Rusija, energenti, gnojila in Rosatom proti EU

Evropska unija je sprejela strategijo za postopno opuščanje uvoza ruskega plina do konca leta 1927. Do 31. decembra 2026 naj bi popolnoma opustili uvoz utekočinjenega plina (LNG) in do 30. septembra 2027 plin, ki ga države uvozijo preko plinovodov. Države bi morale do 1. marca 2026 sporočiti načrte za alternativni uvoz plina, čeprav vse države niso oddale primernih načrtov, kot na primer Madžarska, takrat je bil namreč na oblasti še nekdanji predsednik Orban.

Zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina

Po ruskem napadu na Ukrajino je bilo zmanjšanje uvoza ruskega plina eno izmed glavnih orožij EU proti Rusiji. Razlog je velika ruska odvisnost od prodaje energentov in evropsko oklevanje pri pomoči Ukrajini. Sprva so bile evropske države skeptične do pošiljanja vojaške pomoči Ukrajini, z izjemo vzhodno-evropskih držav, ki so relativno hitro priskočile na pomoč v orožju. Debate v 'starih' državah članicah so dolgo potekale o tem, kakšno orožje in s kakšnim dometom lahko dobijo Ukrajinci. Te debate dejansko potekajo še danes.

Ukrajina je dobila denar, ki ga ni vedno mogla porabiti na raketnih sistemih, ker evropske države niso dale zelene luči za prodajo. V spomin si lahko prikličemo skepso nekdanjega nemškega kanclerja Scholza, ko so bila edina nemška pomoč čelade. Toda EU je sprejela sankcije in zaveze o zmanjšanju uvoza plina. Načeloma je od leta 2021, ko je bil uvoz plina v EU iz Rusije 45%, ta padel na 12%, čeprav v tej številki ni upoštevan uvoz na črno. Kolikšen je ta uvoz na črno, ni natančno znano, najverjetneje pa gre za relativno majhno številko, kot del letnega uvoza.

Rusija se je posluževala več taktik izvoza plina v Evropo. Najpogostejša je uporaba ladij, ki delujejo v sivi coni. Gre za ladje s ponarejeno dokumentacijo, ponarejenim lastništvom in plutjem pod različnimi zastavami. Izklapljajo Avtomatični identifikacijski sistem (AIS), prečrpavanje je z ruskega tankerja v ilegalni tanker v morju izven nadzora pristanišč, prodaja pa poteka preko podjetij, ki imajo le poštne nabiralnike. Evropa je dolgo mižala na obe očesi in ni reagirala, šele v zadnjem času poskuša zaustaviti tankerje iz sivih con.

Logistična podjetja in pomorski prevozniki, ki so del goljufivih shem proti EU, danes doletijo sankcije, kot je odvzem pravice do transporta v Evropo. Toda od 400 tankerjev, ki prevažajo ruske energente, je vsaj 150 takšnih, ki delujejo v sivi coni. EU uvaža nafto iz turške rafinerije Tüpraş İzmit in Star rafinerije, ki za svoje produkte uporabita najmanj 74% ruske surove nafte. Bolgarija kupuje nafto iz gruzinske rafinerije Kulevi, ki uporablja 100% ruske surove nafte.

Razlogi za evropsko oklevanje in Trojanski konj Fico

EU bi se lahko odločila za takojšnje sankcije in odločneje reagirala proti ruski okupaciji Ukrajine, vendar je oklevala iz več razlogov. Najbolj očiten razlog je bila odvisnost od ruskega plina, kjer bi Evropa padla v nemilost svojih volivcev, če bi poleg povišanih cen plina imeli še manko glavnega energenta za zimsko ogrevanje. EU države so reagirale relativno hitro in podpisale dolgoročne pogodbe za nove vrtine v Egiptu, Alžiriji, Izraelu ter pomagale pri razvoju novih najdišč plina v Mediteranu, kjer so aktivne države Grčija, Ciper, Malta in Italija. Po drugi strani pa je imela Evropa vedno težavo z lastno peto kolono, kot na primer madžarskim Orbanom in slovaškim Ficom, ki sta na skrivaj in na svojo roko opravljala posle s Putinom ter vzpodbujala ilegalno prodajo ruskih energentov.

Novi madžarski predsednik Magyar je javno povedal, da se bo bolj približal evropskemu stališču v zvezi s sankcijami proti Rusiji in omejitvi ruskih energentov. Čeprav je bil v svojih izjavah nekoliko dvoumen, zaenkrat kaže, da četudi bo nadaljeval del odnosov z Rusijo, ti vsekakor ne bodo tako prijateljski kot pod Orbanom. Izjavil je namreč, da bo Madžarska diverzificirala uvoz plina, vendar bo še vedno kupovala plin od Rusije. Toda zdaj je vajeti prijateljstva s Putinom prevzel slovaški Fico, ki je vložil na Evropsko sodišče tožbo proti Evropski uniji, in sicer za izničenje nedavnega glasovanja za opustitev uvoza ruskega plina. Tožba se nanaša na glasovanje, ki ni bilo soglasno, ampak s preglasovanjem večine.

Medtem pa so baltske države sporočile, da Ficu ne bodo dovolile preleta skozi njihov zračni prostor, ko bo letel v Moskvo na parado 9. maja, ker ne dovolijo, da nekdo, ki slavi okupatorja in agresorja, preleti njihov zračni prostor. Oglasil pa se je še italijanski podpredsednik vlade Salvini, ki je zahteval, da EU preneha s sankcijami proti Rusiji in se vrne k uvozu ruskega plina. Salvini trenutno višanje cen energentov že izrablja za svojo politično kampanjo za volitve leta 2027. Opazovati je treba še volitve v Nemčiji, kjer AfD pridobiva vedno več glasov in je ravno tako naklonjena uvozu ruskega plina.

Pritisk industrije in naftnih gigantov

Evropska industrija se že dalj časa bojuje z visokimi cenami energentov, kar povzroča zapiranje tovarn in podjetij v kemični, petrokemični, jeklarski in plastični industriji. Celotna evropska strategija po letu 2000 je bila uničenje lastne proizvodnje energentov v imenu zelenega prehoda, te pa naj bi nadomestili ruski energenti. Za ta strel v koleno evropske energetske neodvisnosti je kriva tudi industrija, ki je politiko zapiranja plinskih in naftnih vrtin tudi podpirala, saj ji je to omogočalo zelene subvencije in poceni plin iz Rusije.

Oglasil se je tudi direktor italijanskega giganta ENI, ki je predlagal, da Evropska komisija zaustavi popolno prepoved uvoza ruskega plina v Evropo do konca leta 2027. Povedal je, da gre skozi Hormuško ožino ena petina svetovnega plina in EU ne bo mogla nadomestiti 20 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Medtem obstaja bojazen, da bi EU že v nekaj tednih ostala brez kerozina, zaloge v strateških rezervnih skladiščih pa imajo trenutno shranjenega okoli 28% plina. Upoštevati je treba še, da se je ruski izvoz plina leta 2026 nekoliko povečal, že samo uvoz iz sibirskega Yamala se je povečal za 17%, medtem ko Yamal skoraj 97 % zalaga Evropo. Samo letos je EU kupila za 230 milijard USD utekočinjenega plina iz Rusije.

Drugo Rusko orožje – gnojila

Rusija je ugotovila, da je vojna proti Iranu prinesla še eno pozitivno novico zanje. Svet se zaradi blokade Hormuške ožine sooča s pomanjkanjem gnojil iz zalivskih držav in Irana, zato so cene gnojil poskočile. Rusija je namreč med največjimi proizvajalkami gnojil in največja izvoznica. Največje pomanjkanje gnojil je danes na globalnem jugu, kjer obstaja bojazen za tako energetsko kot prehransko krizo. Toda ravno zdaj ko cene gnojil rastejo, v svetu pa je pomanjkanje, ima Rusija danes največjo težavo s transportom gnojil.

Rusija je nekoč dušikova gnojila, kot na primer amonijak, transportirala preko voda Togliatti-Odesa do izvoznih terminalov v Črnem morju. Toda ta vod poteka skozi frontno linijo in je neuporaben. Medtem so Ukrajinci z napadi dronov uničili nekaj pomembne ruske proizvodnje gnojil, zato je bil Putin prisiljen uvesti izvozne omejitve le teh. Toda Putin je ugotovil, da če z gnojili ne more zaslužiti, pa jih lahko uporabi kot orožje za ukinitev določenih sankcij, kar mu deloma že uspeva. ZDA so že ukinile sankcije proti beloruskim proizvajalcem gnojil, Rusija pa je tako ali tako tesna zaveznica Moskve in ima lastniške investicije v beloruskih podjetjih.

EU države so blizu, ker Rusija podobno kot pri proizvodnji energije, igra na podobno noto – varovanje okolja. Rusija že zadnjih dvajset let financira okoljevarstvene organizacije za pritisk na evropske vlade pri uvajanju zelenega prehoda in nasprotovanju jedrski energiji. Po poročanju Politica pa je zdaj Rusija aktivno stopila še na področje gnojil. Evropska Unija namreč sprejema nova pravila o označevanju gnojil, kjer bodo gnojila z manjšim odstotkom kadmija imela zeleno oznako, ostala pa črno. Temu nasprotuje Evropska zveza proizvajalcev gnojil, ki pravijo, da gnojila z manjšim odstotkom kadmija celo bolj onesnažijo zemljo. Novo označevanje gnojil pa so že podprla ruska podjetja, na primer PhosAgro, ki je že začel s kampanjo, da imajo evropski kmetje in potrošniki pravico sprejeti odgovorne odločitve, ko gre za strupen kadmij. Francija že razmišlja o omejitvi uvoza kadmija iz Maroka in uvozu iz Rusije.

Ruski izvoz – nuklearne elektrarne

Evropska unija je bila nekoč med vodilnimi proizvajalkami v jedrskimi industriji, zaradi fanatičnega nasprotovanja okoljevarstvenih skupin pa se države niso le odpovedale jedrski energiji, ampak so celo uničile lastno infrastrukturo. Nemčija se je v stanju absolutne norosti odločila odpovedati zanesljivi in stabilni proizvodnji iz jedrskih elektrarn, jih nadomestila z vetrnicami in sončnimi kolektorji, danes pa izpade in nihanja energije nadomešča s premogom in plinskimi elektrarnami. Zato je v primerjavi s Francijo velik onesnaževalec z izpusti CO2. Podobno je bilo v devetdesetih v Italiji, še pred tem v Avstriji, v Španiji pa naj bi zaprli nuklearni elektrarni Almaraz I in II leta in 2027 in 2028, Asco I in Cofrentes leta 2030, Asco II 2032 ter Trillo in Vandellos leta 2035. Kot kaže, Špance izpad elektrike ni naučil ničesar.

Rusko državno podjetje Rosatom pospešeno gradi nuklearne elektrarne na tujem, namesto, da bi to počela evropska podjetja. V Rusiji gradijo šest novih reaktorjev, medtem ko jih v tujini gradijo 20 v sedmih državah sveta. Toda nuklearna diplomacija je izjemno pomembna, kajti zagotavlja večletne odnose, ki odprejo tudi ekonomske poti. EU se lahko vpraša zakaj v Turčiji, ki je tesna evropska zaveznica, ne gradi projekta Akkuyu NPP, ali pa recimo Egiptu, ki je za časa iskanja partnerja za svojo nuklearno elektrarno Dabaa s štirimi reaktorji dolgo namigoval, da bi raje videl evropsko podjetje. Edina ruska težava so danes sankcije, ki mnogim državam onemogočajo uvoz ruskega goriva in rezervnih delov in so raje podpisali pogodbe z Westinghouseom ali Framatomom.

Destinacija sever

Rusija je za eno glavnih prioritet postavila izgradnjo nuklearne infrastrukture v Severnem morju. Od leta 2022 razvija strateško pomembno Severnomorsko pot, ki bo skrajšala pot med Azijo in Evropo. Toda za to razvoj nove logistične poti potrebuje ledolomilce na nuklearni pogon, zdaj jih ima namreč osem. S projektoma Projekt 22220 in Projekt 10510 naj bi zgradila floto novih ledolomilcev razredov Arktika in Lider z reaktorji RITM-200 in RITM-400, ki naj bi bili sposobni penetrirati 4,3 metra globok led. Toda severni načrt je del tudi dogovora s Kitajsko, ki nima dostopa do Severnega morja, s to potjo pa bi dobila neprecenljiv strateški dostop do EU in ZDA.

Evropa spi

EU je namesto, da bi Ukrajini odločno pomagala, raje pet let zavlačevala, se obotavljala in nikoli ni zares naredila koraka, ki bi preprečil Rusiji tako močan poseg v evropske varnostne interese. Če bi takoj odločno reagirala, kot ameriški predsednik Trump danes v Iranu, bi bila ukrajinska vojna že končana, saj Rusija zelo dobro razume pritisk. Odločno posredovanje ne pomeni bombardiranje ciljev v Rusiji, ampak takojšnjo blokado črnih flot, zamrznitev sredstev ruskih podjetij, ki še danes pod različnimi imeni trgujejo v EU, absolutne sankcije na uvoz vseh energentov in gnojil iz Rusije ter dobro oborožitev Ukrajine. Vedeti moramo, da je Rusija ravno tako odvisna od izvoza v EU, kar je vidno v njeni propadajoči ekonomiji, ne glede na rast cen energentov.

Toda Evropa je počasna, potrebuje skoraj dva meseca, da ugotovi, kako bi reagirala s Hormuško ožino in še to bo reagirala po koncu spopadov. Neenotnost med državami, kjer je na eni strani socialistični skrajnež Sanchez in na drugi konzervativni Merz, da ne govorimo o peti koloni iz Slovaške in raznih alternativnih skupin tako z leve kot iz desne. EU je raje naprej uveljavljala svojo nevzdržno zeleno politiko, ki ogroža varnost in ekonomijo EU. Posledice lahko opazujemo danes, nepredstavljiva pa bi bila kriza z gnojili, ki bi ogrozila evropsko prehransko varnost.

Na koncu lahko zapišemo, da vsaj v tem trenutku Evropa ni sposobna vojaško delovati na več frontah – nima dovolj vojaških ladij, da bi nadzirala ruske nelegalne ladje, prehod Hormuške ožine, Rdeče morje in Sueški kanal, sredozemske migracije in še Severno morje z Grenlandijo. Dejstvo je, da EU vojaško še vedno potrebuje ZDA, tega pa se zavedajo tako njeni zavezniki kot nasprotniki. Le EU se tega še ni čisto ovedla.