Kruta Slovenija ali kruta njena predsednica?

Slovenski predsednici verjetno nihče ne zavida njenega položaja. Njen pokrovitelj ji je z Golobovo vlado in ljubljanskim županom, ki je njegov alter ego, ustvaril naravnost shizofrene razmere. Žal jih ni sposobna reševati, ampak jih še poglablja. Ne more zanikati dejstva, da se pod njenim predsedovanjem razklanost Slovencev ni samo povečala, ampak dobiva značaj nepomirljivega, patološkega sovraštva. Obnašanje predsednice Državnega zbora in njenih strankarskih »tovarišic« je onkraj razuma. Da o politični kulturi vladajočih v odnosu do opozicije, ki je nujnost in bistvo demokracije, niti ne govorimo. Zastrašujoče! Toliko hvaljena ženska premoč v slovenski politiki, ki ji pripada tudi predsednica države, postaja katastrofa. Ne, ker so omenjene ženske, še manj, ker naj bi bile levičarke, ampak, ker jim manjka ženske empatije, ženstvenosti, ker se obnašajo v skladu s svojim dojemanjem moškega totalitarističnega vodenja. »Špicbabe« smo temu rekli nekdaj.

Ob pol četrti desetletnici obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je evropski parlament sprejel posebno izjavo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Slovenski notranjepolitični problem je dobil mednarodne dimenzije. Ne poznavanje, kajti kulturni svet ga že pozna po prevodih nekaterih del Draga Jančarja, ki so postala veliki teksti o II. svetovni vojni na Slovenskem. Namesto, da bi iskali pot v prihodnost, nas okupira preteklost, ki je ne moremo spremeniti. To s svojo nepremišljeno in zaletavostjo dviguje, ne samo v zvezi z NATO-m, še predsednik vlade. Česa takega ni nihče pričakoval.

Namesto, da bi iskali pot v prihodnost, nas okupira preteklost, ki je ne moremo spremeniti. 

Svoje države ne razumemo in jo čedalje manj poznamo. Svoje je z enako nedomišljeno izjavo v zvezi s povojnimi poboji nadgradila še predsednica države. Antijanšizem, ki ga je predsednica vedno podpirala, v resnici gre za proti osamosvojitveno pripadnost, ki se lahko imenuje zgolj in samo kučanizem, je v zenitu. Njegova hrbtenica sta do absurdnosti izpeljano kardeljansko samoupravljanje, v katerem so vsi za vse primerni in sposobni, ter usmerjeno izobraževanje, ki je iz državljanov naredilo zlahka vodene enostavne stroje. Bo evropska skupnost prisiljena ustanoviti bolnico za zblojene države? Nas še kdo lahko smatra za uravnovešene? Je ta vlada odraz teženj in mentalitete državljanov ali odmev nekdanjega totalitarnega režima, ki se ne more sprijazniti z odhodom v zgodovino?

Je ta vlada odraz teženj in mentalitete državljanov ali odmev nekdanjega totalitarnega režima, ki se ne more sprijazniti z odhodom v zgodovino?

Sprejetje deklaracije v evropskem parlamentu se pokriva z obletnico genocida v Srebrenici. Za ta genocid se že iz vesolja vidi, da so ga izvedli učenci istega »mojstra« kot v Kočevskem Rogu ter drugod po Sloveniji oziroma Jugoslaviji neposredno po II. svetovni vojni. Povezavo s Srebrenico uteleša tudi musliman Mehmedalija Alić, katerega brata so ubili v Srebrenici in je ob odkritju grobišča Barbarin rov oziroma Huda jama izvajal osebni obračun z morilci.

Kontinuitete s povojnimi poboji se ne da prikriti. Pobijanje, človeško izničenje nasprotnika je bil del vzgojne doktrine Titove JLA, ki bi ga ta izvedla tudi v Sloveniji, če bi ji uspelo do konca izpeljati – s pomočjo vodje »nekdanjih« – kraj orožja in se v Slovencih ne bi pravočasno sprožil samoohranitveni mehanizem. Obstajali so načrti za taborišča, opuščenih rudniških jaškov in kraških brezen pa tudi ne manjka. Tokrat ne bi, kot je rekel eden izmed koprskih »brača Dalton«, tako slabo opravili dela, da je prišlo po skoraj pol stoletja do zrušenja komunizma. V resnici je bil zanj predpogoj evropski proces sesutja zadnjega od treh totalitarizmov, ki so tako tragično zaznamovali 20. stoletje.

Genocid v Srebrenici, za katerega izvršitev je bil sprejet odlok v najvišjem vrhu ostankov Jugoslavije, so Izvedli po vzoru povojnih pobojev: z lažnimi obljubami, zavajanjem žrtev in njihovih svojcev, prikrivanjem umorov in grobov, trupla pokojnih so selili ali pa okolico morišč spreminjali do nerazpoznavnosti okolja v primerjavi z nekdanjim stanjem, dodatnim zmanjševanjem možnosti za njihova odkritja … Slovenci še danes ne vemo, kje je kočevsko morišče Ušive Jame, ki je verjetno nekajkrat večje kot nedavno izkopana Macesnova Gorica in od kjer 3.500 pokojnikov čaka na človeka vredni in dostojni pokop.

Predsednica države je sposobna pokazati razumevanje za prizadete. To nedvoumno potrjuje in dokazuje s svojim odnosom do nesrečnih Palestincev in tragedije v Srebrenici. Sklicuje se na resnico in pravico, kar ji na načelni ravni ne more nihče očitati. Žal dvomimo, da je v tem iskrena. V Kočevskem Rogu je organizirala svojo žalno slovesnost, ker jo ideološko in fizično motijo svojci pomorjenih. Žal se človek ne razkriva toliko v svojih dobrih kot slabih in dvoličnih delih. Javno obljublja: »Svoje aktivnosti za zagotovitev trajne rešitve za dostojni pokop žrtev povojnih pobojev bom nadaljevala.« Žal je vse manj jasno, kaj se skriva za njenimi besedami, predvsem, kaj je dostojni pokop. Večkratno branje te obljube preveč spominja na Eichmannovo besedo »Endlösung«. Besedi trajna v smislu dokončna rešitev in dostojni pokop sta si namreč po njenem ravnanju v vsebinskem in vrednostnem nasprotju. Višek predsedničinega celo žaljivega sprenevedanja, omenjanje »revizionizma«, ki ga tako rada očita strokovnjakom, je trditev, da je bil narodnoosvobodilni boj »pogumen boj posameznic in posameznikov«? Saj niso bili lovska družina, pa še tam so vodstvo, hierarhija in red.

V Kočevskem Rogu je organizirala svojo žalno slovesnost, ker jo ideološko in fizično motijo svojci pomorjenih.

Narodnoosvobodilni boj je vodila partija oziroma navidezno OF. Bil je sijajno in kruto organiziran in voden. Nasprotniki se jim, kot ponovno kaže nedavno objavljen Šmajdov arhiv, niso niti približali v organizaciji. Geslo, ki sta ga pogosto izgovarjala Kidrič in Bebler: »Žrtve morajo biti!« ne govori samo o brezobzirnosti, ampak tudi psihološki in vojaški taktiki za notranje potrebe in strašenje nasprotnikov. Usmrtitve so bile modus operandi. V nadaljevanju sama zanika, da ni bilo vodenja, ampak zapiše: »Če se kdo ni strinjal s politiko medvojnega vodenja, je to legitimno.« Vodenje, očitno anonimno, je po njenem vseeno bilo. Da ga poimensko noče imenovati, je nedvomno odraz nove taktike nekdanjih, po katerem je obstajalo le uporništvo, o revoluciji in iz nje izhajajoče državljanske vojne ni ne duha ne sluha, o beli gardi govoriti, ko o njej ni še nihče, razen poznavalcev boljševiške revolucije, ni nič vedel. Razen takih kot Bebler, ki so razglašali: »Če je ne bo, jo bomo sami sprožili!«

Gospa predsednica ima vse pravice do svojih političnih pogledov in opredelitev. Ne more in ne sme pa potvarjati osnovnih dejstev, najmanj takih, ki so jih desetletja razglašali njeni in so očitna kot spomeniki revolucije. Če ji je resnično do resnice in pravice, bi lahko podprla zahteve onih, ki zahtevajo tudi iskanje in izkop grobov partizanov, ki so jih sami pobili. Tudi ti so bili naši ljudje in zaslužijo pokop in grob. Nista bili edini tovrstni morišči na Frati nad Prečno in na Trebelnem. Mogoče se zanje ne zmenijo zato, ker so bili večinoma resnično zgolj odporniki?

Odkrivanje povojnih pobojev, političnega in ideološkega projekta, ki je bil sprejet na najvišji partijski ravni KPJ, je bila tabu tema, vendar javna skrivnost. Postopek njenega razkrivanja je bil ves čas institucionaliziran skozi politične, izobraževalne in medijske strukture. Čas je, da pokojnike vrnemo svojcem in slovenski družbi. Grozot ni mogoče popraviti, krivcev ne več kaznovati, lahko in mora pa se jih imenovati. Drugače nima smisla. Saj niso sami skakali v jame. Dejansko naj bi idejni in politični potomci tistih, ki so jih pobili, strpali v jame in rudniške jaške, sedaj uredili še »dostojni pokop« in tako dosegli končno rešitev problema, ki so ga hoteli prikriti. Srebrenica je dokaz, da jim to ni uspelo.

Grozot ni mogoče popraviti, krivcev ne več kaznovati, lahko in mora pa se jih imenovati. Drugače nima smisla. Saj niso sami skakali v jame. 

Odziv predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar na potrditev resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji v Evropskem parlamentu ponovno dokazuje, tako kot njeni izjavi v Trstu in na Koroškem, da slovenske zgodovine ne razume, realnosti pa noče poznati. Nihče noče »zmanjševanja pomena narodnoosvobodilnega boja. Ravno obratno, hoče ga ločiti od zločinstva. Očitki so grdo, skrajno primitivno, žaljivo podtikanje, ki ga še stopnjuje z očitkom »poskusov zgodovinskega revizionizma«. Očitati to avtorju resolucije, uglednemu rednemu univerzitetnemu profesorju, mednarodno priznanem zgodovinarju, je skrajno zavržno dejanje. Kot doktorica prava ve, da za tako sodbo nima minimalne kvalifikacije. Gre torej za politično diskvalifikacijo. Od kje pobira ta stalinistični besednjak, ki izhaja iz monološkega in dogmatskega, predvsem pa antiznanstvenega pogleda na zgodovino in znanost sploh? Primitivizem, nevreden izobrazbe, kaj šele funkcije predsednice demokratične države. Njej je totalitarizem očitno vrednota. Dokazuje, da ne misli resno s svojimi obljubami oziroma ji te pomenijo zgolj »Endlösung«, ne pa humanistično obvezo. Prava stran zgodovine je za njo očitno pakt Hitler-Stalin (Ribentropp-Molotov), na pravi strani zgodovine so medvojni in povojni poboji civilistov, celo žena in otrok. Kaj pa mobiliziranci, ki so predstavljali večino? Pravilno bi bilo, da pove, kdo je bil do 22. junija 1941 na strani okupatorja. Kdo je prvi kolaboriral? Zakaj eni to smejo, drugi pa ne? Zanika monopolizacijo protiokupatorskega boja, ki je dejansko začela državljansko vojno. Kdor se ni podredil v tem pogledu partiji, je bil obsojen na smrt.

Kdor se ni podredil partiji, je bil obsojen na smrt.

To je zavrženo, antidemokratično, protievropsko dejanje ne glede na predsedničino politično prepričanje, ki očitno spoštuje samo totalitarizem. Komunisti smejo, drugi ne! Revolucije ni bilo. Niti partizanov se več ne omenja. Samo odporništvo in narodnoosvobodilni boj. Zakaj imamo v Ljubljani spomenik revolucij? Zakaj sta skoraj na vsakem spominskem kamnu upodobljena srp in kladivo? Kaj so delali politični komisarji, ki so bili zgolj in samo iz vrst komunistov? Zavestno spregleduje, da je dr. Makso Šnuderl kot predsednik komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu SNOS-a zbral nekaj nad 4.000 imen (baje 4.072), ki jih je povojna oblast ignorirala in pobijala po svojem videnju revolucionarne nuje. Dejansko njegovega dela niso samo ignorirali, ampak osebno izigrali predsednika.

Dr. Anton Kržišnik, ki je vodil oktobra 1943 Kočevski proces, je v zvezi z vojnimi poboji zapisal, da je bilo med partizani toliko pravnikov, da bi vse po vojni pobite lahko procesirali. Revolucionarne potrebe so narekovale drugo pot. Dr. Marku Vrhuncu, politkomisarju v Šentvidu, ki je ljudi pošiljal v smrt, sta Kučan in Jankovič podelila celo častno meščanstvo Ljubljane. Vse bolj postaja jasno, da je predsednica zavestni del terceta Kučan-Pirc Musar-Jankovič. Mogoče celo kvarteta, če upoštevamo vse bol vsiljiv »kvariton« oziroma »šuštarbas« dr. Danila Türka. Kako bi vam sicer dovolili povzpeti se na najvišje mesto v državi?

Gospa predsednica izvaja drugim očitan revizionizem. Lahko dodamo še prikrivanje in potvarjanje resnice. 

Gospa predsednica izvaja drugim očitan revizionizem. Lahko dodamo še prikrivanje in potvarjanje resnice. S tem dejansko najbolj škodi narodnoosvobodilnemu boju, na katerega se sklicuje. Ogenj gasi z dolivanjem bencina! Kakšen smisel ima sklicevati se na svoje stališče o zločinskosti povojnih pobojev, medvojnih pa ne obsojati, tozadevna posvetovanja, če strokovnih, znanstvenih, predvsem pa humanističnih stališč ne upošteva. To je dobro znana zloraba posvetovanj, dobronamernosti in naivnosti dela njihovih udeležencev, ki s prisotnostjo in neupoštevanjem sklicateljev dejansko pljuvajo v lastno skledo.

Predsednica noče priznati državljanske vojne, ker v njej ni kolaboracije. V bistvu stoji predsednica države na istem stališču kot srbski predsednik Vučić, ki zločin prizna, genocid zanika, izvrševalci pobojev pa so, kot v Sloveniji, narodni heroji. »Predsednica ob tem pričakuje, da bodo predstavniki določenih političnih strank več energije kot v politično preigravanje na ravni EU vložili v iskreno prizadevanje za zagotovitev pogojev za dostojni pokop žrtev povojnih pobojev.« Za svoj »Endlösung« dobesedno zahteva kolaboracijo demokratičnih, proti totalitarnih politikov, novo kolaboracijo, ki bo za vselej prikrila tako odgovornost za zločine kot zločince same. Predsednica države dejansko obnavlja in vzdržuje znani namen, da je treba izkopane kar najhitreje in brez javnosti pokopati. Na kraju, ki bo čim dlje od zločina, predvsem pa težko dostopen prizadetim in žalujočim. To je njeno dojemanje resnice in pravice, na kar se tako rada sklicuje. Ne bomo presenečeni, če bo čas dokazal, da je v bistvu dogovorjena z Jankovićem in Kučanom, ki ne dovolita pokopa na Žalah.

Ne bomo presenečeni, če bo čas dokazal, da je v bistvu dogovorjena z Jankovićem in Kučanom, ki ne dovolita pokopa na Žalah.

V bistvu zahteva ponovitev postopka z žrtvami iz Hude jame oziroma rova sv. Barbare. Ponovno izničenje pobitih in njihovih svojcev. Upajmo, da tej prozorni in v bistvu nehumani, prostaški igri ge. predsednice pristojni ne bodo nasedli. Slej kot prej se bo morala soočiti z dejstvom, da je duh o povojnih pobojih ušel iz steklenice. Poti nazaj ni! Od povsod odmeva, da je bilo okoli 15 000 Slovencev pomorjenih, okoli 10.000 jih je moralo zbežati v tujino, okoli 70.000 so jih po vojni maltretirali v zaporih in taboriščih. Potrjuje se: »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« (Lk 12, 3)

Sprejeli in sočustvovali ste z materami Srebrenice. Lepo. Zakaj pa ne z rojaki? Niste njihova predsednica?