Rešitev za našo šolo: naj bo takšna, kot si jo je zamislil Platon

Urban Sifrar
9
Vir foto: pixabay

S prvim septembrskim ponedeljkom bo v šolske klopi zopet sedlo okoli 25 tisoč slovenskih gimnazijcev. Čeprav se mnogi med njimi veselijo ponovnega snidenja s starimi prijatelji, pa jih še več v novo šolsko leto vstopa vsaj s kančkom tesnobe in strahu; strahu pred izgubo poletne svobode, strahu pred prisilo v dolge, posamezniku dolgočasne in zanj neproduktivne ure, pred vselej grozečimi testi in nečloveškimi pravilniki.

Kot gimnazijec sem se v preteklih dneh tudi sam soočil s pripravami na nov začetek in v enem starih zvezkov našel naslednji zapis, ki je nastal med neko, očitno ne preveč zanimivo uro: »Med tolikimi jutri tako malo sončnih – in tako malo svobodnih – ali je možna vendar iskrena radost, ko pa je vsaka druga ura pouka nujno zlo, brez katerega ni vsega lepšega? Ali je to edina pot? In če je, ali nikakršen modrec ni prišel na misel, da v zadnjih petdesetih letih osmisli slovensko gimnazijo?«

Še zdaleč nisem edini, ki se mu med ždenjem v učilnicah porajajo tovrstne misli. Pogosto pa so stiske še precej hujše – število dijakov s sicer velikanskim potencialom na določenem področju, ki se zlomijo pod težo pritiska testov in pričakovanji šole, je naravnost šokantno in srce parajoče. A takšne informacije praviloma ne dosežejo širše družbe.

Pogosto se najdejo posamezni profesorji, ki premorejo vsaj trohico empatije, ki znajo prisluhniti in se zavzeti za svojega dijaka in mu takrat zares predstavljajo poslednjo luč v temi. Vendar pa sama šola, sam sistem proti vsemu temu ne stori nič, zatisne si oči in vse skupaj porine pod preprogo.

Verjamem, da je med starejšimi pogosta miselnost, da vsi naši pomisleki in upori proti šoli kot taki izvirajo iz naše lenobe ali pubertetniške upornosti, a to preprosto ne drži več.

Večinoma bolj kot dejansko znanje testi merijo kratkoročni spomin dijakov, ki vso snov pozabijo dan pozneje, ko jih čaka test iz povsem drugega področja.

Smisel

Zadnji stavek zapisa iz tistega zvezka omenja smisel. Kaj sem mislil s tem? Četudi je v vsakem znanju, v vsakem šolskem predmetu, pa čeprav posamezniku ne pomeni nič, moč najti določen smisel, pa ga samo učenje, kot ga povečini razumemo danes, ne vsebuje.

V zahtevnejših obdobjih dijaki poleg vseh ostalih obveznosti pišemo po tri teste na teden, in človeku, ki se poleg šole ukvarja še s čim drugim, ne ostane drugega, kot da se vso snov nauči, »napifla« na pamet noč prej.

Testi torej večinoma bolj kot dejansko znanje merijo kratkoročni spomin dijakov, ki vso snov pozabijo dan pozneje, ko jih čaka test iz povsem drugega področja. Testi so postali namen samemu sebi, nujno zlo. O njihovi smiselnosti ne razmišlja nihče in zato pač v enaki obliki obstajajo naprej in delajo več škode kot koristi. Posledično se namreč dijak ne »napifla« le snovi, ki ga sicer ne zanima, pač pa tudi tisto, ki mu je v interesu, v kateri ima potencial in talent, saj drugače ne gre.

Problem smisla pa je še globlji. Platon je pred 2500 leti namen izobraževanja videl v tem, da človekovemu telesu in duši podari vso lepoto in popolnost, ki sta je zmožna. Vprašal se je, iz česa naj sestoji izobrazba svobodnih Grkov in si iz izkušenj odgovoril: iz telovadbe, za telo, in glasbe (muziké, umetnosti) za dušo. Iz dveh reči torej, ki smo jih v imenu nekoristnosti izrinili na rob in jih skoraj povsem izključili iz izobraževanja. Četudi jim je podarjena kakšna ura na teden, pa so predmeti kot so glasba, likovna vzgoja (ki po našem učnem načrtu tako ali tako dosegata učinke, povsem nasprotne želenim) ali športna vzgoja dojeti kot drugorazredni, takšni, ki jih najlaže žrtvujemo in zamenjamo za kaj domnevno bolj uporabnega.

Sam trdim, da smisla v vseh ostalih predmetih – matematiki, fiziki, biologiji, jezikih in vsemu ostalemu ne bo, dokler ne bomo učili tudi njihovega drugega aspekta, namena. Dokler ne bomo dojeli, da vsa znanost služi odkrivanju višjega, absolutne lepote, ki je vsa zaobjeta v strukturi glasbe, poezije in sploh vse umetnosti. Kajti pravi smisel izobrazbe je ravno, tako zopet Platon, naučiti nas ljubiti lepoto.

Prva naloga vzgojiteljev (profesorjev) in šolskega sistema bi morala biti odkriti posameznikovo lastno, specifično zvrst genialnosti, jo negovati in razvijati, tako da človek postane najboljša, edinstvena različica sebe.

Enako za vse

Pot do tega smisla pa je za enega človeka povsem drugačna od tiste kateregakoli drugega. Zato bi morala biti prva naloga vzgojiteljev (profesorjev) in šolskega sistema odkriti posameznikovo lastno, specifično zvrst genialnosti, jo negovati in razvijati, tako da človek postane najboljša, edinstvena različica sebe.

Prvi pogoj, da se to izpolni, je, da se zavedamo, da je v svojem bistvu vsak otrok genij. Morebiti v eni, morda v mnogih stvareh, le od vzgoje pa je odvisno, ali se bo njegova genialnost izrazila, ali bo ostala skrita in neizkoriščena.

Današnji sistem izhaja iz časov industrijske revolucije. Tehnologija in družba sta se v zadnjih petdesetih letih spreminjala s svetlobno hitrostjo, morda hitreje kot kdajkoli prej, šolstvo pa je bolj ali manj zastalo v času. Niti ni izkoristilo izjemnih možnosti, ki jih vsa današnja tehnologija ponuja (v resnici se je v večini otepa kot hudič križa), niti se ni prilagodilo na povsem drugačne družbene razmere.

Pred petdesetimi leti je svet potreboval delavce za trakom, danes potrebuje kreativnost, potrebuje ljudi, ki znajo razmišljati in razviti svoje sposobnosti do viška. Da bi dosegli to, pa ljudje potrebujejo svobodo, projekte, sicer široko splošno izobrazbo, vendar na drugačen način in z možnostjo posvetiti svoj čas svojim talentom in zanimanjem.

Rešitev »potem se pač ne vpiši na gimnazijo« v praksi ne deluje, saj za vpis na mnogo fakultet, tu smo na slabšem predvsem družboslovci, druge možnosti ni.

Vse to razumejo določene države, ki nas prehitevajo po desni in institucije, ki ponujajo »alternativno« šolanje. A dokler se bo pravi način imenoval alternativa, bomo očitno učili ribo letenja in slavca potapljanja, ne glede na njegove zlome, in pošiljali v negotovi svet tisoče mlačnih, naveličanih ljudi s skisanimi možgani, v katerih je zametek genialnosti zatrt od prisile učenja postranskega in pomanjkanja smisla.

9 KOMENTARJI

  1. Očitno je gimnazij in gimnazijcev preveč. Vsak pač ne more biti zdravnik ali jedrski fizik, družboslovci pa itak pristanejo med natakarji, če ati nima vez. Gimnazije naj bi bile za najboljše, ki zdržijo pritisk, za ostale pa so poklicne šole. Tudi to delo je dobro plačano.

  2. Danes je prvi šolski dan in javno sprašujem Mateja Tonina in vodstvo NSi, kaj bodo storili danes, ker so javno obljubili, ob tem, da niso podprli ustavne obtožbe zoper Marjana Šarca. Zakon in s tem ustavna presoja o zakonu o zasebnem financiranju osnovne šole pa še vedno ni sprejeta. Kolikokrat draga NSi boste šli še žejni čez vodo, preko katere so vas peljali levi komunist? Hvala za odgovor.

  3. “Dokler ne bomo dojeli, da vsa znanost služi odkrivanju višjega, absolutne lepote, ki je vsa zaobjeta v strukturi glasbe, poezije in sploh vse umetnosti.”

    eh…
    ko le ne bi takih bedarij pisali… znanost je predvsem uporabna in nam prinaša tehnologijo, ki nam olajša in izboljša življenje..

    absolutna lepota? pa daj.. gostobesedno vzneseni bulšit..

  4. Ukiniti bi bilo treba odvečne gimnazije in večino visokošlskih pogramov.

    Med srednjimi šolami bi moral biti poudarek na poklicnih šolah.

    Diplomiranih bedakov je že tako preveč in še več jih bo, dokler bo tako imenovano izobraževanje ena najbolj donosnih in zanesljivih komercialnih dejavnosti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime