Diakona, sin in brat slovenskih poslank: "Vsak kristjan bi moral zagovarjati svoje vrednote"

Letos so bili v slovenski Cerkvi posvečeni le trije diakoni. Tokratni intervju je potekal z dvema izmed njih, in sicer z diakonoma, ki sta družinsko povezana tudi s politiko. Rok Gregorčič je sin poslanke Monike Gregorčič, Janez Pavel Šuštar pa je brat poslanke Tadeje Šuštar.

V prvem delu intervjuja z njima smo se dotaknili politike – tako državne kot tudi cerkvene, odnosa in dialoga med njima, mesta vere v državnem zboru in vloge kristjana v družbi in politiki. Povedala sta tudi, kako onadva gledata na politiko strank "svojih poslank".


Začnimo kar pri tej zanimivosti; dejstvu, da sta dva od treh letošnjih diakonov sorodnika – brat in sin dveh slovenskih poslank. Kako s to družinsko povezavo gledata na mamo oz. sestro političarko in vse, kar udejstvovanje v politiki potegne s seboj?

Rok Gregorčič: Občudujem vsakogar, ki se spusti v boj, ki se mu reče politika. To je res velika preizkušnja za človeka. Kolikor kot laik opazujem politiko, vidim, da je svet tam kar krut, zato tudi svojo mamo zelo občudujem, da se je v to spustila.

Janez Pavel Šuštar: Pri meni je podobno. Včasih ne vem, kako Tadeja (Šuštar op. a.) lahko vse to prenese in zmore. Ne vem, če bi sam zmogel kaj takega, posebej ko razlaga, kakšna pisma prejema … Tako da s ponosom in občudovanjem gledam na to, da je sprejela to službo.

Kdaj kaj prišepneta sestri oz. mami?

Janez Pavel Šuštar: Ne, ker se ne ukvarjam toliko s politiko. Tudi kadar Tadeja kaj pove, ne vem, kaj bi ji svetoval ali sugeriral, tako da tega ne počnem.

Rok Gregorčič: Ne.

Kakšen je po vajini oceni pravi odnos, pravo razmerje med Cerkvijo in državo oz. državno politiko?

Verske skupnosti in vera kot elementarni del človekovega življenja potrebujejo pozornost tudi od države.

Rok Gregorčič: Odgovor na to vprašanje iščemo že celo zgodovino, pa ga še nismo povsem našli. Ena drugo morata vsaj v nekem smislu priznavati. Tako Cerkev mora priznavati, da je svetna politika nekaj dobrega za ljudi, kakor se mora tudi na drugi strani državni aparat zavedati, da Cerkev deluje drugače kot ostale civilnodružbene organizacije. Ne da bi imela privilegije, ampak da zaradi drugačnih ciljev in svojega poslanstva potrebuje drugačno obravnavo. Podobno je z drugimi verskimi skupnostmi.

Gre za pozornost in poseben dialog. Verske skupnosti in vera kot elementarni del človekovega življenja potrebujejo pozornost tudi od države.

Janez Pavel Šuštar: Zagotovo morata biti med državo in Cerkvijo spoštovanje in medsebojno priznavanje. Ne gre za dve popolnoma ločeni instituciji, ampak mora med njima potekati dialog, ker nenazadnje obe skrbita za dobro ljudi. Če vsaka vleče na svojo stran, to ni dobro ne za eno ne za drugo.

Je ta dialog trenutno zadosten?

Rok Gregorčič: Zadosten nikakor ni, je pa v neki minimalni meri izpolnjen. Situacija ni najhujša od možnih, lahko bi bilo slabše. Gotovo izgleda kot da v tej komunikaciji ni stičnih točk in da komunikacije v kakšnih točkah sploh ni. To je problem. Bolje bi bilo seveda, da tudi tukaj steče komunikacija. Ampak razlogi za to, da je ni, so pa lahko večplastni, lahko je politična klima v državi, mogoče iz cerkvene strani kaj napačnega … Gotovo niso urejene stvari glede financiranja duhovnikov, na področju šolstva, celostnega sporazuma med državo in Cerkvijo, ki je zgrajen iz več delnih sporazumov, pa tudi enostavno priznavanje iz strani države, da ima Cerkev vrednote na področju družinskega življenja, morale in družbe, za katere se ima polno pravico zavzemati.

Janez Pavel Šuštar: Sedaj se je tudi na strani vlade ustanovila skupina za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo. To je napredek.

Koliko je po vajini oceni prostora za vero v državnem zboru, kjer slišimo tako molitve kot tudi norčevanje iz vere in vernih, pa tudi preklinjanje?

Janez Pavel Šuštar: Prostor v državnem zboru vera sigurno ima, ker svoboda veroizpovedi in izražanja vere velja tudi v državnem zboru. Gre za odločitev vsakega posameznika. Je pa, vsaj kolikor pove sestra, tudi veliko norčevanja iz vere, sploh z leve strani. Vprašanje torej je, koliko se dopušča in prakticira ob trenutnem ozračju.

Rok Gregorčič: Očitno je kar veliko prostora za vero, glede na to, da se nekateri politiki hvalijo s tem, da berejo berilo pri nedeljskih mašah :)

Kako gledata na vlogo kristjanov v politiki?

Rok Gregorčič: Kristjan hoče ali noče je del politike v demokratični ureditvi. Poleg tega ga k temu zavezuje tudi družbeni nauk Cerkve. Cerkev ga spodbuja k temu, da se zanima za politiko, aktualno dogajanje, da ga spremlja, reflektira in se nato primerno odzove. Bodisi na volitvah, referendumih, v javnem mnenju, pogovorih s tistimi, ki jih pozna in da na ta način reagira v skladu s krščanskimi vrednotami.

Janez Pavel Šuštar: Mislim, da je vloga kristjana v politiki pomembna, ker se tako krščanske vrednote lahko zagovarjajo na državni ravni. Na ta način je mogoče tudi več stvari spremeniti na bolje. Vsak kristjan je tudi državljan, ki bi moral zagovarjati svoje vrednote na ravni države.

Tudi vsak diakon in duhovnik je državljan. Kako vidva vidita svojo sedanjo in prihodnjo vlogo na področju spodbujanja aktivnega življenja družbenega nauka Cerkve?

Rok Gregorčič: Kot je bilo že rečeno. Z naše strani je potrebno spominjati, da je vsak od nas del neke politike, ne glede na to, na katerem koncu sveta živi. Dokler ne vstopi v blaženo večnost, kristjan živi na tem svetu in v teh državnih strukturah, ki so tukaj. V njih mora biti aktiven. Najprej tako, da spremlja situacijo na področju politike preko čim več različnih medijev, da sledi dogajanju, potem v skladu z mnenjem, ki si ga je ustvaril in na podlagi krščanskih vrednot ustrezno reagira.

Z vidika katoliške morale, nobena stranka ne zagovarja povsem katoliških vrednot.

Janez Pavel Šuštar: Strinjam se, da je najpomembneje, da se človek izobrazi, si na podlagi širokega pogleda, ne le enostranskega nabijanja, ustvari lastno mnenje in se potem odloči glede na to, ali je nekaj skladno z njegovimi vrednotami. Duhovniki in diakoni ne smejo biti člani nobene stranke, tako da gre bolj za prebujanje politične zavesti, da je vsak odgovoren za življenje v državi in je od njega odvisno, kako bo potekalo življenje naprej.

Podpirata politiko strank svoje sestre oziroma mame?

Janez Pavel Šuštar: Jaz jo. Nekaj časa sem bil tudi sam član Nove Slovenije, a sedaj nisem več.

Rok Gregorčič: Rekel bi ja in ne. Realnost vseh trenutnih strank je, da se z nekaterimi stvarmi kristjani pri njih lahko strinjamo, na druge stvari pa je treba opozarjati, da se jih spremeni.

Bi šlo bolj konkretno?

Rok Gregorčič: Če pogledamo z vidika katoliške morale, nobena stranka ne zagovarja povsem katoliških vrednot na področju družinskega življenja, spolnosti, splava in tukaj si še prizadevamo, da bi šla kakšna stranka tudi v to smer – vsaj tako jaz vidim.

Janez Pavel Šuštar: Kakor vem, ima Nova Slovenija jasno stališče glede splava in družine. Je pa tudi kakšna stvar, s katero se pri tej stranki sam ne strinjam.

Če se premaknemo še k cerkveni politiki … V zadnjem času sta dve škofiji dobili nova škofa. V začetku avgusta smo, ko so se zgodile tudi premestitve duhovnikov. Kako od znotraj spremljata politiko Cerkve?

Rok Gregorčič: Jaz sem vesel, da so še kandidati za škofe in da so še ljudje, ki so pripravljeni tej veliki odgovornosti reči da. Pri duhovnikih bi pa dejal, da očitno migamo, se gibamo, je Cerkev živa. Dokler se da prestavljati, torej dokler še imaš koga, ki ga lahko prestavljaš, je še v redu (smeh).

Janez Pavel Šuštar: Tudi sam sem vesel za nova škofa, da sta sprejela to službo. Premestitve so stvar vsakega duhovnika pa tudi škofa in tega, kje potrebuje kakšno pomoč ali poživitev – gre za nekakšno letno osveževanje moči na župnijah. Mnogi duhovniki se za to tudi sami odločijo, nekateri, ki jih poznam, imajo »politiko desetih let«, torej da po desetih letih zamenjajo župnijo.

Vsakič znova se ob tem odpre tudi vprašanje pokorščine škofu. Kako vidva sprejemata pokorščino?

Rok Gregorčič: Brez filozofiranja. Ubogati je treba in pika. Človek vedno lahko pove svoje mnenje, a na koncu mora obveljati tisto, kar je odločeno od nadrejenega. Tako je v vseh službah, ne samo v poslanstvu diakonske ali duhovniške službe.

Janez Pavel Šuštar: Se strinjam. Gre za pokorščino skupaj z dialogom, v katerem lahko poveš, če se ne strinjaš. A če se škofu predlagana rešitev zdi najboljša, greš, kamor si poslan. Ne gre za slepo pokorščino, na koncu vendar Sveti Duh vodi Cerkev in če je škof postavljen po Svetem Duhu, gotovo ve, kaj dela.