Oblikovanje bojišča – permanentna volilna kampanja

Volitve so za nami, naj živijo nove volitve! Sestavila se je nova vlada. Znebili smo se levih ekstremistov, ki so zavladali s pomočjo neznanstvenega sodelovanja s smrtonosnim korona virusom. In kljub temu, da vlada deluje trdno in da lahko računamo na to, da poslanci nočejo izgubiti svojega mandata in da bodo nove volitve šele leta 2030, bodo te volitve prišle kot bi mignil.

Kot sem pisal v prvem prispevku za Domovino, se bo v štirih letih demografska struktura Slovenije dodobra spremenila. Zamenjalo se bo kakih 7 % prebivalstva. Otroci, ki so danes stari 14 let, bodo leta 2030 imeli volilno pravico. Mnogi stari partijci, ki so danes v starosti osemdeset let, naslednjih volitev leta 2030 ne bodo dočakali.

Nekatere monopole, ki so očitni servisi ekstremno leve politike, bo ta vlada lahko hitro razgradila. Ampak namen tega prispevka ni pregled očitnosti, ki jih ta vlada lahko naredi zato, da si desni pol lahko zagotovi bolj pravično politično tekmo leta 2030. Namen tega prispevka je pogledati razlike med Švico in Slovenijo in razumeti skrite elemente, ki jih ekonomsko liberalne stranke lahko spremenijo zato, da družbeno krajino premaknejo sebi v prid na način, da je za ekstremne levičarje praktično nemogoče doseči ponovno zmago.

Namen tega prispevka je pogledati razlike med Švico in Slovenijo in razumeti skrite elemente, ki jih ekonomsko liberalne stranke lahko spremenijo zato, da družbeno krajino premaknejo sebi v prid na način, da je za ekstremne levičarje praktično nemogoče doseči ponovno zmago.

Kako ohraniti demokratičnost družbe?

Mislim, da je nesmiselno poudarjati, kako je pri vojaških spopadih izbira bojišča eden od najpomembnejših elementov za dosego zmage. In čeprav politika ni pobijanje sočloveka, vseeno v njej veljajo enake zakonitosti, ko za vse oborožene konflikte.

Eden od teh je, da ima branilec prednost pred napadalcem in če je obramba primerno organizirana in primerno predhodno pripravi bojišče, napadalec skorajda nima možnosti za zmago. Ampak kako naj bi predpriprava tega terena v smislu političnega bojišča sploh izgledala?

Kaj lahko ta vlada zraven očitnosti, kot so (1) prevzem RTV-ja, (2) ministrstva za kulturo in (3) šolstva, sploh naredi? In kako naj to naredi na način, da se hkrati ohrani demokratičnost družbe? Tukaj ne bom govoril o uporabi proti-demokratičnih, prepovedanih metod za ohranjanje oblasti. Govoril bom o uporabi metod, ki povečujejo ne samo demokratičnost družbe, ampak avtonomijo posameznika od oblasti. In ravno pregled razlik med Švico in Slovenijo bo razril, da obstaja pravzaprav mnogo več bolj učinkovitih metod, kot pa so te tri očitne, ki sem jih tukaj naštel.

Nekih temeljnih razlik v globalni urejenosti med Švico in Slovenijo pravzaprav ni.

Nekih temeljnih razlik v globalni urejenosti med Švico in Slovenijo pravzaprav ni. Kaj s tem mislim? Tako Švica kot Slovenija sledita moderni ureditvi države, ki so si jo zamislili francoski, angleški in ameriški očetje modernega zahoda. Razdelitev oblasti na tri veje oblast zakonodajno, izvršno in sodno in volitve vsaj izvrševalca (predsednika) in zakonodajalcev (poslancev). Enakost pred zakoni ali z lepo slovensko besedo enakopravnost, kjer naj bi zakoni bili pravzaprav vrhunski akti, ki so jim podrejeni vsi prebivalci države, vključno s predsednikom, poslanci in sodniki.

Seveda pa je implementacija te ureditve raztegljiva kot žvečilni gumi in je odvisna od nacionalnega karakterja. Švicarji so ekstremno neodvisni ljudje, ki ne prenašajo biti odvisni od dobre volje oblasti. Slovenci na drugi strani so manj odrasli in zato bolj pripravljeni na odvisnost od vsakokratnega oblastnika. Zato ni čudno, da menjava oblastnika pri Slovencih sproža psihološke krize in napol revolucionarna stanja.

Ti dve lastnosti poganjata različno vedenje Švicarjev in Slovencev in tudi odločilno vplivata na izide volitev, saj določata to, kdo je napadalec in kdo je branilec, in branilec v veliki večini primerov tudi zmaga. V Švici so tako branilci ekonomsko liberalni ljudje, medtem ko so branilci v Sloveniji socialisti. Ta razlika med tem, kdo je branilec in kdo napadalec, pa se ne vidi samo na volitvah.

Ta razlika je najbolj vidna v vsakdanjem življenju, vsakdanjih, gostilniških debatah in pogovorih ljudi. Kdor pozorno spremlja vsakodnevne slovenske pogovore, lahko opazi, da smo ekonomski liberalci tisti, ki naj bi ljudi prepričali, da je vredno opustiti centralno planski socialistični model ekonomije. In tisti, ki jim nič ni treba narediti, ampak samo zadrževati status quo, so socialisti. Ta logika je v Švici povsem obratna.

V Švicarski družbi nenehno gledam zafrustriranost levičarjev, ki tarnajo nad trdoglavostjo in konservativnostjo Švicarjev. In to se odraža v vsakodnevnem življenju in načinu govora. Vidi se, kdo ne rabi svoje pozicije razlagati in pojasnjevati, ker ta pozicija vlada in kdor jo mora, ker njegova pozicija ni status quo, ampak si želi premakniti ravnovesje v družbi.

Ključne razlike med Slovenijo in Švico

In tukaj pridemo torej do ključnih razlik, kako je urejena Švicarska družbena krajina zato, da morajo napadati socialisti in zakaj je ekonomskim liberalcem tako lahko braniti brez, da bi zato potrebovali veliko besed.

1. Najbolj ključen element, da Švici uspe s tako lahkoto ohraniti ekonomski liberalizem, je dejstvo, da še danes v Švici delavci na račun prejemajo bruto plačo in morajo delavci sami plačevati davke od te plače. Davek na plačo lahko delavci v Švici plačamo poljubno hitro. Nenazadnje lahko davka celo leto ne plačuješ in ga nato nakažeš v enem znesku. Ta ukrep je najverjetneje za socializem eden od najbolj rušilnih. Tako rekoč nemogoče je, da bi lahko na volitvah prodrle in zmagale stranke, ki imajo v svoji agendi višanje davkov. Celo socialdemokratska stranka v Švici si ne upa zagovarjati višanja davkov.

Čeprav mnogokrat rečejo, da bi bilo potrebno povišati davke za ultra bogate, si tega ne upajo promovirati za navadne delavce. In pri tej njihovi izjavi seveda vedno obstaja velik problem. Koga pa bodo definirali kot ultra bogatega? Zakon, da morajo delavci sami plačevati davek od prejete bruto plače, dobesedno iz vsakega delavca naredi podjetnika, ker mora vsak za svoje osebne finance skrbeti v celoti sam. Ob prejetju bruto plače postane preveč nazorno jasno, da je neto plača odvisna od dveh parametrov: (1) višine bruto plače in (2) višine davka na bruto plačo. In tudi, če socialisti po božji milosti vsake kvatre pridejo na oblast, kaj dosti tudi ne morejo spremeniti.

Kako pa naj bi sploh gradil socializem, če pa družba stremi k temu, da je davkov (skupne lastnine) čim manj? Socializem je definiran kot proizvodnja sredstva (kapital) v družbeni (državni/ politični) lasti (upravljanju) in to naj bi uveljavljal v populaciji ljudi, ki si želi biti čim manj obdavčena. Zato ne čudi, da je prvo dejanje socialistov pri uvajanju socializma vedno uvedba avtomatizmov pod pretvezo “prijazne in učinkovite” države zato, da se prikrije to, koliko ti država pravzaprav pobere. Torej, da se prikrije točka (1) in predvsem točka (2) zato, da se gre takoj na neto in na dialog, v katerem je za nizko plačo (neto) kriv delodajalec, medtem ko si resnični umazanci (politiki) skrijejo za »prijazno državo«. 

Celo socialdemokratska stranka v Švici si ne upa zagovarjati višanja davkov.

2. Privatiziranost gospodarstva. Za razliko od Slovenije je v Švici gospodarstvo tako rekoč v celoti privatizirano. Posledice tega so daljnosežne, ker se politiki iz rok odvzame četrta veja oblasti, ki je politika pravzaprav ne bi nikoli smela imeti v rokah, ker povsem skvari idejo moderne ureditve države.

Za razliko od Slovenije je v Švici gospodarstvo tako rekoč v celoti privatizirano.

Politična lastnina gospodarstva pomeni, da politiki kar naenkrat niso več samo zakonodajalci (posredni urejevalci življenj ljudi skozi zakone), ampak postanejo politiki, ki so upravljavci državnih podjetij in s tem tudi neposredni urejevalci človeških življenj. Kaj s tem mislim? V ideji moderne države je vloga politika ta, da daje zakone, ki naj bi urejali medsebojne odnose ljudi, ne pa, da politiki aktivno sodelujejo v urejanju življenj posameznikov. Ko politik hkrati postane tudi neposredno preko državnega lastništva odgovoren za podjetja, postane tudi neposredno odgovoren za dobrobit delavcev v teh podjetjih. Hkrati pa lahko zlorablja svojo upravljavsko moč zato, da promovira nekatere ljudi in onemogoča druge. Seveda lahko rečete, da zdaj pretiravam. Ampak ali res pretiravam? Zakaj mislite, da v Sloveniji pred in ob vsakih volitvah vlada tako obsedno stanje. Ne zato, ker zamenjava politike prinaša le male spremembe. Obsedno stanje ob volitvah v Sloveniji obstaja zato, ker ljudje razumejo, da zmagovalec pobere vse. Ne samo vlado, ministrstva, parlament, policijo in vojsko, ampak tudi vse državne institucije, ki izvajajo vsakodnevne storitve: šole, bolnice, vrtce, tožilstva, sodišča in tudi celotno državno premoženje, ki ga je še vedno za 12 milijard in ki predstavlja ogromen segment slovenskega gospodarstva. Torej zmagovalna politika pobere tudi vsa delovna mesta v državnih podjetjih. Ker ljudje vejo, da bo prišlo do menjave direktorjev podjetij po politični liniji in da se bodo kariere nekaterih ljudi končale (oziroma stagnirale) in kariere nekaterih ljudi pospešile in to samo in izključno na podlagi političnega prepričanja posameznika.

Zmagovalna politika pobere vsa delovna mesta v državnih podjetjih.

Kot ruleta v kazinu. Srečo si imel, da so zmagali tvoji in napredoval boš. In enako, kot so nalezljive vse emocije, je nalezljiva tudi histerija. Zato je nujno, da ta nova vlada, če hoče Slovenijo trajno izvleči iz teh volilnih histerij, odproda vse državno premoženje. Navadno socialistično barbarstvo je, da je država v Sloveniji še vedno lastnica komercialnih bank, tovarn toaletnega papirja, farmacevtskih izdelkov, zavarovalnic, hotelov itd. In če bo nova vlada temu državnemu lastništvu naredila konec bo ljudem na osebni ravni prinesla mir in predvidljivost, ki jo bodo ljudje neposredno občutili. Kajti zasebnega lastnika zanima dobiček in je za dobiček v veliki večini primerov gladko pripravljen spregledati politična prepričanja ljudi.

Obstaja pa še en bolj temeljni razlog, zakaj je potrebno državno premoženje odprodati, če bo Slovenija hotela prebiti ta nevidni stekleni strop, ki ji onemogoča, da bi postala ena najbolj razvitih družb. Ne samo, da politik kot upravljavec državne lastnine postane neposredni urejevalec človeških življenj, ampak se tak politik znajde tudi v nevzdržen konfliktu interesov. Zamislite si, da ste kot predsednik vlade hkrati odgovorni tudi za eno od največjih tovarn farmacevtskih izdelkov v državi, preprosto zato, ker je država njen največji lastnik. Kar je pravzaprav v Sloveniji realnost; vlada je kot predstavnik države odgovorna za Krko. Dejstvo je, da tak politik ne bo sprejemal zakonov, ki bodo prosto tržišče urejali pravično za vse državljane in pravne osebe.

Podlegel bo skušnjavi in sprejemal zakone, ki bodo favorizirali podjetje, ki ga upravlja, da se bo lahko hvalil, kako dobro (profitabilno) upravlja državno lastnino. Ampak to dobičkonosno upravljanje ne pride na podlagi odličnih produktov, ampak na podlagi zakonskih omejitev, ki uničujejo kakršnokoli konkurenco. Ti 'odlični' rezultati prihajajo na podlagi nesvobodnega trga, ko zakonsko favorizirani zmagovalec posiljuje kupce, ker ti pač nimajo izbire. Hkrati pa državna lastnina v skušnjavo in konflikt interesov postavi tudi sodno vejo oblasti.

A si kdorkoli zares predstavlja, da če državno podjetje krši državno zakonodajo, da bodo oškodovanci zasebniki deležni poštene obravnave na državnem sodišču pred državnih sodnikom, ki naj bi obsodil svojega kamerada državnega direktorja, ki ga je imenoval državi minister, katerega so imenovali državni poslanci, ki so hkrati tudi imenovali državnega sodnika? Samo en človek v tej verigi državnega mora klecniti in se sistem potopi v državno korupcijo. In več kot je členov in prepletenosti, več je možnosti, da se nekje zalomi.

Več kot je členov in prepletenosti, več je možnosti, da se nekje zalomi.

Poglejte na primer vse afere državnega Jankovića pred državnimi sodišči, ko je bilo treba dodeliti pravico zasebnim farmacevtkam in zasebnim izvajalcem ali zasebnim delavcem iz Bosne in Srbije, ko jih je državni Ljubljanski šerif brez milosti ožel do kosti, ko so se gradile Stožice. Kje so bili takrat vsi državni socialisti in državni zagovorniki delavskih pravic?

Poglejte vse okoljevarstvene afere državnih podjetij, ki so desetletja uničevale Slovensko okolje (Kemis, Kanal C0, Celjska doliva, Anhovo, Jesenice itd.) medtem ko so državne inšpekcije in državna sodišča zavoljo višjega državnega interesa gledala proč.

Socializem ni propadel kar tako. Propadel je zato, ker državna lastnina sproža neverjetne konflikte interesov, ki vse pokvarijo. Privedejo do neverjetnih konfliktov interesov in zato neobhodno do korupcije, pokvarijo zakonodajo, sodstvo in nenazadnje tudi dušo naroda. Dušo, ki je potrebovala celih 81 let, da se je izkopala iz te državne greznice socialističnega konflikta interesov. In za to ni nobene rešitve v ustanavljanju nekakšnih 'neodvisnih' državnih agencij in državnih holdingov.

Nikoli ne boste mogli dodati dovolj plasti med direktorje državnih podjetij in državne politike, da bi naredili državna podjetja resnično neodvisna. Nikoli. Ne gre. Celotna zgodovina človeštva priča o tem, da je to nemogoče. Zato obstaja inštitut zasebne lastnine, ker edino ta koncept učinkovito razreši to zagato konflikta interesa, ko je oseba hkrati zakonodajalec, izvrševalec, sodnik in direktor podjetja.

Edina možnost, da se prepreči krajo skupnega je, da preprosto nimamo skupnega. Ker tudi če ustanovite državne protikorupcijske komisije in državno specializirano policijo in državne agencije, boste mogoče s tem res preprečili nekaj korupcije, ampak te državne birokrate je tudi treba plačati; ti državni birokrati za svoje delo pobirajo 'provizijo', niso zastonj in s stališča učinkovitosti delovanja ekonomije je to enako kot korupcija, ker gre v obeh primerih za neučinkovitost, za odpad. Je že res, da mogoče ta odpad ni neposredna kraja, ampak še vseeno plačevanje nadzorstvene dejavnosti rezultira v izgubi potenciala. Izgubi, ki je pri zasebnem podjetju ni, ker nihče ne more krasti samemu sebi. 

Nikoli ne boste mogli dodati dovolj plasti med direktorje državnih podjetji in državne politike zato, da bi naredili državna podjetja resnično neodvisna.

3. Privatnost zdravstvenega zavarovanja. Govorili smo o neučinkovitosti državnih podjetij in zavodov, zdravstvo v tem smislu ni nič drugačno. Absurdno dolge čakalne vrste, s katerimi hoče država pravzaprav ljudem povedati, da storitve, ki se jo je sama po zakonu zavezala dati, ne bodo nikoli dobili, so posledica državnega monopola v zdravstvenem sektorju.

Če želi ta zmerno desna vlada zagotoviti ekonomsko liberalni opciji naklonjeno okolje, mora nemudoma liberalizirati trg zdravstvenega zavarovalništva. Ukiniti mora monopol ZZZS in omogočiti 900 tisoč delavcem, da se sami odločijo, kateri zdravstveni zavarovalnici bodo poslali denar od svoje bruto plače. Tako so stvari urejene v Švici, na Nizozemskem in Češkem. Te privatne zdravstvene zavarovalnice pa nato delavcem plačajo zdravstvene storitve takoj, ko bolnik potrebuje zdravstveni sistem ne glede na to, ali gre za državni zavod ali zdravnika zasebnika.

Torej nobenih čakalnih dob zato, ker se ZZZS arbitrarno odloči, koliko posameznih zdravstvenih posegov bo letno financiral. In če ste revež, ki je izpadel iz te kvote, boste čakali ali pa si boste plačali sami, čeprav ste plačali že ZZZS. Moja izkušnja iz življenja v Švici je, da je to izjemno močen argument, zaradi katerega ljudje nočejo voliti socialistov v Švici. Socialisti v Švici se tudi nenehno poigravajo z idejo, da bi bilo treba podržaviti zdravstveno zavarovanje. Prav strah velikega dela Švicarjev je, da bodo izgubili svoje izjemno učinkovito zasebno zdravstveno zavarovanje, Švicarske volivce z volitev v volitve v veliki večini porine v roke ekonomsko liberalnim strankam.

Prav strah velikega dela Švicarjev, da bodo izgubili svoje izjemno učinkovito zasebno zdravstveno zavarovanje, Švicarske volivce porine v roke ekonomsko liberalnim strankam.

Te stranke se za to sploh ne rabijo preveč truditi. Socialdemokrati si mnogokrat s svojo proti-liberalno retoriko kar sami zabijejo avtogole in povzročijo odpor pri prebivalstvu, ko začnejo govoriti o podržavljanju zdravstva. Tak pravzaprav zelo majhen ukrep tako povsem obrne način pogovorov in pogled na življenje, ki zato rezultira v mnogo bolj racionalnem razmišljanju povprečnega Švicarja. Ta ukrep ima za posledico, da ni dopuščena razprava na nivoju 'ladje socialističnih norcev', ki s tako lahkoto pluje po Slovenskem morju samo zato, ker v Sloveniji obstajajo državni monopol in avtomatizmi plačevanja v ta monopol, ki prikrivajo dejstvo, da v Švici stojijo stvari na nogah, v Sloveniji pa na glavi.  

4. Privatnost pokojninskega varčevanja. Podobno kot pri zdravstvu, tudi v pokojninskem varčevanju Švicarji uživajo neprimerno večjo avtonomijo od oblasti kot v Sloveniji. Ko si enkrat preživel nekaj časa v Švici, je pravzaprav šokantno gledati parlamentarne razprave o tem, koliko naj bi nekdo imel pokojnine. Kot da so pokojnine neka politična kategorija in ne ekonomska kategorija, ki je odvisna od tega, koliko je kdo privarčeval. Zato volitve v Sloveniji sprožajo toliko histerije med upokojenci, medtem ko jih švicarski upokojenci sprejemajo z manj strahu in tesnobe. Švicarski upokojenec ima namreč vsaj v drugem in tretjem stebru pokojnine svoj osebni račun, na katerem se mu zbirajo njegova osebna sredstva. Drugi in tretji steber pa predstavljata vedno večji delež pokojnine, v povprečju vsaj ⅔ pokojnine in se nahajata v povsem zasebnih institucijah, ki niso v državni lasti. Seveda si država jemlje pravico, da ureja pogoje delovanja drugega in tretjega stebra. Ampak ponovno: država to počne posredno preko zakonov, s katerimi ureja pogoje delovanja in naložb, ki jih taki stebri lahko delajo. Država pa sama ni neposredno lastnica pokojninskih skladov in s tem ne upravlja sama s premoženjem državljanov.

Država sama ni neposredno lastnica pokojninskih skladov in s tem ne upravlja sama s premoženjem državljanov.

Tako lahko nazorno razumemo, kako čudno in pravzaprav zmešano nadrealistično deluje, ko slovenski parlament razpravlja o tem, koliko naj bi katera kategorija ljudi imela pokojnine. To ponovno kaže na dejstvo, da ljudje v Sloveniji ne dojemajo vloge države v enakem smislu kot jo dojemajo zahodni ljudje. Cilj zahodnega človeka je imeti čim večjo avtonomijo od oblasti, torej svobodo. In pri tem mislimo, predvsem na ekonomsko svobodo.

Demokracija, ki ne stremi k maksimizaciji avtonomije posameznika od oblasti, pravzaprav nima smisla, saj gre za t. i. avtokratsko demokracijo, kjer večina lahko odloči o manjšini in ta preprosto nima druge možnosti kot sprejeti diktat (odločitev) večine. In pokojnine v Sloveniji so pravzaprav najlepši primer take avtokratskosti demokracije, kjer je povsem vseeno, koliko je nekdo 40 let delal in varčeval, saj se bo večina na podlagi trenutne situacije odločila, kako bo, in ljudje glede tega ne morejo narediti nič. Uvedba zasebnih pokojninskih stebrov tako lahko podobno kot uvedba zasebnih zdravstvenih zavarovalnic služi enakemu namenu vezanju povprečnih državljanov na to, da raje podprejo ekonomsko liberalno politiko, saj bodo lastniki osebnih sredstev v zasebnih pokojninskih skladih trikrat premislili preden bodo dali glas socialistu, ki jim obljublja nacionalizacijo njihovih trdo pridelanih kapitalskih prihrankov in nato politično diskusijo o tem, koliko si kdo pravzaprav zasluži pokojnine.

Demokracija, ki ne stremi k maksimizaciji avtonomije posameznika od oblasti, pravzaprav nima smisla.

5. Ta tema je mogoče manj učinkovita za oblikovanje politične krajine, ki favorizira podporo ekonomsko liberalnim strankam kot pa štiri teme, ki sem jih opisal pred tem. Učinkovitost gre predvsem na račun dejstva, da je za dosego regionalizacije Slovenije treba spremeniti neprimerno več zakonov kot pa za to, da se delavcem začne nakazovati bruto plače, da se odproda državno premoženje ali da se liberalizira zdravstveno zavarovalništvo in pokojninsko varčevanje. Pa vendar je ta tema tudi izjemno pomembna za oblikovanje politične krajine, ker so se ljudje za potrebe lokalne politike pripravljeni iti mnogo manj socialističnega eksperimentiranja kot na nivoju državne politike. Da je to res, si lahko pogledamo volitve županov, kjer premočno vedno zmagujejo župani SDS, NSi, SLS ali neodvisni kandidati. To pa pomeni, da so ljudje, kar se tiče njihovega lokalnega okolja, bolj konservativni. To je logično. Nihče se noče iti prevelikega eksperimentiranja okoli svoje hiše ali v svoji mestni četrti ali mestecu, kjer živi. Prav tako se lokalni ljudje mnogo bolje poznajo in socialni pritisk na izvoljene predstavnike lokalne uprave je zato mnogo večji.

Lokalni ljudje se mnogo bolje poznajo in socialni pritisk na izvoljene predstavnike lokalne uprave je zato mnogo večji.

Švica je v tem smislu zagotovo šampion v svetovnem merilu. Sestavljena je iz kantonov, dobesedno 26 skoraj neodvisnih držav. Vsak kanton ima svojo lokalno policijo, svoje finance. Davki v 90 % ostanejo v kantonu. Kjer služiš, tam ostajajo davki. Švica niti ne pozna zvezne policije, ki bi jo Bern lahko napotil v katerikoli kanton v primeru 'problemov'. Bern lahko samo lepo prosi posamezen kanton, naj uredi stvari v skladu s pravom. Kar efektivno pomeni, da je Bern kot glavno mesto bolj ali manj brezzobi tiger; forum, na katerem se Švicarji in kantoni dogovorijo o pravilih igre, ki jih potem vsak kanton implementira kot se mu zdi prav. Taka ureditev daje ljudem v Švici občutek izjemne participacije v lokalnem okolju, ker imajo avtonomijo in mir od centralnih oblasti.

Hkrati pa skupaj z neenotno davčno politiko vzpodbuja tekmovalnost med kantoni. Na primer: Kanton Vaud, sosed Ženeve, si ne more privoščiti mnogo drugačne davčne politike od davčno izjemno ugodne Ženeve, ker se podjetnikov preprosto ne more ustaviti pred tem, da se preselijo 5 km južneje v Ženevo in si s tem prihranijo gore denarja. Enako stanje je med vsemi drugimi kantoni v Švici. Konkurenca med kantoni preprosto vzpostavi pot proti optimizaciji države in minimizaciji birokracije. Nekaj, kar je izjemno težko doseči, ampak je Švica dokazala, da se to da narediti.

In socialisti, ki so stranka kolektivizma in centralizma, imajo velik problem prodreti skozi ta proti-socialistični ščit. Njihove centralistične politike in ideje dajo ljudem takoj razumeti, da bodo z izvolitvijo socialistov prišli na oblast ljudje, ki so proti regionalizaciji in za centralizacijo države. Ekonomsko liberalnim strankam ni treba ničesar posebej razlagati zato, da se vidi te zlobne socialistične namene centralizacije oblasti. Ampak kot sem povedal že zgoraj, tovrstna regionalizacija zahteva spremembo velikega števila zakonov in je večleten projekt.

Regionalizacija zahteva spremembo velikega števila zakonov in je večleten projekt.

Vsekakor pa je vsaj ideja o distribuciji ministrstev na različne konce Slovenije zelo zanimiva, ker je v pristojnosti vlade in ker je z odprodajo nepremičnin v Ljubljani lahko tudi nepovratna. Hkrati pa bo s tem prebivalce izven Ljubljane vzpodbudila, naj gredo na volitve voliti zmerno desno zato, da bodo ohranili novo pridobljene pridobitve gostitve posameznih ministrstev in s tem vzpodbudo lokalni ekonomiji.

Pasti nove vlade

Pozitivne efekte na volilno krajino vseh teh opisanih točk bi lahko še bolj podrobno razdelali, ampak verjamem, da je bralcem jasno, kaj mislim pod pojmom 'oblikovanje bojišča' in kako se to izvede, da se družbo spremeni v nekaj, kar je absolutno toksično za socialistične ideje. Zato bi nekaj besed namenil zdaj tudi pastem, ki jih vidim za to vlado.

Glavna past je v tem, da je Slovenijo možno brez vseh teh ukrepov narediti za ekonomsko privlačno državo. Vendar se zna zgoditi, da bo kljub briljantnim ekonomskim rezultatom desni pol naslednje volitve izgubil. To se je recimo zgodilo leta 2022, ko je bila Slovenija dobesedno svetovna zmagovalka korona krize, desni pol pa kruti poraženec. Kaj s tem mislim?

Podjetnike zanimajo predvsem nizki davki in enostavnost birokratskih postopkov in to dejansko poganja gospodarstvo. Ampak poslancev v parlament ne izvolijo podjetniki, ker so podjetniki pravzaprav v družbi manjšina. Podjetniki predstavljajo mogoče nekaj odstotkov ljudi. Parlament izvolijo delavci in upokojenci, povprečni državljani, zato vso to lajšanje predpisov in nižanje davkov zaradi državnih avtomatizmov, ki jim je podvržen večinski del volilnega telesa, ne bo prišlo do izraza pri povprečnih državljanih, ker preprosto niso podjetniki.

Parlament izvolijo delavci in upokojenci, povprečni državljani.

Pri današnjem sistemu avtomatizmov je povprečne državljane ob uspehih podjetnikov (ekonomije) zelo enostavno naplahtati, kako jim gospodarska rast nič ne prinaša in zaigrati na njihova čustva zavisti, ki se jih zavije v potrebo po pravici, da je ustvarjeno potrebno tudi 'pravično deliti'. In vso to socialistično retoriko omogočajo prav ti avtomatizmi, ki zakrivajo delovanje države pod pretvezo visokoletečih floskul o 'prijaznosti in učinkovitosti' državne uprave.

Pri povprečnih državljanih pridejo do izraza prav ti ukrepi, ki sem jih naštel zgoraj. To so ukrepi, ki ciljajo na spreminjanje logike družbe pri povprečnem prebivalcu. Kako naj bi nekdo, ki kar naenkrat dobi na tekoči račun bruto plačo in mora sedaj sam odvesti davek, podpiral poviševanje davkov, ki ga prodajajo slovenski ekstremni levičarji? Da se razumemo, država mora biti prijazna in učinkovita, ampak ne tako, da preskakuje realnost; ne tako, da delavec kar naenkrat ne vidi več, koliko dejansko zasluži.

Dalje, a res mislite, da ljudje ne bodo branili svoje na novo pridobljene svobode pri izbiri zdravstvene zavarovalnice, ki jim bo omogočila dostop do hitrih in kvalitetnih zdravstvenih storitev in da bodo podpirali ekstremne levičarje, ki jih bodo pehali nazaj k dragemu in skorumpiranemu ZZZS-ju, ki jim niti ne bo zagotavljal storitev, jim bo pa pobral veliko denarja? Ali pa, da ljudje ne bodo branili svojega kapitala, akumuliranega v zasebnih pokojninskih družbah, in da se bodo z veseljem vrnili nazaj v državni pokojninski sistem zato, da jih bodo okradli politiki?

Z obrnitvijo pogleda na družbo na podlagi teh petih točk bodo ljudje nagonsko vedeli, da ne smejo voliti levih strank, ker bodo jasno videli, da je namen vsega skupaj ponovna kraja njihovih bruto plač, pokojnin, učinkovitega zdravstvenega zavarovanja in maksimalnega vpliva na politiko skozi povečanje lokalnih pristojnosti. Če mi ne verjamete, poglejte primer uvedbe vinjetnega cestninjenja.

Socialisti so bili takrat vse izjemno proti, ker je to pomenilo, da bo sistem bolj pregleden. Enkratnega plačila ne moreš navijati v nebo, če pa je v Avstriji ceneje. Krasti po kapljicah na čelnih cestninskih postajah je enostavno, v enkratnih zneskih skoraj nemogoče. In kljub vsem levim vladam si nobena leva vlada več ni upala ljudi provocirati s ponovno uvedbo cestninskih postaj. Zelo podobno bi bilo s temi ukrepi.

Resnično si ne predstavljam, katera leva vlada bi si upala ukiniti izplačilo bruto plač delavcem na račun ali ukinitev zasebnih zavarovanj in varčevanj. In prav te teme najbolj zadevajo povprečnega državljana, zato prizadevajo tudi največjo škodo socialistom. To so prave pridobitve, ki si jih povprečen državljan ne bo zlepa pustil odvzeti tudi, če mu bije srce bolj na levi in je socialen. Povprečen Slovenec, kot tudi povprečen zahodnjak, ima še vedno raje vrabca v roki kot goloba na strehi.

To pa je povsem racionalno, normalno in primerno obnašanje za povprečnega človeka, ki ga ekonomsko liberalni pol lahko obilno unovči pri oblikovanju do socialistov sovražne družbe po švicarskih standardih. S tem pa desnemu polu zagotovi, da bodo po tem, ko bodo gospodarsko in ekonomsko ponovno rešili to državo, na naslednjih volitvah ponovno zmagali. Ne pa, da bodo ostali praznih rok in največji osmoljenci, ki se jih s tesno večino izvoli samo takrat, ko je treba očistiti umazan hlev, ki ga za sabo vedno znova pustijo ekstremni levičarji in njihove skorumpirane domnevno nevladne organizacije.

Z obrnitvijo pogleda na družbo na podlagi teh petih točk bodo ljudje nagonsko vedeli, da ne smejo voliti levih strank, ker bodo videli, da je namen ponovna kraja njihovih bruto plač, pokojnin, učinkovitega zdravstvenega zavarovanja in maksimalnega vpliva na politiko, skozi povečanje lokalnih pristojnosti.