Evropska centralna banka (ECB) je prejšnji teden vendarle napovedala konec dolgega obdobja izrazito ekspanzivne denarne politike. Po enajstih letih dviguje ključne obrestne mere in ustavlja odkupe obveznic evrskih držav. Eno od razlag za odlašanje s temi (po mnenju večine) nujnimi ukrepi ponuja specifičnost evropske inflacije, ki je v večji meri kot drugod posledica cenovnih šokov na področju surovin in energentov.
Z ukrepi, ki zasledujejo osnovni cilj ECB, dvoodstotno inflacijo, se hkrati draži zadolževanje držav, še posebej najbolj ranljivih, denimo Italije. Ocene tveganja so različne, pojavljajo pa se tudi svarila pred novo dolžniško krizo.
Evropska inflacija se je v maju povzpela na 8,1 %, ameriška pa na 8,6 %, kar je v ZDA največ po letu 1981. O napovedanem boju Evropske centralne banke z nezadržno rastjo cen smo na Domovini že pisali, prejšnjo sredo pa se je ostro odzvala tudi ameriška centralna banka (Fed). Ključno obrestno mero je tokrat povišala za kar 0,75 odstotne točke, kar je največ po letu 1994. Ideja o tako imenovanem mehkem pristanku (soft landing) – inflacijo oklestiti na dva odstotka, hkrati pa ne prehudo prizadeti gospodarsko aktivnost – se v ZDA vse bolj izmika.
Razlika med evropsko in ameriško inflacijo
Ameriški ekonomist Jason Furman začenja svoj razmislek o inflaciji na zanimiv način, s Tolstojevim citatom iz Ane Karenine: “Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.” Podobno ima vsaka inflacija svoje specifike. Furman opozarja, da sta inflaciji v Evropi in Ameriki po velikosti skoraj enaki – okoli 8 % –, se pa v vzrokih razlikujeta.
Vzroki za ameriško in evropsko inflacijo so tako povpraševalne kot ponudbene narave, a je v Ameriki ključno prvo (presežno agregatno povpraševanje, do katerega je prišlo po koronskem odprtju gospodarstev), v Evropi pa drugo (okrnjena ponudba kot posledica cenovnih šokov, ki so se z vojno v Ukrajini le še okrepili). Evropejci bi morali biti zato, tako Furman, v svojem spopadu z njo previdnejši.
Energenti so se v območju evra v maju podražili za kar 39 % na letni ravni (hrana 7,5 %, storitve 3,5 %). Štiri odstotne točke v osnovni inflaciji predstavlja dvig cene energentov, v ZDA pa dve odstotni točki. Ključni faktor za tak razkorak je rast cene zemeljskega plina, ki je v Evropi precej občutnejša (plin se je sicer dražil že pred rusko invazijo).
Tezo, da je ameriška inflacija v večji meri povpraševalna, torej posledica pokoronske razsipnosti, ki pregreva gospodarstvo, potrjujeta tudi spodnja grafa. Inflacija brez upoštevanja cen energentov in hrane (jedrna inflacija) je v ZDA namreč precej višja kot v območju evra (prvi graf). Višja pa je tudi agregatna potrošnja: ameriška je trenutno nad trendom, ki se je nakazoval pred koronakrizo, medtem ko je Evropa pod njim (drugi graf).
Additionally, if you back up and look at nominal gross domestic product (NGDP)—the sum of all spending in the economy—it becomes clear that aggregate demand has exceeded the pre-COVID trend in the US but undershot the trend in the Eurozone. pic.twitter.com/263sloFJXy
— Joey Politano ?️? (@JosephPolitano) June 11, 2022
Odlašanje Evropske centralne banke
V luči tega je vsaj nekoliko lažje razumeti odlašanje Evropske centralne banke z dvigom obrestnih mer. Predsednica Christine Lagard je večkrat poudarila prav to: da je glavni vzrok za inflacijo v Evropi cenovni šok na področju surovin in energentov in da zato dvig obrestnih mer ne bi imel pomembnega učinka. Inflacija naj bi bila uvožena in zato prehodna (kar se je izkazalo za zmoto).
Obstajala je namreč bojazen, da bi dvig obrestnih mer zgolj ohromil gospodarsko aktivnost, inflacije pa ne bi oklestil, s čimer bi se odprla pot stagflaciji. Toda: takšno stališče bi bilo lažje zagovarjati, če bi bile obrestne mere na “normalnih” ravneh, ne pa na zgodovinsko nizkih.
Večina ekonomskih strokovnjakov je vendarle prepričanih, da je bilo ravnanje ECB, ki je tako dolgo vztrajala pri tako obsežni ekspanzivni monetarni politiki, absurdno. Napovedani ukrepi pa se zdijo mnogim preblagi.
Držanje prezadolženih držav nad vodo
Eno ostrejših kritik je podal za Bloomberg Richard Cookson. Napovedani koraki po njegovem ne bodo zajezili inflacije, saj da so daleč od zadostnih. Ob tem se zastavlja vprašanja, če gre pri ravnanju ECB v zadnjem obdobju res zgolj za zasledovanje stabilnosti cen – kar bi morala biti njena primarna naloga –, ali pa gre še za kaj drugega, recimo za vzdrževanje stabilnosti (prezadolženih) evrskih držav: “Zadnjih deset let je bila monetarna politika, namesto da bi ciljala dvoodstotno inflacijo, oblikovana z namenom, da se najšibkejše članice zavaruje pred izstopom iz evro območja.”
Namreč: z bolj restriktivno (bolje rečeno, manj ekspanzivno) monetarno politiko, ki ob dvigu obrestnih mer zajema še prenehanje odkupov državnih obveznic, se bo močno podražilo in otežilo zadolževanje držav, še posebej tistih, ki so že tako najbolj zadolžene, denimo Italije in Španije.
Napovedani ukrepi, pa najsi bodo zadostni ali ne, so zadolževanje ranljivih držav takoj podražili. Zahtevani donos na italijanske 10-letne obveznice je prejšnji torek poletel celo preko štirih odstotkov. Zaradi neugodnega dogajanja na obvezniškem trgu je Christine Lagard brž sklicala izredno zasedanje, na katerem je bila napovedana vzpostavitev novega orodja, s katerim bo ECB krotila razkorak v ceni zadolževanja med jedrnimi in perifernimi državami. Panika na obvezniškem trgu se je s tem končala, zahtevani donos na italijanske obveznice je, kot prikazuje spodnji graf, ponovno padel pod 4 %. A dvomi ostajajo.
Die Zinswende kommt, aber ohne die Entschlossenheit, die gegen die hohe Inflation nötig wäre. Einen Teil der Verantwortung trägt sicherlich EZB-Präsidentin Lagarde. https://t.co/KfXuygWdR4
— Handelsblatt (@handelsblatt) June 9, 2022
Eno je inflacija, ki nastaja zaradi dajanja v obtok (pre)več denarja, drugo pa je višanje cen zaradi pomanjkanja določenih vrst blaga. V Evropi je ključen vzrok višanja cen pomanjkanje energentov, ki je nastalo zaradi sankcij proti Rusiji. Tega ni moč uravnavati z restriktivno denarno politiko. Cene energentov je moč znižati samo tako, da se na trgu pojavi dodatna ponudba. Te pa ni. Zlasti to velja za plin.
Evropa dela gospodarski samomor s sankcijami zoper Rusijo in z namerami po dologoročni prekinitvi ekonomskih odnosov. To postaja vsak dan bolj očitno. Vprašanje, ki se zastavi, je, ali vsi evropski politiki niso sposobni videti realnega stanja ali se sprenevedajo ali se zanašajo na čudež, ki ga ne bo.
Tudi pri nas ni nič bolje. Golob je izjavil, da zaenkrat še dobivamo ruski plin, da pa ne ve, kako dolgo še. Najbrž ne prav dolgo, če bomo še naprej zalagali Ukrajino z orožjem, kar itak samo podaljšuje vojno in dodatno prispeva k razrušenju in razkosanju Ukrajine in vsem posledicam te vojne, ki so zlasti seveda veliko število človeških žrtev in neskončno trpljenje Ukrajincev.
Po mnenju strokovnjakov je Ukrajina to vojno izgubila. Ruska vojska je spremenila svojo strategijo in taktiko, regrupirala svoje sile in ukrajinski vojski vsilila frontalni način bojevanja, kjer pride do izraza veliko večja ognjena moč ruske vojske v odnosu do ukrajinske, v nasportju s prejšnjim načinom, ko je ruska vojska zelo naivno v strnjenih kolonah rinila globoko v notranjost Ukrajine, pri čemer je postala lahek plen gverilskega načina bojevanja ukrajinske vojske iz zased.
Zahod ima zdaj samo dve slabi možnosti in tretjo, ki je edina vsaj razumna in v danih razmerah optimalna, če že ni maksimalistična.
Prva slaba možnost je, da se Zahod aktivno vplete v vojno v Ukrajini, kar bi pomenilo splošen spopad Zahoda z Rusijo in veliko tveganje za jedrsko vojno in vzajemno uničenje.
Druga slaba možnost je, da Zahod ne naredi ničesar in dopusti, da Rusija z vojaško premočjo postopno pregazi ukrajinsko vojsko.
Tretja možnost je, da se Zahod končno zateče k diplomaciji in pripravi tako Zelenskega kot Putina, da stopita v resna pogojanja o končanju te vojne. Tretji scenarij je v rokah Bidena, ki je, čeprav le lutka na vrvicah ameriške globoke države, neformalni lider Zahoda, ki ima edini težo tako v očeh Putina kot Zelenskega. Evropaki voditelji od Leyaneve navzdol preprosto njiso faktorji, ki bi lahko vplivali na diplomatsko rešitev vojne v Ukrajini. Toda Biden oziroma ameriška globoka država zaenkrat ne kaže prav nobenega namena, da bi začela problem reševati z diplomacijo, razen če morda ne poteka kakšna tiha, zakulisna diplomatska akcija, o kateri javnost ne ve nič.
Kot kaže, bo morala Evropa, če hoče preživeti, vzeti svojo usodo v svoje roke in se odlepiti ameriškega skrbništva. Ameriki očitno ni pretirano mar, niti če Ukrajina brez potrebe krvavi za njene interese, niti ji ni mar, če Evropa tvega gospodarski zlom zaradi vojne v Ukrajini oziroma zaradi sankcij zoper Rusijo in prekinanja gospodarskih vezi z njo. To bi moralo biti mar evropskim voditeljem, zlasti Leyenovi, Macronu, Sholzu in drugim. Dokler se pohlevno ozirajo v Belo hišo, kaj bo ta zahtevala od njih, ne bo bolje, temveč samo slabše.
Zanimivo, govorimo o demokraciji, torej vladavini ljudstva, pa noben evropski voditelj ne vpraša tega ljudstva, kaj si misli o sankcijah zoper Rusijo, ki škodujejo predvsem njim samim. Se pravi, Rusom bomo škodovali četudi pri tem sami crknemo! Samopoškodovalno vedenje je huda duševna motnja.
Ne ravno tako. Rusom bomo skodovali dokler oni ne crknejo.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanj pade! pravi slovenski pregovor.
Spet se vse vrti okoli Rusije. In ne razumem komentarjev Rasputina in Friderika. Kot da nista brala Ezopove basni o psu in volku ali slišala ali celo doživela zgodovinskih lekcij izpred 31 let. Edina razlaga je da sta rusofila in bo Slovenija po vajinih željah v kratkem ena od Ruskih republik (če ne bo vse centralno).
Edina razlaga je da sta rusofila in bo Slovenija po vajinih željah v kratkem ena od Ruskih republik (če ne bo vse centralno).
***
Obstaja še ena razlaga poleg tvoje “edine razlage”,ki je v bistvu podtikanje, namreč, da dejstva govorijo sama zase in ta dejstva žal niso skladna s propagando v zvezi z vojno v Ukrajini.
Pred tremi desetletji je Sovjetska zveza razpadla, Varšavski pakt pa se je razpustil. Kaj pa Nato? Ni se razpustil. In zakaj ne? Ne le, da se Nato ni razpustil, temveč se je širil proti mejam Rusije in s tem ohranjal hladno vojno, ki naj bi bila preteklost. Zakaj?
Amerika je na srečanju Nata leta 2008 v Bukarešti dosegla, kljub nasprotovanju Francije in Nemčije, da sta Ukrajina in Gruzija dobili zeleno luč za povabilo v Nato, čemur je Rusija ogorčeno nasportovala.
Leta 2014 je ameriška ambasada v Kijevu organizirala nasilen prevzem oblasti s strani neonacističnih skupin in postavila Ameriki lojalno marioneto na mesto demokratično izvoljenega predsednika Janukoviča. Puč je bil uvod v državljansko vojno v Ukrajini, ki traja že 8 let. Poleg širjenja Nata proti mejam Rusije je državljanska vojna na etnični podlagi glavni razlog sedanje vojne. Ukrajina namreč izvaja praktično etnocid in genocid na ruskim prebivalstvom v Ukrajini.
Če je bilo Kosovu z ameriškim napadom na Srbijo izbojevana neodvisnost, ker je Srbija kršila narodne in človekove pravice Kosovarjev, potem ima tudi Rusija enako pravico, da pomaga svojim rojakom v Ukrajini, ki so bili obsojeni na narodno zatiranje in iztrebljenje. Pri tem je Ukrajina veliko huje kršila narodne in človekove pravice ukrajinskih Rusov kot je kršila Srbija pravice Kosovarjev. Srbija ni nikoli s topovi obstreljeval Kosova…
Pravica narodov do samo-odločbe je zapisana v ustanovni listini OZN. (Mimogrede: Tudi mi smo se osamosvojili na tej podlagi.) in je univerzalna, torej velja tudi za ukrajinske Ruse.
Spretno manipuliranje z delno prikrojenimi dejstvi. Ubogi Rusi v Ukrajini! In v preteklosti ubogi Nemci na Češkem, ubogi Slovenci v Avstriji in Italijani v Jugoslaviji. In še bi se našlo, ampak nisem zgodovinar. In marionetnih vlad je po svetu vse polno. Mogoče tudi v Sloveniji. Bomo videli suverenost Goloba. Neizpodbitno dejstvo pa je, da so Rusi zasedli del ozemlja suverene države Ukrajine! in tu je izvirni greh težav.