Koga naj kristjan voli? V Sloveniji Cerkev molči, na Poljskem pa je izdala volilni priročnik za katoličane

IgorP, bojim se, da vsega, kar je in bo zavozila ta koalicija in njena vlada, še Jezus Kristus, ki menda dela tudi čudeže, ne bi mogel spraviti v red.

Tudi ti MEFISTO s svojimi blodnjami ne delaš reda! Sicer pa, raje pijem štajersko vino kot Jezusovo!

Nespametno je, da škofje ne rečejo nič. Še bolj nespametno pa je, da župniki zasebno svojim zvestim sodelavcem zasebno ne povejo, da je trenutno glasovanje za leve stranke izjemno škodljivo za Cerkev. Poznam družino, ki bere, poje na koru in ministrira, vedno pa voli nove obraze. Če takim verniki ne povemo, da delajo škodo, smo mi neumni.

Rokc5,
jaz vendarle vztrajam - lahko izjava, ampak ne navodila. Katoličani niso cucki, ki bi se jih zdresiralo, kako lajati, kako voliti. Osebo je treba spoštovati, njeno svobodo, tudi če se moti. Evangelizirati in vzgajati pač, najprej otroke in mladino, da bodo sami vedeli, kaj je prav in kaj skladno s krščanskimi načeli. Zmožnosti laikov osvestiti in ubesediti svojo vero in prepričanja se res ni v prejšnjem rezimu moglo dati ustrezne teze, vsaj ne v enaki meri kot ubesedeni ali peti molitvi in bogosluzju. Gotovo su tu primanjkljaji, tudi zato, ker v Sloveniji nismo dosegli standarda drugih držav, možnosti verskega pouka na vseh stopnjah javne sole, kar je po mojem narobe. Sem za javno odzivanje slovenskih škofov tudi na politicne teme moralnega pomena, ampak modro, dovolj zadržano predvsem takrat, ko bi bilo lahko dozivljano kot agitacija ali diktat. Eno so izjave v imenu Cerkve, drugo so izražena stališča svobodnega posameznika, laika ali klerika, ki si v tem primeru lahko dovoli več svobode, neposrednosti in ne bo tako hudo, tudi če mu malo spodrsne ...

Kot je razvidno iz mojega pisanja, sem hud kritik levega pola slovenske politike in sem na vseh volitvah doslej, kjer sem vedno prisoten, obkrožil tisto desnosredinsko opcijo oz.kandidata, ki jo v danem trenutku vidim kot najbolj zaupanja vredno. Kljub temu mi je preozko stalisce, da bi tudi od drugih katoličanov pričakoval, naj nujno volijo desno sredino ali desnico. Dobro, v Sloveniji je specifičen problem, da kontinuitetna levica v raznih formah izhaja se vedno iz komunističnih predsodkov do krščanske vere, se tega ne zna otresti in redko v njihovih vrstah ugledamo kristjana.

V zahodnih demokracijah pa ta ločnica ni tako ostra. Niso kristjani le na desni in niso vsi desni prokrscanski. Recimo v Avstriji je znano precej prehodov volilcev med OVP in Zelenimi. Torej volilci, ki enkrat volijo krščanske demokrate, drugič pa zelene; ali pa obratno. Tudi v socialdemokratskih in laburisticnih strankah so neredko prepričani kristjani. Morda v večji meri bili nekoc kot so zdaj, po desetletjih sekularizacije. Recimo priljubljeni pokojni župan Dunaja ( bil je tudi poškodovan v terorističnem napadu in je odtlej imel preko roke povito ruto) socialist Helmuth Zielk, prej TV voditelj ORF je vedno hodil v stolnico sv.Stefana k maši in obhajilu, prijateljeval s kardinalom Königom - zgleden katoličan in zmerni socialist obenem, skratka. Bil je tudi eden redkih tujih politikov na razglasitvi neodvisnosti slovenske države in bil zelo prijateljski do župana Ljubljane tedaj krščanskega demokrata ( si mislite!) Strgarja.
Enrico Letta je še en tak primer. Moj dober znanec iz časov, ko je vodil Movimento giovanile DCI, a tudi zvezo evropskih podmladkov krščanskih demokracij. Ko je krščanska demokracija po skoraj pol stoletja vladanja razpadla, Enrico Letta ni šel na desno stran, kjer je predvsem zasijala zvezda Berlusconija, ampak je skupaj z delom katoličanov, tudi Romano Prodi, predsednik Evropske komisije je bil tega gibanja, zacel koalirati z reformiranim delom komunistov, iz česar je postopno rasla osrednja levosredinska opcija Italije - Demokratska stranka. Torej Enrico Letta, nekoč aktivist katoliškega gibanja Communione e Liberazione, potem v vodilnih funkcijah podmladka krščanske demokracije ob spremembah gre v zvezo z reformiranimi komunisti in vodi levosredinsko stranko. Nedavno je po porazu proti desni Melonijevi, ki za razliko od njega ni kakšna huda vernica, odstopil z mesta predsednika Demokratske stranke. Prej je bil nekajkrat minister in krajši čas ministrski predsednik. Njegov stric Gianni Letta pa je bil na drugi strani, pri Berlusconiju, precej časa kot vodja kabineta. Tako je to v malo dlje trajajočih parlamentarnih demokracijah - bolj politično pluralno tudi pri porazdelitvi katoliskih politikov in katoliskih volilnih glasov. Časi, ko je tam Cerkev pozivala, naj verniki volijo krščansko demokracijo, da ne bodo zavladali komunisti, so zdavnaj mimo. Ni slabo imeti malo več sproščenosti in širine.

Ali lahko kristjan voli levico?
DRUŽINA, 8.7.2007
Vidimo, da so v svetu kristjani tudi levičarji. Pri nas ne. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi pri nas kristjan lahko volil levo stran?
Najprej bi morali dobro definirati, kaj je levičarstvo? Koliko različnih vrst levičarstva je? Na katera področja se delovanje levo usmerjenih ljudi najbolj nanaša in ali smo pri tem samo na polju ozke politike ali širše civilne družbene dejavnosti?
Uvodnik v zadnji reviji Tretji dan (revija za katoliške izobražence) na primer zelo strogo obravnava sodobno levičarstvo. Ne samo zaradi idej, ki jih levičarstvo ima, temveč tudi zato, ker je dokaj nepregledno, razdrobljeno, protislovno (na kar je prejšnji teden opozoril odhod g. Kebra iz načelno leve LDS), razpeto med nežnimi socialnimi ideali in kruto preteklostjo, ki sta jo v vzhodni polovici Evrope zaznamovala laž in zločin. Skratka, danes na levici ne veš, kdo je kdo, in kaj kdo pravi, ko nekaj pravi.
Priča smo poigravanju s simboli in velikimi besedami, zlasti ko se levica kaže kot množična, ulična, folklorna politična stran. Naj s tem v zvezi nekdo že enkrat pojasni kult Che Guevare! Ta človek je na Kubi pomagal zatirati drugače misleče, z gorečnostjo je zapiral homoseksualce. Danes bi veljal za terorista, toda ostaja ena prvih ikon sodobnega levičarstva (po novem tudi kakšnega od slovenskih sindikatov). Ko danes evropska levičarska mladina razglasi mirovniške ideale in gre na ulice, mora biti policija pripravljena na vse prej kot na »miren« dan, smetarji in steklarji pa imajo drugi dan polne roke dela. Ko izvajajo protiglobalistične demonstracije, vedo povedati, da sovražijo ameriško prevlado in trdi kapitalizem, kot alternativo pa ponujajo nebulozno anarho-hipijevsko vizijo človeštva – tipično za razvajene otroke bogatega Zahoda. Tako da levičarstvo niti na ulici, ko ga na svoj način živijo z visoko politiko neobremenjeni mladi, ni prepričljivo.
Pri nas na strankarski ravni potekajo trije zanimivi procesi: fenomen Pahor, preobrazba LDS in nastanek društva Zares. Upajmo, da bodo pripomogli k razvidnosti levega prostora in misli ter (Bog pomagaj, če se tako izrazim) k večji sproščenosti. S tem bo kristjanu laže razmišljati o dialogu s tako imenovanimi levimi družbenimi silami. V idealnih razmerah, ki vladajo ponekod po Evropi, kristjani ne »grešijo«, če volijo levico. Ne nazadnje so nekateri vodilni evropski levičarji tudi zgledni kristjani – denimo Prodi in Blair.

Pri ocenjevanju levice bodimo danes zlasti pozorni na dvoje vprašanj: na vprašanje verske svobode in spolne morale. Kristjan ne more voliti levice ali sodelovati v levici, če slednja zatira svobodo veroizpovedi (kar danes znajo delati zelo prikrito) in razglaša ali se bori za spolno razpuščeno družbo, v kateri naravna vez med moškim in žensko in naravno oblikovana družina nimata vrednosti. Če smo pred desetletji na levi našli brezbožni socializem, ki je religijo obravnaval kot enega od spodbujevalcev socialne nepravičnosti, je danes na levi manj socialnega sanjarjenja in več borbe za zaščito uživaštva vsakega posameznika. Tu levica spet trči ob religijo, kar jo vodi do novih oblik kulturnega boja.

Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Slovenski kristjani smo po tradiciji antikomunisti. Imamo razloge za to. Upravičene. Prvi je Kočevski rog. Toda medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo onkraj barikad, mojster pretvarjanja neopazno, čisto nedolžno za našimi hrbti opravi najbolj škodljive manevre. Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!
Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov [email protected].
Branko Cestnik

Igor Ferluga, Jana Px, Andrej Muren: sam bi imel dva alternativna pogleda:

Prvič: če je človek že od otroštva/mladosti vzgojen v pravovernem katoliškem nauku in duhu v družini in nato preko verouka, aktivnega verskega življenja itd., potem za takšnega katolika nikoli ne bo dvoma, kaj je združljivo s katoliško vero in kaj ne. Tak človek navodil sploh ne bo potreboval, ker bo po verskem čutu takoj presodil koga in kaj lahko voli in katera stališča so nepopravljivo v nasprotju s Cerkvenim naukom.
V tem primeru pri nas ne bi bilo veliko katolikov, kot je dandanes, ki volijo Svobodo, ali pa so v preteklosti volili LMŠ, SD ali celo Levico. Glede na tradicijo učenja Cerkve glede volitev, o čemer se lahko prepričamo s številnimi starimi viri na to temo iz tujine (priporočam Francijo in Avstrijo) in slovenskih dežel v 19, stoletju in 20. stoletju je jasno, da je greh ter v nasprotju s Cerkvenim naukom, če katolik voli komunistično-socialistične, progresivno-liberalne, ideje, oz. se od njega jasno pričakuje podpora konservativnim političnim smernicam, ki ščitijo vero, družino, narod in so v skladu s Cerkvenimi dokumenti (glede sociale recimo Rerum Novarum). Torej je jasno da lahko katolik voli samo SDS/NSi/SLS (seveda občasno lokalno bolj manjše katoliško profilirane stranke ala Primčev Glas za otroke in družine) in pogojno tudi, če opcija ne škoduje Kristusovemu kraljevanju na zemlji, recimo kakšno Virantovo Državljansko listo/Logarja. Še posebej previdno pa mora izbirati na lokalnih volitvah med ti "neodvisnimi" kandidati, kjer je primarni kriterij za katolika (poleg iskanja sposobnih kandidatov z jasnim programom) predvsem moralna neoporečnost in osebna integriteta kandidata.
In recimo kot primer formalno težke izbire za katolika: logično iz vidika izbire manjšega zla in glasovanja po vesti, da je izbral kandidata, ki bo bližje spoštovanju katoliških načel, je katolik leta 2012 na predsedniških med dvema levima, ne-katoliškima, izbral Pahorja pred Türkom. In izkazalo se je kasneje, da je to bila pravilna izbira, ker Cerkveni nauk človeka jasno vodi k pravim odločitvam.

Drugič: problematika navodil slovenskih duhovnikov vernikom, koga volijo ni problematična per-se. Problematična je po mojem mnenju, ker slovenski duhovniki načeloma pridigajo preveč liberalno, neodločno in pravzaprav v povprečni slovenski župniji na temo nedeljske pridige ne boste slišali nekega nauka, opozoril, učenja. Iz tedna v teden je ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, "imejmo se radi". In potem na volilno nedeljo logično izpade čudno, če takšen duhovnik reče vernikom, da pa se pričakuje, da zdaj pa volijo v skladu z Cerkvenim učenjem. Prej je pa svoje ovčice leta in leta navajal na to, da delajo kar hočejo in jih nikoli ni omejeval in opozarjal.
Če pa bi duhovnik – seveda posredno, ne neposredno z opozarjanjem na politiko! – čez celo leto pri pridigah namigoval, da je potrebno se ravnati po Cerkvenem nauku, če bi pridigal kakšen ta Nauk je, spodbujal ljudi kako je pomembno, da se ravnajo po tem, kar vera uči, tudi v javnem delovanju, potem bi njegovo navodilo na volilno nedeljo izpadlo povsem drugače. Bistveno manj vsiljivo, bistveno manj čudno, v bistvu normalno, ker bi o tem na nek način govoril vedno, tudi ko volitev ni.

V ta namen je kdaj dobro poslušati na YouTube-u kakšne pridige tujih duhovnikov, ki govorijo veliko bolj pogumno in jasno, kot slovenski. Ta način bi morali imeti tudi pri nas in upam, da se bo ta neodločenost med Cerkvenim letom nehala, ker potem tudi na samo volilno nedeljo neke odločenosti ne more biti.

V Sloveniji škofi še kar molčijo potem, ko so nam obdavčili cerkve in duhovnikom odvzeli pravico do plačila prispevka za polno pokojnino. Molčali bodo tudi, ko bodo izvedli noč dolgih nožev in nas kristjane tepli, zmerjali ter označevali tako kot v preteklosti Jude. Slovenski škofi molčijo, briga njih za naše kristjane. Kar mene zadeva, niso več moji škofje niti moja Cerkev. Grem raje po vsa obhajila na Hrvaško. Tam je poslej moj škof, moj duhovnik in moj kardinal. Sram naj vas bo slovenski škofje, na cedilu puščate ne le svoje dušne pastirje, temveč tudi vernike. Do sedaj bi Vatikan že moral grmeti nad Slovenijo. Pa ni pisnil še nihče. Fuj.

Zaenkrat meda ena sama stranka izpolnjuje pogoje za priporočilo Cerkve, naj jo kristjani volijo.

Andreja, Poljske ni treba ravno preveč hvaliti.

https://365.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarci/174989144

Ko so šteli glasove na podeželju so bili glasovi na dnu škatle večinoma za Slobodo - glasovi oddani takoj po prvi maši.

Ko so šteli glasove na podeželju so bili glasovi na dnu škatle večinoma za Slobodo - glasovi oddani takoj po prvi maši.

Cerkev ima pravico do takih navodil, ni pa modro, da se vtika v strankarske zadeve - zgodovina je pokazala, da to za Cerkev ni dobro. Bi pa morala Cerkev absolutno več narediti za vzgojo samostojnih, odgovornih in samoiniciativnih posameznikov, ki bi se podali tudi v politiko - to pa je pri nas ogromen manko, da ne rečem praznina.

Točno tako.

Kdor je razumen kristjan in spremlja dogajanje, ne potrebuje navodil za volitev. Politika je kompromis, evangelij je pa radikalnost, ki jo lahko živiš znotraj katerekoli politike. Cena je pa visoka.

Povedano lepo kaže razliko med poljsko in slovensko katoliško cerkvijo. Poljska cerkev je naši lahko vsestranski zgled. Ni čudno, če je vera v Sloveniji tako zelo opešala, ker naši kristjani nimajo pravega pastirja.

Dikcija " dati vernikom navodila, kako naj volijo" je tako neprimerna zaradi podcenjujocega odnosa, da ni vredna debate. Druga stvar so: drzavljanska svoboda klerikov, da se kot vsi drugi lahko svobodno izražajo, tudi o političnih temah in tudi morebitne izjave pastirjev cerkve, namenjene vernikom in širši javnosti.

Če bi bila avtorica starejša, bi imela v spominu izjave slovenskih škofov, pa tudi komisije Pravičnost in mir ( zlasti v času vodenja dr. Antona Stresa) predvsem v prvem desetletju demokracije. Potem pa vse redkeje. Zakaj? Hipotezi bi bili, da bi katoličani tudi kot politična bitja v tem času toliko dozoreli, da lahko sami brez instrukcij dobro presodijo, katera politika je bolj v skladu s katoliškim vrednotami in socialnim naukom in katera manj ali nič. In druga, da imajo ljudje, tudi verniki, svoj prav in da je prepricevalen učinek izjav majhen, večja pa nejevolja pri nekaterih ljudeh, ki se ne pustijo siliti. Upoštevati tudi velja, da je Cerkev neodvisna in ne sme postati dekla neke politike, stranke. In da so verniki, tudi če bolj nagibajo na eno stran, še vedno različni, politično pluralni.

Torej: mislim, da je oboje sprejemljivo. Z izjavami pred volitvami, ali pomembnih dogodkih, ali brez njih. Ob tem pa oficielne izjave Cerkve ne smejo biti direktna agitacija, ampak podobno kot ta v clanku pri poljskih skofih v zvezi z volitvami, neka jasna katoliška nacela, ki naj bi bila vernim vodilo pri izbiri. Predstavljeni teolog in duhovnik, ki smotrnosti izjave ugovarja, poda sicer nekaj tehtnih argumentov za to, vendar proti koncu je le razvidno, da osebno ne mara vladajoče stranke ( Kaczinskega, Morawieckega, Dude) in ker se ob kriteriju katoliskih nacel, ki jih postavljajo škofje tem najbolj približa prav vladajoča stranka ( splav, evtanazija, druzina, LGBT, socialni ukrepi), teolog zavraca izjavo kot tako. Predvidevam, da bo del vernikov ne glede na izjavo škofov volil opozicijo ( Tuskove liberalce, nekateri tudi desne protizahodne populiste in nacionaliste), znatna večina pa vendar za nadaljevanje zdajšnje politike. Nedeljnikov je na Poljskem priblizno polovica prebivalstva in so pomemben dejavnik.

Koga naj kristjan voli?

Najboljše, da Jezusa Kristusa! Morda bo potem kot Mesija res prišel na Zemljo!
Drugače pa bolano vprašanje!

Mislim, da je dolžnost nas vseh, posebno pa kristjanov, med katerimi so tudi DUHOVNIKI in ŠKOFJE, da GLASNO povemo, v dobrobit naših državljanov, da je NUJNO voliti take stranke, ki zagovarjajo MORALNE VREDNOTE, ki že TISOČLETJA VELJAJO.

Pomembno je res gospodarstvo in tehnični napredek, toda ko zrušimo VREDNOTE, med katerimi je tudi DRUŽINA in OBIČAJI prednikov, potem gre država in njeni prebivalci iz TIRA.
Ko "vlak iztiri", pa nastane ogromna škoda.

Golobisti so "izgubili kompas" in o VREDNOTAH še razmišljajo ne, ker mogoče jih tudi poznajo ne.
Še Lukšič, ki je Levičar, opaža, da se ta vlada vede NEMORALNO in misli, da ima mandat, da uživa v bahanju, pohajkovanju in tudi DENAR troši predvsem za lasten UŽITEK.
To se od daleč vidi, da v tej vladi MORALE nimajo!!!!!

Volimo tiste, ki vedo kaj je MORALNO in PRAV za VSE državljane. To je dolžan reči tudi duhovnik, saj je tudi on človek in del naše družbe !!!!!!!