Kako je kraški podjetnik odkril milijardno škodo, ki jo nepremišljeni ukrepi povzročajo slovenskim kmetom

Začelo se je z administrativnim ukrepom, ki je tisočem Slovencev, katerih zemljišča pestijo posebni vplivi, po krivici dvignil davek in znižal pravice iz javnih sredstev. Ko pa se je poglobil v raziskovanje, kako je mogoče, da je nenadoma njegova kamnita gmajna sredi Krasa dobila enako boniteto kot njiva sredi Vipavske doline, je spoznal razsežnosti slovenske zakonodaje, pri pripravi katere predlagatelji običajno sploh ne preučijo finančnih in drugih posledic.

Goran Živec je tako opravil izračune, ki razkrivajo, da nepreučene uredbe in zakoni uničujejo milijarde evrov kapitala, ob tem pa predlagatelji zapišejo, da je njihov finančni učinek nič evrov. Podjetnik s Krasa nas popelje skozi labirint slovenske zakonodaje, ki uničuje tisoče lastnikov zemljišč in je na potencialno neustavnih temeljih.

»Sem med 434.000 Slovenci, ki smo lastniki ali solastniki nepremičnin. Imam srečo, ali pa nesrečo, da so ta moja zemljišča na Krasu, ki je pač kamnit. Čeprav del stroke v Sloveniji pozna samo dve vrsti kmetijskih zemljišč: njivo, ki jo lahko orješ, ali gozd, kjer lahko sekaš, je večina zemljišč na Krasu tretjega tipa, ki mu na Krasu pravimo gmajna. Na vrhu nekaj trave in grmičevja, sicer pa bolj ali manj samo kamen. V preteklosti je bilo takšno zemljišče večinoma pašno, saj je košnja zaradi kamnitosti praktično nemogoča, zdaj pa običajno vsakih nekaj let pogori, kar je posledica tega, da smo Kraševci večinoma opustili pašništvo.«

Ko kamnit pašnik administrativno nenadoma postane prvovrstna njiva

Gre za slaba kmetijska zemljišča, ki pa se jim je nenadoma, brez vednosti lastnikov, pred dvema letoma bonitetna ocena dvignila na raven najboljših njiv sredi Vipavske doline. Eden od lastnikov, Goran Živec, kraški podjetnik, ki se sicer ukvarja z gradnjo telekomunikacijske infrastrukture, se je zato lotil raziskovanja, kako se kaj takega lahko zgodi, raziskovanja pa so ga nato pripeljala do razkritij, kako površno se, na škodo lastnikov zemljišč, sprejema slovenska zakonodaja, ki grobo posega v ustavno zaščiteno zasebno lastnino.

Ko je skušal Živec na eno takšno kamnito gmajno umestiti sončno elektrarno, je zgrožen spoznal, da je boniteta zemljišča, ki je imela še novembra 2022 vrednost 12, kar pomeni nizkokakovostno zemljišče, nenadoma, brez njegove vednosti, poskočila na 42, kar označuje visokokakovostno zemljišče.

Takšna sprememba kvalifikacije pa ni trivialna, saj povzroči, da država lastniku dvigne davek na podlagi višjega katastrskega dohodka, ki naj bi ga z naslova tega zemljišča prejemal, to pa vpliva tudi na 21 drugih socialnih pravic in transferjev, od otroškega dodatka in štipendij, do znižanega plačila vrtca, socialne pomoči ... Živec še zdaleč ni edini, ki ga je sprememba bonitete prizadela. Previsoko bonitetno imajo trenutno skoraj vsa zemljišča v Sloveniji, ki so podvržena posebnim vplivom. Sam je nato naročil geodetskega stokovnjaka, ki je ugotovil, da je ustrezna boniteta njegovega zemljišča 14, in ne 42. Celoten postopek ga je stal 4.200 evrov.

Večmesečno raziskovanje ga je pripeljalo do ugotovitve, da je leta 2022 Ministrstvo za kmetijstvo Biotehniški fakulteti v Ljubljani zadalo pripravo novih vhodnih podatkov za bonitiranje zemljišč. Ni pa ji naročilo priprave posebnih vplivov, zato je Geodetska uprava pri ponovnem izračunu bonitet uporabilo vrednost nič.

»Geološki nastanek Krasa je podoben kot v Vipavski dolini, s katero si deli tudi podobno podnebje. Kot planota je tudi sorazmerno raven in če zanemarimo posebne vplive, je zemljišče na Krasu primerljivo s prvovrstnimi zemljišči na dnu Vipavske doline, ki imajo boniteto med 40 in 50. A kakovost bistveno zmanjšuje posebni vpliv skalovitosti.«

Od višjih davkov do rušenja objektov

Čeprav je profesor Marko Zupan, ki je na Biotehniški fakulteti vodil skupino za bonitiranje, kmetijsko ministrstvo opozarjal, da bo brez upoštevanja posebnih vplivov prišlo do hudih anomalij, se je zgodilo točno to. Ne le na Krasu, bonitete so zrasle tudi na Ljubljanskem barju, pa na Cerkniškem jezeru, ki je štiri mesece na leto poplavljeno, a je administrativno izenačeno z njivo na Dravskem polju, ki jo lahko obdelujemo vse leto.

Ključni faktor o lastnostih zemljišč pa je bil spremenjen celo brez vednosti lastnikov, opozarja Živec, ki razkriva, da se napaka po tiho že popravlja, a znova mimo javnosti in ljudi, katerim se posega v lastnino. Zaradi napake so tisoči Slovencev za leto 2022 in 2023 plačali preveč davka in uživali manjše pravice iz javnih sredstev.

Še več, iz javnih evidenc niti ni razvidno, kakšne so bile bonitete zemljišč pred letom 2022, kar lahko privede do bistveno hujših posledic, kot je nekaj deset ali nekaj sto evrov več davka in manj pravic, kakršne so doletele veliko lastnikov. Na nizkokakovostnih zemljiščih lahko namreč kmetje postavijo objekte za potrebe kmetijstva; ne pa tudi na visokokakovostnih. Kmetijski ali gradbeni inšpektorji lahko zdaj odredijo rušenje takšnih objektov, saj je bilo zemljišče nenadoma prekvalificirano v visokokakovostno, iz javnih evidenc pa ni mogoče razbrati, da je bilo prej nizkokakovostno.

Ustavno določilo, ki se v praksi ne izvaja

Raziskovanje neupravičenega dviga bonitet na lastnem zemljišču pa je Živca pripeljalo do spoznanja, da ne gre za osamljen primer. Srečal se je s posamezniki, ki jih omejujejo drugi ukrepi, zakoni in akti, ki imajo vsi po vrsti finančne posledice, ki niso ustrezno ovrednotene.

»Zakon o javnih financah določa, da mora imeti vsak akt, ki je sprejet, oceno finančnih posledic,« a se to pri pripravi zakonodaje le redko izvaja, kljub temu, da je ustava na tem področju jasna. V 33. členu je zagotovljena »pravica do zasebne lastnine in dedovanja,« 69. člen ustave pa določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji v javno korist – proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, ki jo določa zakon. Zakon o urejanju prostora pa določa, da mora odškodnina vsebovati tudi nadomestila za škodo zaradi zmanjšanja prihodkov. A ta določila se pri pripravi zakonodaje ne upoštevajo.

Čeprav se strokovnjaki za pripravo zakonodaje tega zavedajo, se »nikomur nič ne reče.« Računsko sodišče je problematiko nazadnje raziskovalo pred dobrimi desetimi leti in ugotovilo, da je bila ustrezna presoja opravljena le pri 15 % sprejete zakonodaje med letoma 2006 in 2011, kasneje pa raziskave ni več delalo oz. je ni javno objavilo.

Živec se je lotil računanja izpada prihodkov po posameznih uredbah in prišel do spoznanja, da se pripravljavci zakonodaje sploh ne zavedajo posledic ukrepov, čeprav imajo zakonsko obvezo te posledice oceniti, vključno z odškodninami, ki izhajajo iz 69. člena ustave in zakona o urejanju prostora. Pri posameznih ukrepih se te številke gibljejo v stomilijonskih zneskih, v nekaterih primerih tudi v višini milijarde evrov.

Svoje izračune je v začetku januarja predstavil pred Državnim svetom, niti predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano niti Ministrstva za naravne vire in prostor »pa se niso obregnili v način izračuna«. »Je tako jasen, da mu ne morejo oporekati,« pove Živec.

Uredba o varovanju gozdov v 20 letih odnese 1,6 milijarde evrov

Uredba o varovanju gozdov določa, da imamo trajno varovanih 98.000 hektarjev gozdov. Zaradi omejevanja lastnikov pri gospodarjenju s temi gozdovi, njihovim lastnikom uredba v dvajsetih letih odnese skupno 1,6 milijarde evrov. Živec pojasni, kako so prišli do izračuna:

»Pri lesu bi lahko upoštevali tudi vrednost visokokakovostnega lesa, a smo se odločili za konservativno oceno in privzeli, da bi bil ves les porabljen za kurjavo. Povprečna cena lesa za kurjavo je bila lani 66,31 evrov na kubični meter – po tej ceni drva odkupujejo trgovci, realna cena na trgu je bila sicer skoraj dvakrat višja. Povprečni letni prirast je 7,4 kubičnega metra na hektar. Če bi lastniki iz gozda odvzeli zgolj to, kar je v enem letu priraslo, to letno znese 48,5 milijona evrov.

V dvajsetih letih, ob upoštevanju 3-odstotne diskontne stopnje, ki predvideva, da se vrednost denarja letno zmanjša za 3 odstotke (predpisana diskontna stopnja za javne projekte v Sloveniji), samo pri lesu za kurjavo izgubimo 717,6 milijonov evrov.

Ker pa lastnik iz gozda zaradi uredbe ne more pobrati lesa, se zmanjša tudi vrednost njegovega zemljišča. Ocenjujem, da se vrednost zmanjša za polovico, kar pri povprečni ceni kmetijske parcele 1,82 evra na kvadratni meter samo za gozdove, zaščitene s to uredbo, znese 899 milijonov evrov, skupno 1,6 milijarde evrov izgubljenega kapitala.«

Živec ob tem pove, da je to njegova ocena, ki temelji na javno dostopnih podatkih in da bi bil izračun ob natančnejših podatkih lahko tudi drugačen, »zagotovo pa govorimo o stotinah milijonov evrov izgubljenega kapitala samo zaradi enega upravnega akta, četudi bi ugotovili, da so vrednosti prirasta v zavarovanih gozdovih nižje, ob kar so se obregnili predstavniki ministrstva.« Kot pravi, se zadeve vendarle premikajo, z ministrstva za naravne vire in prostor so ga že povabili na sestanek.

Prepoved košnje in paše v Naturi 2000 bi odnesla pol milijarde evrov

Podobno se je lotil izračuna škode, ki bi jo povzročila prepoved košnje in paše z dodatnimi omejitvami na Naturi 2000 na Ljubljanskem barju in v Notranjskem trikotniku. Uredba, ki je lani dvignila veliko prahu, je sicer trenutno zadržana, ni pa umaknjena.

»Po konservativni oceni sem za izračun uporabil polovico zaščitenega območja. Poznavajoč topografijo terena lahko rečem, da se gospodarsko izkorišča več kot polovica terena. Polovico sem pripisal paši in polovico košnji.

Zaradi izpada krme, do katerega pride ob prepovedi košnje, nastane škoda v višini 3,4 milijona evrov na leto. Upoštevana je cena 125 evrov na tono, kolikor so bile lani realne cene. Zaradi izpada mesa, ki ga ne pridelamo ob omejitvi paše, pa pride ob predpostavki, da imamo 2,5–3 krave na hektar do škode v višini 22,3 milijona evrov letno.

Ko upoštevamo še zmanjšanje vrednosti zemljišč, ki znese 128,2 milijona evrov, ugotovimo, da v dvajsetih letih izgubimo 508 milijonov evrov. Govorimo samo o Ljubljanskem barju ter Cerkniškem in Planinskem polju, kar ni zelo obsežno območje, pa nastane za pol milijarde škode.

Čeprav so predpostavke vzete iz uradnih študij, ne pravim, da so številke nujno povsem točne, zagotovo pa gre znova za stotine milijonov evrov. Pri čemer so predpostavke takšne, da ne obremenjujejo narave. 2,5–3 glave živine na hektar je ocenjeno kot dolgotrajno vzdržna količina pašne živine.«

Če bi resno začeli upoštevati finančne posledice tudi z naslova odškodnin po 69. členu ustave, nobena takšna uredba ne bi šla skozi, ker enostavno državni proračun nima denarja, da bi lahko zagotovil takšne odškodnine.