Konec (pre)poceni denarja: ECB se je soočila z realnostjo, ob rdeči tabletki pa hkrati pogoltnila tudi modro



Evropska centralna banka je po dolgem obdobju izrazito ekspanzivne denarne politike v četrtek zvišala svoje ključne obrestne mere za 0,5 odstotne točke. Sprva se je sicer napovedoval dvig za 0,25 odstotne točke, a je zaradi stopnjujočih inflacijskih pritiskov svojo prvotno odločitev korigirala. Depozitna obrestna mera tako prvič po letu 2014 ni več negativna, obdobje (pre)poceni denarja se končuje.

Predsednica ECB Christine Lagarde je bila v zadnjih mesecih upravičeno deležna kritik, ker je z zategovanjem denarne politike odlašala. Ameriški Fed in centralne banke ostalih razvitih držav – z izjemo Japonske – so v boju z inflacijo, ki vse bolj beži izpod nadzora, postopale agresivneje in storile tisto, kar v takšni situaciji centralnim bankam pač predpisuje osnovna makroekonomska teorija – dvignile obrestno mero. Sploh z ozirom na to, da je – oziroma naj bi bil – osnovni cilj ECB vzdrževanje stabilnosti cen.

Cenovni šok


O razlogih, ki vsaj nekoliko opravičujejo ravnanje ECB, smo na Domovini že pisali. Prvi razlog je ta, da je narava evropske inflacije specifična oziroma se vsaj do neke mere razlikuje od denimo ameriške. Vzroki za ameriško in evropsko inflacijo so tako povpraševalne kot ponudbene narave, a je v ZDA pomembnejše presežno agregatno povpraševanje (do katerega je prišlo po koronskem odprtju gospodarstev), v Evropi pa okrnjena ponudba (kot posledica cenovnih šokov, ki so se z vojno v Ukrajini le še okrepili).

ECB je računala na to, da je inflacija v glavnem posledica cenovnega šoka in da zato ni trajna, temveč prehodna. Hkrati obstaja bojazen, da bi dvig obrestnih mer pri spopadu s tovrstno inflacijo močno zatrl gospodarsko aktivnost. Več kot je bilo znakov o prihajajočem gospodarskem ohlajanju, težje je bilo zategniti denarno politiko.

Preteča dolžniška kriza


Drugi razlog za odlašanje ECB pa je ta, da se z zategovanjem denarne politike draži in otežuje zadolževanje evropskih perifernih držav, kar bi lahko evro območje pahnilo v novo dolžniško krizo. “Zadnjih deset let je bila monetarna politika, namesto da bi ciljala dvoodstotno inflacijo, oblikovana z namenom, da se najšibkejše članice zavaruje pred izstopom iz evro območja,” je pred tedni za Bloomberg kritično zapisal Richard Cookson.

Bivši predsednik ECB Mario Draghi je ob reševanju evra leta 2012 izrekel znamenite besede, da bo centralna banka storila, »karkoli je potrebno«, da evro obstane. Njegova naslednica Christine Lagarde je logiko posvojila, pa čeprav so takrat gospodarstvo pestile druge težave – visoka inflacija pa ni bila ena izmed njih.

Dilemo, pred katero je bila ECB v zadnjih mesecih, dobro ponazarja internetni meme, ki referira na kultno sceno iz filma Matrica. ECB ima na izbiro dve tabletki: z rdečo tabletko (dvigom obrestnih mer) bi se soočila z realnostjo, z modro (ohranjanjem poceni zadolževanja perifernih držav) pa bi ostala v svetu sanjarij. Na koncu se ECB ni odločila niti za rdečo niti za modro tabletko, ampak je vzela kar obe.

Ob zvišanju obrestnih mer je namreč ECB oblikovala tudi nov instrument, imenovan »instrument za zaščito transmisije« (TPI), s katerim bo s posegi na obvezniškem trgu krotila razkorak v ceni zadolževanja med jedrnimi in perifernimi državami (Italije, Grčije, Španije …). Kritiki sicer opozarjajo, da gre pri tem za prevelik poseg v tržne mehanizme, a zdi se, da so bojazni o dolžniški krizi odpravljene.
Dvig obrestnih mer ECB ima lahko še eno pozitivno posledico, in sicer okrepljen evro.

Stagflacija, dolžniška kriza, recesija


Dvig obrestnih mer ECB ima lahko še eno pozitivno posledico, in sicer okrepljen evro. Eden od razlogov za padanje vrednosti evra proti dolarju (o čemer smo pisali TUKAJ), je namreč tudi hitrejše dvigovanje obrestnih mer ameriškega Feda. Šibak evro pa predstavlja za države evro območja dodaten cenovni šok, saj se draži uvoz, zlasti uvoz surovin, katerih cena se na svetovnem trgu določa v dolarjih.

Opozoriti pa velja še na eno stvar. Ob vseh negativnih posledicah, ki jih prinaša inflacija, obstaja tudi kakšna pozitivna – zaradi povišanih cen se prihodki v državni proračun povečujejo hitreje od odhodkov, saj se slednji dvigu cen prilagajajo počasneje. Hkrati pa se zadolženost države, ki se meri v deležu nominalnega BDP, znižuje.

Kakorkoli, v časih, ko se ekonomisti niso zmožni poenotiti niti glede tega, kakšne vrste inflacija nas pesti – ponudbena ali povpraševalna –, kaj šele glede tega, kako se nanju odzvati, je nemogoče napovedati, kaj se bo dogajalo v prihodnjih mesecih in letih. Glede na zadnje ukrepe ECB pa se zdi, da se bomo izognili vsaj temu, kar Nouriel Roubini imenuje stagflacijska dolžniška kriza. ECB se z inflacijo končno spopada, skrbi o dolžniški krizi so nekoliko manjše, bo pa zaradi zategovanja denarne politike gospodarski pristanek trši.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike