Profesor Jiang Xueqin: ne napoveduje prihodnosti, ampak dobro razume vzorce človeške zgodovine

Profesorju Jiang Xueqinu v strokovnih in medijskih krogih pogosto pravijo kar »kitajski Nostradamus«. Jiang je kitajsko-kanadski pisec, pedagog in geopolitični analitik. Diplomiral je na ameriški univerzi Yale, delal v izobraževalnih reformah na Kitajskem, danes pa vodi analitični projekt Predictive History (Predvidljiva zgodovina), v katerem kombinira zgodovino, teorijo vojn in ekonomijo ter z njimi razkriva prihodnje svetovne trende. Na svojih predavanjih pogosto opozarja, da zmožnost branja zemljevidov in dogodkov pomeni tudi razumevanje zgodovine in s tem prihodnost.

Hormuška ožina – 33 kilometrov, ki lahko potopi svetovni finančni red

Njegov nedavni podkast Kako bo Hormuška ožina sprožila III. svetovno vojno (How the Strait of Hormuz Will Start World War 3) je odprl vročo razpravo o tem, kako bi zaprtje komaj 33 kilometrov široke Hormuške ožine lahko pognalo svet v gospodarsko in politično krizno spiralo, večjo od vseh kriz doslej.

Profesor Jiang Xueqin in njegov uvid globalnega preloma

Sprva je pojasnil, kaj je GCC (ang. Gulf Cooperation Council – Svet za sodelovanje v zalivu) in zakaj je ključen. Je politična in gospodarska unija šestih arabskih držav: Bahrajna, Kuvajta, Omana, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Ustanovljena je bila leta 1981 z namenom tesnejšega sodelovanja na področjih varnosti, gospodarstva in energetske politike, danes pa je eden ključnih stebrov svetovne naftne in finančne stabilnosti.

Te države so jedro t. i. globalnega petrodolarskega sistema, finančnega modela, po katerem se za nakup nafte uporablja izključno ameriški dolar. To daje ameriški valuti umetno stabilnost in ZDA omogoča, da preko globalne trgovine z energenti, večinoma z nafto, ohranjajo svoj gospodarski vpliv.

Hormuški preliv – ozko grlo sveta za 20 odstotkov svetovne dnevne porabe nafte

Hormuški preliv, dolg komaj 63 kilometrov in v najožjem delu širok približno 33 kilometrov, povezuje Perzijski zaliv z Omanskim zalivom in naprej z Indijskim oceanom. Kljub svoji majhnosti je to najpomembnejša pomorska arterija na svetu. Skoznjo v mirnih časih vsak dan prepluje povprečno 17 do 20 milijonov sodčkov nafte, kar predstavlja približno 20 odstotkov svetovne dnevne porabe. Če to pretvorimo v denar, gre za tok v vrednosti do 1,3 milijarde evrov na dan.

Zaradi nafte najbolj ogroženi Japonska in Indija

Ta energijski tok poteka iz držav GCC proti Aziji, predvsem proti Indiji, Kitajski, Južni Koreji in Japonski. Od teh virov je denimo Kitajska odvisna približno 40 odstotkov, Indija 60 odstotkov, Japonska pa že kar ogromnih 75 %odstotkov. Zato je japonski premier Fumio Takeuchi v enem od nagovorov ocenil, da bi ob zaprtju preliva japonsko gospodarstvo lahko zdržalo največ osem do devet mesecev. Nič kaj obetavne napovedi, glede na to, da analitiki napovedujejo dolgo vojno stanje.

Hormuška ožina vir hrane in vode za vojno regijo

Profesor Jiang opozarja, da preliv ni pomemben samo za energijo, ampak tudi za življenje samega Perzijskega zaliva in širše. Kajti kar 80 odstotkov vse hrane, ki jo prebivalci držav GCC zaužijejo, je uvožene po morju. Brez prostega prehoda bi trgovine po nekaj dneh ostale prazne, cene bi eksplodirale in šle v nebo, politična stabilnost pa bi se v trenutku začela sesuvati tudi v Iranu, ki ima dobavitelje večinoma iz Kitajske in Rusije.

Iranska najhujša tarča so lahko obrati za pitno vodo nasprotnikov

Še bolj kritična je voda, resno poudari profesor Jiang. Zalivske države skorajda nimajo svojih naravnih sladkovodnih virov, tudi podtalnica je slana in redka, rek ni, padavin je malo. Zato 60 odstotkov vse porabljene vode prihaja iz razsoljevanja morske vode (desalinizacije).

Desalinizacijski obrati v Savdski Arabiji, Katarju, ZAE in Bahrajnu vsak dan proizvedejo več kot 25 milijonov kubičnih metrov (25 milijard litrov) pitne vode. Ti obrati so za regijo življenjskega pomena, a v času vojne hkrati izredno ranljivi. Napad z brezpilotnikom ali raketo lahko eno napravo uniči v nekaj sekundah, čemur sledi kolaps oskrbe z vodo.

Ali kot jedrnato pove Jiang: »Nafta lahko stoji teden dni. Voda niti 48 ur.«

Napad z brezpilotnikom ali raketo lahko eno napravo uniči v nekaj sekundah, čemur sledi kolaps oskrbe z vodo.

Odvisnost od vode brez primere

Države Perzijskega zaliva (članice GCC – Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati) po zadnjih podatkih pridobivajo pitno vodo iz razsoljevanja morske vode:

• 70 % pitne vode v Savdski Arabiji
• 86 % v Omanu
• 90 % v Kuvajtu
• 42 % v ZAE

V regiji deluje okoli 400 velikih desalinizacijskih naprav – več kot kjerkoli drugje na svetu – ki proizvedejo približno 25 milijonov kubičnih metrov oziroma 25 milijard litrov pitne vode dnevno. To zadostuje za potrebe približno 100 milijonov ljudi, pa tudi za delovanje hotelov, industrije, vojaških baz in transportne logistike.

Iranska »asimetrična« taktična bojna prednost

Iran ima nadzor nad severno obalo Hormuške ožine v Perzijskem zalivu. Gorski teren mu omogoča, da lahko svoje rakete in baze dronov skriva po svoji razgibani pokrajini – nevidne, zaščitene in strateško umeščene nad ključnimi pomorskimi koridorji. Z enega samega izstrelitvenega območja lahko Iran teoretično onesposobi tankerje, bazne objekte ZDA, ali kar je še precej bolj nevarno in tvegano, naftna polja in desalinizacijske postaje.

Na južni strani zaliva, v državah GCC, razen Omana, ni naravnih višin niti solidnih obrambnih linij – tam je ravna, ranljiva puščava, odvisna od elektronske in satelitske zaščite zaveznikov. Iran ima tako v vojni zračno in topografsko prednost.

Zato Jiang, »kitajski Nostradamus«, posledično situacijo opiše kot »asimetrično vojno med trdnjavo in steklenim mestom«. Države GCC stojijo na steklu in pesku – vsak udarec jih lahko razbije in osuši do konca.

Z enega samega izstrelitvenega območja lahko Iran teoretično onesposobi tankerje, bazne objekte ZDA, ali kar je še precej bolj nevarno in tvegano, naftna polja in desalinizacijske postaje.

Ameriški imperij, petrodolar sta krhka kot še nikoli

Bistvo ameriške globalne moči ni več nafta sama, temveč valuta, s katero se trguje. Petrodolar je sistem, v katerem je za vsak sodček nafte treba plačati v ameriških dolarjih, kar ustvarja umetno povpraševanje po ameriškemu dolarju, to pa ZDA omogoča, da financira svoj državni dolg in vojaško prisotnost brez dejanske, lastne gospodarske podlage.

Bistvo ameriške globalne moči ni več nafta sama, temveč valuta, s katero se trguje.

Kaj bi sprožil poraz zaveznikov ZDA na Arabskem polotoku

Če bi se sistem GCC sesul z zaprtjem Hormuza ali z gospodarskim kolapsom zaradi pomanjkanja hrane in vode, bi ameriško gospodarstvo izgubilo svoj zlata vreden »motor zaupanja«, ameriški dolar pa svoj globalni valutni privilegij. V tem kontekstu ima Iran, pa čeprav pod sankcijami, v rokah vzvod, ki presega golo Iransko geografijo: Iran ima možnost ustaviti sistem, na katerem sloni dominantna globalna moč ZDA.

Iran ima možnost ustaviti sistem, na katerem sloni dominantna globalna moč ZDA.

Priprave na daljši konflikt in dolgo vojno

Profesor Jiang opozarja, da bi vsaka večja iranska blokada sprožila še širši konflikt, v katerega bi se vključile:

• ZDA – izdatneje z več vojaškega ustroja in ladjevja (zaradi zavezništev in zaščite energetskih tokov);
• Evropa – predvsem Nemčija, Francija, Velika Britanija zaradi energetskih potreb;
• Rusija in Kitajska, ki bi verjetno stopili na iransko stran, saj imajo dolgoročne strateške in gospodarske interese na tem prostoru.

Takšen scenarij bi, dodaja »novodobni Nostradamus« Jiang, lahko pomenil »začetek tretje svetovne vojne« ne nujno s klasičnim vojaškim spopadom, temveč s finančnim in energetskim zlomom, ki bi destabiliziral vse svetovne trge. Zgodila bi se globalna kriza, kakršne še nismo doživeli.

Takšen scenarij bi, dodaja »novodobni Nostradamus« Jiang, lahko pomenil »začetek tretje svetovne vojne« ne nujno s klasičnim vojaškim spopadom, temveč s finančnim in energetskim zlomom, ki bi destabiliziral vse svetovne trge.

Sklep profesorja Jianga: Voda kot nova nafta, Hormuz kot nova finančna fronta sveta

• V 20. stoletju je svet vodila nafta.
• V 21. stoletju ga bo vodila voda.

Hormuška ožina, preprost geografski delček Irana in Perzijskega zaliva, je danes središče energetske, finančne in varnostne stabilnosti našega planeta. Ko o njem govori profesor Jiang Xueqin, ne opisuje zgolj vojaškega tveganja, temveč krhkost svetovne odvisnosti od tega, kako lahko 33 kilometrov morja loči civilizacijo od svetovnega kaosa.

Zato ga mediji občasno imenujejo tudi »moderni Nostradamus« ali »geopolitični prerok 21. stoletja«, čeprav Jiang sam pravi, da »ne napoveduje prihodnosti, ampak le razume smer zgodovine«. Danes živi v Pekingu, deluje kot neodvisni raziskovalec in svetovalec na področju mednarodne politike, medije in globalno varnost pa obravnava kot »vedenje človeštva na dolgi časovni letvici«.

Časovnica napovedi profesorja Jianga Xueqina (»kitajskega Nostradamusa«)

Profesor Jiang Xueqin trdi, da »ne napoveduje prihodnosti, ampak samo dobro razume vzorce človeške zgodovine«. V njegovih analizah se prepletajo statistika, geopolitična ekonomija in psihološki profil držav.