Diakona Janez Pavel Šuštar in Rok Gregorčič: “Družbeni vzorci, ki so sedaj prevladujoči, v jedru nimajo smisla” (2. del)

Foto: Tadeja Kreč

V prvem delu intervjuja z diakonoma Janezom Pavlom Šuštarjem in Rokom Gregorčičem, ki sta brat in sin dveh slovenskih poslank, smo se dotaknili politike – tako državne kot tudi cerkvene, odnosa in dialoga med njima, mesta vere v državnem zboru in vloge kristjana v družbi in politiki.

V drugem delu pa smo med drugim govorili o pastoralnih praksah v času epidemije, o tem,  kako so ju v bogoslovju pripravljali na služenje v vse bolj sekularni družbi, dotaknili smo se tudi pastorale mladih, izvedbe verouka in tega, za kaj je danes najbolj potrebno moliti.

Po dolgem korona obdobju je pred nami zopet korona jesen, morda tudi korona zima in pomlad. Videli smo kar nekaj inovativnih praks, kje so še rezerve, da bi bila Cerkev v tem času lahko bližje vernikom? Imata kot mlada diakona tudi sama kakšne inovativne predloge za pastoralo?

Janez Pavel Šuštar: Nisem preveč navdušen nad prenosi maš po internetu. Sicer so približali mašo ljudem, ki so morali biti doma in niso mogli biti fizično prisotni pri sveti maši. Sicer so na nek način ohranil stik z domačo župnijo, a ob poplavi maš na YouTubu ljudje gledajo tistega, ki jim je bolj všeč, pri čemer je tudi veliko nastopaštva, čeprav gre na koncu za eno Kristusovo mašo, ne glede na to, ali je iz mariborske stolnice, Grosuplja …

Nisem še ugotovil, kakšen bi bil najboljši način v tem času. Gotovo veliko pomagajo programi, preko katerih se lahko povežemo, kot je Zoom.

Rok Gregorčič: Inovativnost pristopov je potrebno iskati predvsem v tem, kako priti do ljudi fizično in jim podeliti to, kar v Cerkvi iščejo. In to so zakramenti. Vemo, da zakramenti v Cerkvi ne delujejo nikakor drugače kot s fizičnim stikom. Še toliko zoom srečanj in prenašanih maš ne more nadomestiti podeljevanja zakramentov, kjer Bog fizično pride k človeku, da ga odrešuje in pripravlja za večno življenje. Tukaj je potrebno iskati, kako bi duhovniki tudi znotraj ukrepov lahko prišli do ljudi, predvsem do tistih, ki so res v najhujši stiski, tudi do okuženih. Torej dati nase vse, kar je potrebno, da vseeno lahko fizično prideš do človeka in mu daš, kar potrebuje za svoj odnos z Bogom; to je sveto obhajilo, sveto spoved, sveto maziljenje, sveto popotnico, če je potrebno.

Prvo načelo torej je, da duhovniki okrepijo spokornost in molitev za vse trpeče, posebej za vse umirajoče in tiste, ki so se že poslovili s tega sveta zaradi epidemije. Drugo pa, da še naprej iščejo varen fizični stik z ljudmi. Drugače pa molitev, molitev, molitev in pokora.

Ena glavnih nalog diakona je molitev za Cerkev. Za kaj konkretno v Cerkvi je trenutno po vajinem mnenju najbolj potrebno moliti?

Janez Pavel Šuštar: Za edinost v Cerkvi pa tudi za razumevanje drug drugega. V trenutni situaciji pa tudi za duhovnike in vernike, da ne bi obupali. Duhovniki so bili med epidemijo večinoma sami, nekateri so izgubili voljo. Pa tudi za vernike, da bi se zavedali, kaj nam prinaša Kristus. Da ne bi bili kristjani samo na papirju, ampak bi živeli to, kar so dobili pri krstu in drugih zakramentih.

Rok Gregorčič: Najprej predvsem za vse trpeče, potem pa tudi za pravo edinost, za zdravo pamet in vse, kar je že v izročilu molitve – za vse, kar je potrebno.

Kot vse kaže, bosta duhovnika v Cerkvi, ki je del vse manj krščanske Evrope, vrednote stare celine so vse manj krščanske, vernikov je vse manj, v številnih državah Cerkve množično kurijo, vandalizirajo … Kako so vaju pripravljali na služenje ljudem v takšni Cerkvi?

Rok Gregorčič: Tako, da že 23 let odraščava v tej kulturi in se z njo spopadava, kakor se. Dejstvo je, da smo v tej kulturi vzgajani, da smo vanjo od Boga postavljeni in v njej že delamo. Tukaj je potrebno samo še naprej biti čim bolj katoliški, čim bolj Bogu zvest in trden v Gospodu znotraj viharja raznoraznih vetrov, ki te nagibajo na vse strani.

Janez Pavel Šuštar: Kakšne posebne vzgoje v to smer v semenišču ni bilo. A mislim, da je odvisno predvsem od vsakega posameznika, koliko se na to v semenišču v šestih letih pripravi. Največ odgovorov se dobi v molitvi in  s presojo, kaj je najbolje za osebno življenje, župnijo in vernike, ki so ti zaupani. Nimam pa še odgovora, kako bi zastavil pastoralno življenje, da bi privabil tiste, ki so oddaljeni, ki niso kristjani, niso krščeni …

To je tudi eno izmed vprašanj, a bolj vezano na mladino. Starejši so tisti, ki so trenutno v Cerkvi še ve veliki meri prisotni, medtem ko je pri mladini ta statistika slabša. Kako bi vidva današnjo mladino pritegnila v Cerkev?

Janez Pavel Šuštar: Ena dobra stvar so gotovo oratoriji. Od mnogih duhovnikov sem slišal, da oratorij ni v prvi vrsti za otroke, ampak za animatorje, da se vzgajajo in utrdijo v veri. In pa skavti, v kolikor je njihov program tesno vpet v župnijsko življenje in prepleten s krščansko vzgojo. To je sicer odvisno tudi od vodstva skavtov na posamezni župniji – sam imam eno dobro in eno slabo izkušnjo s skavti.

Rok Gregorčič: Z zgledom in potrpežljivostjo. Potem s pogovori, da jim o veri kaj poveš, če jih le zanima. In enostavno potrpeti z njimi, čeprav je večinoma težko. Ampak ni druge kot to, da se z njimi vztraja in se jih v molitvi izroča Gospodu, ki potem stori, kakor ve.

Kje so prednosti in hibe trenutnega cerkvenega pristopa k oznanjevanju, predvsem pa misijonarjenju doma – torej v sekularizirani potrošniški družbi blagostanja?

Rok Gregorčič: Predvsem pokazati, da ta način na koncu ne pripelje nikamor. Družbeni vzorci, ki so sedaj prevladujoči, v jedru nimajo smisla, ne služijo ničemur. Samo gonji po pridobivanju in hkrati po nobeni ustaljenosti. To pa je nekaj najbolj nasprotnega temu, kar si človek v svoji notranjosti želi; neko trdnost, celovitost, tega, da je res v polnosti on sam. To pa si lahko pridobi samo v odnosu z Bogom, v veri in občestvu Cerkve.

Janez Pavel Šuštar: Menim, da je učinkovit način pokazati smisel življenja v krščanskem načinu življenja ter v tem, da sami živimo, kar govorimo in pridigamo. To je pristno življenje krščanskega življenja. Že sv. Frančišek Asiški je rekel, da »če je treba, oznanjujmo tudi z besedami«. Zgled krščanskega življenja je bil že takrat dober način in tudi sedaj je. Hkrati pa pokazati na nesmiselnost potrošništva in kulture odmetavanja, kot ji pravi papež Frančišek.

Kako gledata na odziv Cerkve na  trende spodbujanja in sprejemanja splava, evtanazije, LGBT ideologije in drugih trendov, ki jim Cerkev nasprotuje? Kakšen je vajin pogled na odnos oz. odziv Cerkve na te družbene spremembe?

Rok Gregorčič: Na nekaterih področjih je gotovo dober. Na načelnem področju je pa tako ali tako v večini podrobnosti zelo jasno, kaj Cerkev uči in kaj je pred Bogom prav. Vprašanje je samo, koliko se to naglašuje. Mislim, da v sedanjem času poskušamo v Cerkvi to povedati z malo manj neposredno govorico. Se pravi človeka malo po ovinkih pripeljati do tega, da bo videl, da nekaj ni v redu, z vprašanji smisla, kam bo neka praksa, npr. splav, pripeljala. Če ima ta pristop dober namen, je lahko učinkovit. Je pa na trenutke potreben tudi pristop, da odrezavo poveš, da to in to ni prav in tega ne delati.

Deloma pa je to tudi vprašanje dialoga Cerkve z državo in javnostjo. A Cerkev mora še naprej vztrajati na svojih pozicijah. Ali na posreden ali na neposreden način bo pa morala razločevati v posameznih situacijah.

Janez Pavel Šuštar: Od Cerkve v Sloveniji bi pričakoval kakšen malo bolj konkreten, neposreden odziv, tako s strani duhovnikov kot tudi škofov, po drugi strani pa veliko posrednega. Mislim, da na tem področju veliko naredijo organizacije, ki niso cerkvene (zavod Živim, zavod Iskreni), predvsem pri ozaveščanju proti splavu, pri tem, da je oče oče in mama mama, pa o tem, zakaj družina … Včasih bi si želel kak konkretnejši odziv od Cerkve.

Kako gledata na trenutno izvedbo verouka in kje vidita razloge za velik osip takoj po birmi? Kako bi to spremenila? 

Janez Pavel Šuštar: Kakor jaz vem, se na pastoralni službi in katehetskem uradu trudijo, da bi izdali učbenike po triadah, sicer pa pastoralni načrt že predvideva, da bi bil verouk kot vzgoja za zakramente in verska izobrazba – a to ni bilo nikoli v polnosti uresničeno. Spet odvisno od zavzetosti župnikov in katehetov.

Rok Gregorčič: Na koncu je konkretna situacija mladih v župniji vedno stvar tistega, ki tam dela, pa naj bo župnik, kaplan ali diakon. Na njem je, da ostaja z mladimi in jih nagovarja čim bolj z zgledom in hkrati z besedami, če je že potrebno. Torej, da z njimi vztraja, kot sem dejal že prej. Mislim, da prav veliko filozofiranja tukaj ni na mestu.

Janez Pavel Šuštar: Zaenkrat se še noben nov pristop ni izkazal za povsem uspešnega, da bi lahko bil apliciran na celo Slovenijo. Mislim pa, da bi bilo potrebno poenotiti katehetsko prakso po vseh župnijah.

Družinska kateheza je na primer dober projekt, če imaš dovolj izobražene voditelje in dovolj ljudi, ki jo peljejo. Gre za vzgojo celotne družine. Vse bolj se namreč opaža, da tudi odrasli večinoma ne vedo, za kaj gre v Cerkvi in krščanstvu.

Kako vidva živita in priporočata živeti vero med počitnicami?

Rok Gregorčič: Če se na vseh področjih med počitnicami malo odvežeš, sprostiš, se na tem področju ne smeš. Področje vere mora kljub vsemu, kar med počitnicami pustiš, biti še okrepljeno oz. vsaj vzdrževano, če že ne okrepljeno. Še vedno je treba ohranjati vsaj nek minimalni red molitvenega življenja in obiskovanja svete maše.

Janez Pavel Šuštar: Meni se zdijo dobra možnost počitniško-duhovni oddihi kot je Mladifest v Medžugorju ali pa romanje v Taize in podobno. Ne gre za čisto strogo duhovne vaje oz. romanja, ampak se lahko sprostiš, dogajanje pa ima vseeno poleg duhovno komponento. Pomembno je, da se kristjani tudi med dopustom zavedamo, da smo kristjani, da svojo vero živimo in jo izpričujemo.

8 komentarjev

  1. “Družbeni vzorci, ki so sedaj prevladujoči, v jedru nimajo smisla”
    =============
    Ljudje iščemo smisel v minljivem materialnem svetu. Toda na ta svet smo prišli brez ničesar in odšli bomo tudi brez ničesar. Če je to, kar se dogaja med rojstvom in smrtjo, vse, potem je vse brez pravega smisla. Edini smisel je v tem, kar presega ta svet, v transcendenci. To pa nam je z umom nedoumljivo.

  2. Nedoumljivo je že to, da zahodni del Evrope-mislim na krščanske stranke- sprošča čez mero, celo ko ni na dopustu. Predsednika slovenske vlade nočejo razumeti, da nas v Sloveniji vračajo v komunizem sile, ki niso bile lustrirane skladno z osvoboditvijo od komunizma in ti zahodnjaški kristjani-politiki, se delajo, da tega ne prepoznajo in verjamejo komunistom, ki nas potiskajo nazaj v boljševizem. Boljševizem je uničevalec krščanstva, zato so ti krščanski politiki le še v navednicah. So jih komunisti že kupili ali prisilili v kapitulacijo in se jim pridružujejo.
    Varnostno/obveščevalne službe zeh držav natančno poznajo situacijo pa je politiki nočejo.
    Torej, v zahodni Evropi ni več krščanskih strank. Evropska EPP ni več krščanska!!!
    Tega se je treba zavedati. Ne računati nanjo!

    • Za svojo župnijo da vsak toliko, kolikor hoče. Da pa moj denar roma brez mojega strinjanja v plače levičarskim učiteljem in profesorjem, raznim Jenullom in Čordičem, nevladnim organizacijem, ki jih ne podpiram ker širijo zlo, v zdravstven sistem, ki mi ne nudi storitev, ki jih moram samoplačniško izberem, pa tudi meni ni OK, ampak je to del družbenega konsenza, ki je pri nas še vseeno boljši kot npr. kje v Afriki, od koder ljudje bežijo.

Komentiraj