Malomarni ukrepi in milijardna škoda za slovensko kmetijstvo: Gre za uničenje kapitala, ki ga ne dobi nihče drug, pravi Goran Živec (2. del)

Ko se je zakopal v vzroke, zakaj so se njegove skalovite parcele na Krasu nenadoma administrativno spremenile v kmetijska zemljišča najboljše kvalitete, je kraški podjetnik Goran Živec spoznal, da spreminjanje bonitet kmetijskih zemljišč brez vednosti lastnikov še zdaleč ni edini nepremišljen državni ukrep, ki povzroča stomilijonsko škodo slovenskim kmetom in lastnikom zemljišč ter protiustavno posega v zasebno lastnino.

V prvem delu reportaže, ki ste jo lahko prebrali včeraj, smo analizirali Uredbo o varstvu gozdov, ki odnese 1,6 milijarde evrov, in začasno ustavljeno prepoved košnje na nekaterih območjih Nature 2000, ki bi, če bi stopila v veljavo, odnesla pol milijarde evrov kapitala. V nadaljevanju pa predstavljamo še nekaj določb in dilem, ki se odpirajo v povezavi z njimi.

»V Ustavi je zapisano, da morajo zakoni omogočati uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakonodajne omejitve pa običajno omejuje gospodarska funkcija, ki koristi lastniku zemljišča, in sicer na račun socialne in ekološke funkcije, ki koristi družbi. S tem ni nič narobe, če se zakoni držijo Resolucije o normativnosti, ki bi morala biti osnova za sprejemanje zakonov in zahteva presojo vseh treh vplivov. Omejitve gospodarske funkcije morajo biti utemeljene z večjim javnim interesom od škode, ki jo povzročimo zasebniku. Tega koraka pa predlagatelji zakonodaje ne naredijo, ampak kar privzamejo, da je javni interes pomembnejši od zasebnega. A ni,« problematiko v logiki sprejemanja zakonodaje pojasni Goran Živec.

Dodaja, da je prav, da se narava ščiti: »Kmetje to počnejo že stoletja. Kot tisti, ki potrebujejo dolgoročno produktivnost terena, so nosilci zaščite narave.« Tako finančne kot ekološke in socialne učinke zakona je treba oceniti, analizirati in ovrednotiti, tudi če nimajo neposrednega finančnega vpliva. Za to obstajajo metodologije, a se tega žal ne dela na začetku vsakega zakonodajnega postopka, čeprav bi se moralo. Mnogi javni uslužbenci za to nimajo niti ustreznega znanja, kar pa ni izgovor za nekontrolirano poseganje v pravice lastnikov zemljišč.

Kontradiktorni akti

Živec izpostavi uredbo o pravilih pogojenosti, ki določa kazni za prejemnike evropskih sredstev za kmetovanje, če aktivnosti niso izvedene skladno s pravili. Pri presoji posledic je zapisano, da v naslednjih treh letih ne bo javnofinančnih posledic nad 40.000 evri, druge posledice pa niso bile presojane.

Kljub temu v nadaljevanju uredbe pišejo o zmanjšanju prihodkov v državni proračun in občinske proračune, odhodkih iz proračuna zaradi ukrepov in spreminjanju javnofinančnih sredstev, za katere v uvodu sicer pravijo, da se ne bodo spreminjala. Poleg tega da pripravljavci sami sebe v istem dokumentu negirajo, je nejasno tudi, zakaj v uredbi, ki ureja kazni za kmete, ni bilo presoje gospodarskih in finančnih posledic, ki bodo po definiciji nastale.

Načrtno škodovanje ali malomarnost?

Na vprašanje, kje vidi vzroke za takšno stanje, Živec odgovarja, da obstaja možnost, da državni uradniki enostavno ne poznajo zakonodaje. »Zato menim, da je treba ozavestiti državne uslužbence, da je pri ukrepih, ki imajo finančne posledice, presoja vplivov njihova dolžnost. Ko uradnika enkrat obvestimo in kljub temu tega ne upošteva, pa lahko ocenimo, da namerno ne dela skladno z zakonom, kar pa je tudi huda kršitev Zakona o javnih uslužbencih,« opozarja in doda, da še ni srečal uslužbenca, ki bi zavestno oporekal Ustavi. Kljub temu pa se je pogosto ne spoštuje v 69. členu, ki določa odškodnine za poseganje v zasebno lastnino.

Da ne gre za naklepno dejanje, ocenjuje tudi glede na dejstvo, da se pri škodi, ki jo povzročijo, ne okoristi nihče. Gre za uničenje kapitala, ki ga ne dobi nihče drug.

100.000 evrov škode za nekaj belohrbtih deteljev

Serija zakonov določa, da je pri sečnji del lesa treba pustiti v gozdu, da tam trohni in omogoča razmnoževanje raznih žuželk, ki so hrana za gozdne ptice. A če se je sprva puščalo le nekaj vejevja, se je z odkritjem belohrbtega detelja v notranjskih gozdovih izoblikoval ukrep, da je treba v gozdu puščati tudi del debel debeline, večje od trideset centimetrov:

»Da lahko par belohrbtih deteljev uspešno gnezdi, potrebuje 25 hektarjev. Ko preračunamo zahtevano hlodovino, ki mora ostati v gozdu na 25 hektarjih, ugotovimo, da morajo lastniki gozdov tam pustiti za 100.000 evrov lesa.« 

Medtem ko je nepredstavljivo, da bi človeški par ob poroki od države prejel sto tisočakov, jih podarimo vsakemu detelovemu paru. In to na račun lastnika gozda, ki izgubi ta prihodek od lesa.

Morda je smiselno, da to naredimo, ampak zato je treba narediti strokovno oceno in utemeljiti, da je to, da imamo kot celotna družba detle, res toliko vredno, in kmetom na Notranjskem, ki se morajo zaradi tega odreči prihodku, to kot družba tudi povrniti v obliki odškodnine.

Prepoved škropljenja bi ubila tretjino slovenskega vinogradništva

Brez ocen posledic se je pripravljala tudi uredba o fitofarmacevtskih sredstvih, ki je predvidevala popolno prepoved uporabe škropiv na občutljivih območjih. Na teh območjih se nahaja tudi tretjina vseh slovenskih vinogradov. Vinogradništvo brez škropljenja ne obstaja. Tudi biodinamična pridelava predvideva škropljenje, le da pol manj kot sicer.

»Brez posredovanja Kmetijsko-gozdarske zbornice bi bil ukrep sprejet in tretjina vinogradnikov ne bi več smela škropiti, kar bi imelo katastrofalne posledice. Letno govorimo o izpadu 25,8 milijona evrov prihodka od prodaje vina, kar v dvajsetih letih z diskontno stopnjo znese 381,7 milijona evrov, skupaj z odškodnino za zmanjšanje vrednosti nepremičnine pa že 420 milijonov evrov. Ukrep s takšno težo nima ocenjenih finančnih posledic.«

Če je res družbeno smiselno, da uničimo tretjino slovenskih vinogradov, se lahko dogovorimo za ukrep, ampak to je treba najprej oceniti in dokazati ter nato izplačati odškodnine oškodovancem: »Če bi prikazali realne finančne posledice, bi vse takšne omejitve padle že na začetku zakonodajnega postopka.«

Diskriminatorne bizarnosti

Do še večjih bizarnosti pridemo, ko se primerjamo s sosednjo Italijo. Kmetje, ki imajo sedež kmetije v Italiji, vinograde pa v Sloveniji, lahko pri nas uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, ki jih slovenski kmetje ne smejo, saj jim to omogočajo evropska pravila. V Italiji kmet lahko dobi škrobiva tudi trikrat ceneje kot pri nas, a so ta škropiva za slovenskega kmeta nedostopna, saj mora voditi evidenco z dokazili, da je škropiva kupil v Sloveniji.

Dodatno mora slovenski kmet, da škropiva sploh lahko kupi, opraviti izpit za delo s fitofarmacevtskimi sredstvi. Italijanskemu tega ni treba storiti. Še več, italijanski kmet lahko kot dodatno dejavnost na kmetiji prijavi škropljenje za druge kmete in opravlja to storitev za slovenskega kmeta. V tem primeru zadošča poročilo, da je škropljenje opravil zunanji izvajalec.

V Avstriji nihče od kmeta ne zahteva, da opravi izpit, preden gre v gozd z motorno žago. V Sloveniji pa lahko gozdarski inšpektor za rokovanje z motorno žago brez izpita predpiše 4.000 evrov kazni. Med absurdnimi omejitvami lahko izpostavimo tudi pravilo, da je za vsak kmetijski stroj, ki je širši od 2,4 metra, treba organizirati spremstvo posebnega prevoza. Večkrat je prevoz dražji od žita, ki se ga s tem kombajnom požanje: »Vsi ti ukrepi imajo finančne posledice ocenjene na nič.«

Kar ne boli v Ljubljani …

Enormne finančne posledice teh ukrepov in omejitev pa pripravljavcev ukrepov ne bolijo – ker jih ne izračunajo in ker pri preko 400.000 lastnikih zemljišč posamezen ukrep posameznega lastnika malo udari po žepu. Za 10, 50, pa tudi za 500 evrov se nekdo s podeželja ne odpravi protestirat pred parlament. Oceni, da ni vredno časa in živcev.

Prav tako je iluzorno pričakovati masovne pritožbe, saj je za posameznika to preveč komplicirano in časovno potratno, da bi se pritoževal na vsak posamezen ukrep, ki zahteva, da v gozdu pustimo pol kubika lesa.

… boli na podeželju

Predpisi pa se kopičijo in tako pridemo do situacije kmeta Teosa Perneta iz Mojstrane, ki mu eno zemljišče bremeni 14 različnih ukrepov, ki skupaj gospodarjenje z njegovim gozdom praktično povsem onemogočijo.

»Smiselnost teh omejitev je treba oceniti in dokazati. Če ocenimo, da prinašajo več prednosti kot gospodarske škode, jih lahko tudi uvedemo, a je treba škodo lastniku tudi povrniti.«

Pa je pravično, da damo odškodnino tudi nekomu, ki svojega zemljišča ne koristi?

»Odgovor na to dilemo je jasnejši, če obrnemo vprašanje – če se nekdo zaradi  omejitev na svojem zemljišču odloči, da ne bo kmetoval, ker to ni smiselno, sta mu bili omejeni gospodarska pobuda in zasebna lastnina, obe zagotovljeni v ustavi, kar pomeni da je do odškodnine upravičen,« pojasni Živec, ki hkrati priznava, da odgovor na to vprašanje ni enoznačen in bi zato moral biti predmet obširne javne razprave.

»Demografija kmetijstva je katastrofalna, ker je omejitev enostavno preveč, bistveno več kot denimo v sosednji Avstriji,« še opozori.

Nevarnost neustavnosti

Ker velik del zakonodaje ne spoštuje ustavno varovane pravice do osebne lastnine in zagotovljenih odškodnin v primeru posega vanjo, obstaja možnost njene razveljavitve na Ustavnem sodišču, kar se ne bi zgodilo prvič.

Problem je tako velik, da si mnogi pred njim zatiskajo oči, nekateri pa na njem dobro služijo, opozarja Živec, ki meni, da bi se zadeve morali lotiti sistemsko in celostno. Začenjajo na področju kmetijskih omejitev, a protiustavni posegi segajo bistveno dlje, zato verjamejo, da se utegnejo sprožiti postopki kot domine, saj se zavedanje o tem počasi širi, ustavno sodišče pa je prav na tej podlagi že razveljavilo več ukrepov.

Kako se bodo borili naprej?

Živec upa na vzpostavitev pravilnika, ki bi pripravljavce zakonov in aktov prisilil k oceni vplivov, ter pravilnika, kako to oceniti. Če bo dovolj jasno napisan, bo določal tudi opredelitev odškodnin na podlagi ocene finančnih posledic. To bi morali vključiti tudi v pravilnik vlade in državnega zbora.

Še prej pa ima eno možnih rešitev državni svet, ki lahko vloži veto na zakone, ki nimajo ustrezno opravljene presoje finančnih, socialnih in ekoloških vplivov. V primeru postopkovne nepravilnosti zakon namreč ne gre na takojšnje ponovno glasovanje, ampak se zakon vrne v zakonodajni postopek.

Ko bomo razumeli, da ni vse od vseh in da je za posege v zasebno lastnino potrebno podati odškodnino, bomo živeli v bistveno drugačni državi. Trenutno smo svetlobna leta od pravne države.

Že sprejeti ukrepi pa bodo verjetno eden za drugim romali v ustavno presojo. Ustavno sodišče je že večkrat razsodilo v korist zaščite zasebne lastnine. Problem je, da mora prijavitelj izkazati pravni interes, hkrati je priprava ustavne presoje zahteven proces, kjer morajo sodelovati tudi odvetniki, kar stane več tisoč evrov samo na začetku. Posamezen kmet se bo težko pritožil.

Bistveno vlogo tukaj lahko igrajo združenja kmetov in državni svet, ki ima kot predstavnik ljudstva pravico vlagati ustavne pobude na katero koli temo.

Pa tudi posamezniki, ki jih Živec vzpodbuja, da se pritožijo na sklep o katastrskem dohodku, če je ocenjen previsoko, kar je sicer le ena od možnih aktivnosti.