Lahko Elon Musk reši Evropo?

Elon Musk, Vir: Shutterstock.

Multimilijarder Elon Musk, ki bo v administraciji Donalda Trumpa imel pomembno vlogo, je dal jasno vedeti, da namerava svoj pečat v politiki pustiti ne le v Washingtonu, ampak tudi v Evropi. 

»Samo AfD lahko reši Nemčijo,« je Elon Musk nedavno zapisal v objavi na svojem omrežju X. Najbogatejši človek na svetu je v preteklosti že dajal provokativne izjave o nemški politiki, toda njegove zadnje izjave so povzročile nelagodje ne le v Nemčiji, ampak po vsej Evropi. 

Stranke in vlade drugod po celini se počutijo ranljive po vrsti protisistemskih sunkov, vključno z odstavitvijo francoskega premierja Michela Barnierja ta mesec, kar je bil hud udarec za predsednika Emmanuela Macrona, ki ga je na položaj imenoval. 

V Nemčiji je Muskov komentar razburkal politični establišment – in vzbudil izraze veselja pri podpornikih AfD, katerih nacionalistično-populistično sporočilo jim je letos pomagalo pri prodoru na državnih volitvah in volitvah v Evropski parlament. 

Vodja AfD Alice Weidel se je hitro zahvalila Musku za njegovo podporo in izjavila: »Imate popolnoma prav!« V videoposnetku, objavljenem na X, je dejala, da je AfD »resnično ena in edina alternativa za našo državo – naša zadnja možnost, če mene vprašate!«

»Običajno slišimo, da je Elon Musk ta nadarjeni čudaški človek, a ko slišim te komentarje, dvomim v to,« pa je za Deutsche Welle dejal Alexander Throm iz Krščansko-demokratske unije, ki vodi v javnomnenjskih raziskavah pred februarskimi volitvami. Še en krščanskodemokratski politik, poslanec Dennis Radtke, je Muskove izjave označil za vmešavanje v nemške volitve. V pogovoru za dnevnik Handelsblatt je komentarje označil za »grozeče, razdražljive in nesprejemljive.« 

Nemški kancler Olaf Scholz je bil bolj zadržan. Ne da bi imenoval Muska, je izpostavil, da nemški politični sistem omogoča svobodo izražanja, kar »velja tudi za multimilijarderje«. A svoboda govora, je dejal, »tudi pomeni, da smete reči stvari, ki niso pravilne in niso dober politični nasvet.«

Christian Lindner, nekdanji finančni minister in vodja Svobodne demokratske stranke, je pohvalil Muskove ideje o krčenju regulacije in birokracije, a posvaril pred AfD. »Elon, sprožil sem politično razpravo, ki so jo navdihnile tvoje ideje in (argentinski predsednik Javier) Milei« je Lindner objavil na X. »Medtem ko je nadzor migracij ključnega pomena za Nemčijo, AfD stoji proti svobodi, poslovanju – in je skrajno desna ekstremistična stranka. Ne hitite s sklepi na daleč.«

Muskov vpliv v Evropi se širi 

Muskov prodor v nemško politiko se je zgodil takoj po tem, ko je britanski politik Nigel Farage izjavil, da Musk razmišlja o zgodovinsko velikem finančnem prispevku k njegovi stranki Reform UK – kar je sprožilo klice k hitremu ukrepanju za poostritev britanskih pravil o političnih donacijah, ki so že zdaj veliko strožja od tistih v Združenih državah. Poročila kažejo, da bi Musk stranki lahko podaril do 100 milijonov dolarjev. 

Medtem ko Britanija sicer ima omejitve, koliko lahko politične stranke porabijo za volitve, ni zgornje meje za donacije iz Združenega kraljestva. Musk bi se temu lahko izognil z registracijo britanske podružnice X. 

Musk je v preteklosti jasno pokazal, da prezira britanskega premierja Keira Starmerja iz laburistične stranke, in je pogosto kritiziral britansko politiko glede priseljevanja in policije. Farage pa navaja Trumpa kot populističnega vzornika in deli njegovo antipatijo do teles, kot je Evropska unija. Njegova stranka je na junijskih volitvah zbrala približno 14 % glasov, kar je njen najboljši rezultat doslej. 

Musk je navezal vezi tudi z italijansko vlado in se večkrat srečal s premierko Giorgio Meloni, odkar je njena stranka Bratov Italije leta 2022 prišla na oblast. Njegovi odnosi so med italijanskimi zakonodajalci vzbudili zaskrbljenost, zlasti glede morebitnega vpliva na področjih, kjer ima Musk pomembne gospodarske interese. Melonijeva je med nedavno parlamentarno razpravo branila njun odnos in zavračala obtožbe o nedovoljenem vplivu. 

Osebni odnos med Muskom in Melonijevo bi lahko imel pomembne posledice za zunanjo politiko Italije. Oba delita trdna stališča do migracij in vidita nenadzorovane migracije kot destabilizirajočo silo. Muskovi družbeni mediji bi lahko okrepili poglede, ki so v skladu z Melonijevo retoriko, kar bi lahko vplivalo na javno mnenje v Italiji in drugod. To bi lahko spodbudilo Evropsko unijo k sprejetju še strožje mejne politike, kar je ključni cilj Melonijeve vlade, za Evropski svet za zunanje odnose piše Arturo Varvelli. 

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen bi morala sodelovati z Melonijevo – ravno zaradi tesnih povezav italijanske premierke z Muskom in ameriškimi republikanci. Če bi se Melonijeva, von der Leyenova in generalni sekretar Nata Mark Rutte združili, bi bila EU v močnejšem položaju. Te tri nelevičarske osebnosti bi si lahko pridobile Trumpovo zaupanje in olajšale sodelovanje z novo ameriško administracijo. Hkrati bi jim lahko združena evropska fronta dala prednost v pogajanjih z Washingtonom. 

Vendar pa bo morala Melonijeva svoje domače prednostne naloge uravnotežiti s širšimi evropskimi cilji, da bi se ta vizija prenesla v oprijemljive koristi. Če tega ne bi storila, bi lahko Italijo osamila v EU, potencialno strateško prednost pa spremenila v zamujeno priložnost, zaključi Varvelli. 

Pravi človek na napačnem mestu 

Napihnjene evropske vlade potrebujejo Muskovo revolucijo učinkovitosti veliko bolj kot Washington, pa za Financial Times piše Janan Ganesh. Celina, ki ji primanjkuje idej in zaupanja, potrebuje model reforme, ki bi ga lahko posnemala. Če sploh kaj, je Musk v ZDA zapravljen. Glavna evropska gospodarstva, vključno z Britanijo, imajo visoka davčna bremena glede na njihove mirnodobne standarde, kaj šele na ameriške. Razen Nemčije imajo dolg, ki je enak ali presega njihov BDP, in to brez pretiranega privilegija dolarja. Hkrati je zniževanje pravic ali zvišanje davkov politični pekel, kot se uči britanska laburistična vlada in kot bi jim lahko povedal Macron. 

Evropa za spremembe potrebuje zgled. Obrat k industrijski strategiji pod Trumpom in Bidnom je privedel do posnemanja v Evropi, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Enako velja za prejšnji konsenz: clintonovska mešanica odprtih trgov in blage redistribucije v devetdesetih letih. 

Če bo Musku v ZDA uspelo, bi to lahko tako šokiralo in osramotilo Evropo, da bi se spremenila. Poročilo Maria Draghija, ki predpisuje več naložb tukaj, nekaj strukturnih reform tam, ne bo nikoli premaknilo celine. Predstavitveni učinek preoblikovanja vlade v ZDA – in posledično še hitrejše rasti – bi prav lahko. Evropejci bi morali Muska preklinjati kot pravega človeka na povsem napačnem mestu, zaključi Ganesh. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike