Kaj so Američani ponudili Iranu

Nekaj dni že potekajo ugibanja o koncu vojne med zavezniki in Iranom. Ameriški predsednik Donald Trump je večkrat navrgel, da so Iranu ponudili 'izjemno' ponudbo za mir, kar sicer Iran zanika. Ne glede na zanikanje Irana pa so znaki dejanskih pogovorov vidni, saj so iranske oblasti danes javnost obvestile preko PressTV, da bodo komentirali ameriško ponudbo na javni televiziji in podali svojo proti ponudbo, čeprav je recimo iranski zunanji minister Aragči še včeraj zjutraj zanikal govorice. Poleg tega sta se za mediatorja ponudili še dve državi, Egipt in Turčija.

Kaj so dali na mizo Američani?

Trump je v javni izjavi povedal, da je prišlo do vidne spremembe v iranskem vodstvu, drugačno od tistega, ki je obstajalo na začetku vojne. Poudaril je, da so novi voditelji nekoliko bolj odprti za pogajanja. Kako odprt in drugačen je danes režim, težko ocenimo, glede na to, da državo še vedno vodi iranska Republikanska garda (IRGC). S kom točno so se ZDA znašle v pogovorih, ni jasno, nekaj indicev sicer kaže na vodjo parlamenta Galibafa, ki je v zadnjih mesecih pokazal nekaj več pragmatizma, in zunanjega ministra Aragčija, morda celo s predsednikom Pezeškianom.

Čeprav iranski predstavniki javno trdijo, da sporazum zavračajo, kot recimo Džavad Laridžani v parlamentu, pa v ozadju preučujejo predlagane zahteve za premirje, kar so signalizirali ameriški strani. Če bi se Iranci v najbolj optimističnem primeru strinjali z zahtevami, potem bi ZDA lahko govorile o velikem uspehu, saj bi takšen sporazum prinesel tisto kar je JCPOA izpustil.

Ameriški pogoji so naslednji:

• posedovanje izključno obrambnega orožja, torej brez ofenzivnih kapacitet;
• uničenje programa balističnih raket, vključno s prenehanjem izdelave komponent, hrambe in lanserjev;
• prepoved bogatenja urana;
• predaja celotne zaloge obogatenega urana ZDA;
• popolna razgradnja in zaprtje nuklearne infrastrukture v Natanzu, Fordowu in Isfahanu;
• neoviran dostop inšpektorjem IAEA po celotnem iranskem ozemlju;
• ukinitev iranske politike skorajšnje izdelave nuklearnega orožja, kjer ima možnost hitre izdelave v primeru potreb;
• spoštovanje ozemeljske celovitosti in varnosti Izraela.

V primeru spoštovanja sporazuma bi mednarodna skupnost začela počasi umikati sankcije, ZDA bi pomagale Iranu zgraditi program civilne jedrske energije, sankcije pa bi bile ponovno uvedene v primeru iranske kršitve sporazuma.

Kaj predlaga Iran in 'veliko darilo Američanom'

V Iranu je trenutno največja težava ugotoviti, kdo dejansko vodi državo. IRGC vodi državo že desetletja, kar ni nič novega, bolj pomembno je, kako so porazdeljene različne struje med iransko teokratsko elito. Modžtaba Hamenej ni prevzel vidne funkcije, z izjemo sporočil, ki jih preberejo drugi, ter pojava v obliki kartonastih izrezkov in hologramskih podob.

Iz Irana prihajajo tudi zelo konfliktne izjave, zato obstaja velika verjetnost, da gre za notranja nesoglasja o tem, kako peljati državo naprej. Nekaj iranskih zahtev je popolnoma nesprejemljivih, kot recimo prepoved delovanja Izraela proti Hezbolahu ali ukinitev ameriških baz na Bližnjem vzhodu. Popolnoma jasno je, da Iran nima niti pravice niti moči ali vzvoda, da bi zahteval kaj takšnega.

Najbolj zanimiva iranska ideja je uvedba plačila uporabe pomorskih poti skozi Hormuško ožino, do katere nima pravice. Iran se sicer sklicuje, da isto počne Egipt, vendar pozablja, da Egipt zaračunava izključno pot skozi Sueški prekop in ne Rdeče morje, ki so mednarodne vode.

Sueški prekop poteka preko egiptovskega ozemlja, zgradili in financirali so ga Egipčani v konzorciju z drugimi narodi, ureja pa ga Carigrajska pogodba iz leta 1888. Toda Trump je naznanil, da so Iranci v zvezi s Hormuško ožino poslali 'veliko darilo', ki vključuje nafto in plin, ki pomeni veliko denarja. Kaj naj bi to bilo, Trump ni specificiral, nakazuje pa, da pogajanja med državama potekajo.

Zakaj nenadoma takšen interes Irana za zaračunavanje prehoda skozi Hormuško ožino? Iranska prodaja nafte na letnem nivoju ni dosegla niti 20 milijard USD. Predvsem zaradi sankcij, toda tudi brez sankcij bi Iran po najbolj optimističnem scenariju prodal za največ 50 milijard USD nafte na leto, verjetno pa dosti manj; realne ocene so okoli 35–40 milijard USD. Z uvedbo plačila prehoda skozi Hormuško ožino pa bi Iran ob taksi 1 USD na sodček lahko zaslužil okoli 80 milijard USD na leto.

Po drugi strani sicer ne smemo pozabiti, da so v regiji igralke še zalivske države, ki bodo zahtevale svoj glas v primeru kakršnih koli idej v zvezi z zaračunavanjem vodnih poti skozi Hormuško ožino.

Evropa se še vedno drži ob strani

Medtem Evropo stiskajo cene energentov in nižanje strateških rezerv, pri čemer si še vedno noče priznati, da je več ali manj sama kriva za nastalo situacijo. Namesto da bi članice vsaj postopoma uvajale zeleni prehod, so nespametno zaprle lastne vrtine nafte in plina ter postale odvisne od drugih držav. Ob popolnoma nesmiselnem zapiranju nuklearnih elektrarn se zanesljivost dobav električne energije zmanjšuje, rezerva nafte in plina je v upadu, cene pa rastejo. Zato je Evropa postala nervozna in celo začela z nakazovanjem, da bi v Hormuško ožino poslala ladje.

Pustimo ob strani, da je Evropa nekoliko ob strani čakala, kako se bo vojna odvila, in se šele zdaj, ko je uvidela iransko nemoč, odločila za ostrejše ukrepanje proti Iranu. Velika Britanija je dovolila uporabo Diega Garcie tudi za ofenzivne napade, medtem ko so evropske države počasi umaknile prepovedi preletov ameriških letal iz vojaških baz v Španiji in Veliki Britaniji. Francija je celo dala ideje o aktivnejšem spremstvu tankerjev s francoskimi vojaškimi ladjami, vendar več informacij o tem še ni.

Francoski predsednik Macron in angleški predsednik vlade Starmer sta se dogovorila, da bosta predsedovala skupini 30 držav z misijo za odprtje Hormuške ožine, prvi sestanek pa naj bi bil enkrat v bližnji prihodnosti. Kdaj natančno, niso omenili.

Britanska mornarica naj bi vodila pobudo za Hormuško koalicijo za odprtje Hormuške ožine in čiščenje vodnih min skupaj z mornarico ZDA in Francije. Obrat se je zgodil pri španskem predsedniku Sanchezu, ki je v španskem parlamentu oklical Modžtabo Hameneja za bolj željnega krvi od njegovega očeta. Ali so tudi v tem obratu igrali vlogo morebitni prisluhi, ki bi Sancheza nenadoma prepričali o spremembi mnenja, ne vemo, je pa za španske socialiste to velik obrat.

Izraelski cilji

Izrael je vsekakor na strani ZDA, ko gre za 15 mirovnih točk. Obe državi sta skupaj uničili skoraj 15 tisoč ciljev, zato se je Izrael v glavnem usmeril v Hezbolah, ki je trenutno del iranske ofenzive proti Izraelu. Izrael je zato vpoklical 400.000 vojakov, ki bodo verjetno del operacije za očiščenja Hezbolaha v Libanonu. Zdaj je že jasno, da poizkuša Izrael ustvariti tamponsko cono med Izraelom in Libanonom, kot jo je nekoč na Sinaju, s čimer bi preprečil velik del raketnih in terorističnih napadov. Zato Izrael dnevno uničuje vojaške in energetske kapacitete Hezbolaha, saj je prodaja naftnih derivatov eden glavnih prihodkov te teroristične organizacije.

Hezbolah pa ne grozi le Izraelu, ampak tudi prebivalcem Libanona, ki imajo dovolj teroristične organizacije, ki je iz Libanona naredila kolonijo, saj kontrolira velik del vojske in politike. Znano je namreč, da so celo libanonski prebivalci začeli obveščati Izrael o vojaških kapacitetah Hezbolaha in njegovih poveljnikih, kar zelo pripomore k izraelskemu napredovanju proti organizaciji. Izrael je tako uničil velik del podzemnih bunkerjev, skladišč raket, tunelov, skladišč trdih goriv in bencinskih črpalk.

Medtem je direktor izraelske obveščevalne službe AMAN sporočil, da bi lahko prišlo do notranje menjave režima v Iranu v enem letu. Wall Street Journal pa poroča, da je Izrael uničil rusko pomorsko postojanko v Kaspijskem morju, ki je zalagala Iran z raketami, droni in municijo.

Reakcija v regiji

Zalivske države predvsem skrbi iranska ideja o zaračunavanju vodne poti skozi Hormuško ožino. Iran je zelo poslabšal odnose s Savdsko Arabijo, ki je pred napadom ZDA na Iran pritiskala s pogajanji. Enako so odnosi padli na najnižjo raven z ZAE, Kuvajtom in Bahrainom, vse te države pa so izgnale iranske veleposlanike. Edina država, ki navija za pogajanja, je Katar, medtem ko sta se Egipt in Turčija ponudili za mediacijo med sprtimi stranmi. Med Egiptom in Turčijo že dalj časa poteka rivalstvo v regiji, ko gre za vzpostavitev moči in vzvodov.

Po drugi strani je Savdska Arabija spremenila stališče do pogajanj z Iranom in se potihoma pridružila 'vojni' koaliciji. Po pisanju New York Timesa je princ Mohamed bin Salman uvidel, da je Iran enako kot Izraelu dolgoročna grožnja tudi Savdski Arabiji, zato obstaja velika verjetnost, da tudi Savdijci podpirajo ameriške pogoje za mir, podobno ZAE.

ZDA so medtem v Izrael in Jordanijo vpoklicale 82. letalski divizijon in 35 letal C-17, kar nakazuje, da načrtujejo vzpostavitev Combined Joint Special Operations Task Force (CJSOTF), oziroma poveljstva specialnih enot za hitro taktično posredovanje. Kot kaže, ZDA resno razmišljajo o posredovanju specialnih enot mornarice in pehote ter taktičnih letalskih enot – ali gre morda za zavzetje strateškega otoka Kharg, glavne iranske izvozne točke, kar bi Iran dokončno ohromilo? Ali le za grožnjo, da bi Iran hitreje sprejel ameriške pogoje?