Boj za nadzor nad energenti in posledice

Zadnjih nekaj dni je spopad v Iranu zaznamovalo več pomembnih faktorjev – začenja se nadzor nad energetsko infrastrukturo in transportnimi potmi; evropske države so si premislile glede mornariške pomoči v Hormuški ožini; Iran je izgubil več pomembnih voditeljev; ameriške sile izvajajo operacije globoko znotraj iranskega teritorija. Medtem ko Iran obeša protestnike in športnike že za najmanjše prekrške, kot recimo nespoštovanje iranske zastave, ZDA in Izrael nadaljujeta z eliminacijo iranskih voditeljev.

Ubiti so bili general Ismail Habadi, poveljnik obveščevalne službe milice Basidž, in general Alija Mohamed Naini, eden najpomembnejših voditeljev v strukturi teokratskega režima, ki je skrbel za lažno in skrajno propagando ter se posluževal skrivnih metod vrinjenih novic na zahodu. Alija Laridžanija je zamenjal Hosein Dehghan, predvsem znan po napadu na ameriško bazu v Bejrutu leta 1983, ko je umrlo nekaj sto marincev in po organizaciji Hezbolahovih vojaških operacij v Libanonu. Gre za podobnega skrajneža kot je bil Laridžani, vendar brez političnih izkušenj znotraj Irana.

Pomembno je poudariti, da se poskuša Iran braniti na več frontah, predvsem z napadi na zalivsko infrastrukturo, ki bi povzročili visoko rast cen nafte. Zadeli so rafinerije v Savdski Arabiji, ZAE, Katarju in Kuvajtu. Iran ne more biti zadovoljen s svojimi proksiji, predvsem Hezbolahom, ki ne dosega potrebne uničevalne moči proti Izraelu, po drugi strani pa se Hutiji zaenkrat še niso odločili zaustaviti ladijskega prometa preko Adenskega zaliva.

Energetska infrastruktura

V naslednjih dneh lahko pričakujemo stopnjevanje faze bombardiranja energetske infrastrukture s strani vseh vojskujočih se držav. Prvi cilji bodo izvozni ladijski terminali, pristaniška črpališča, rafinerije in samostojne morske platforme. Iran že poskuša bolj sistematično škodovati energetski infrastrukturi zalivskih držav, zato so cene savdske lahke nerafinirane nafte že dosegle preko 125 USD na sodček. Po drugi strani bosta ZDA in Izrael uničili več iranskih energetskih tarč, s čimer bodo poskusili popolnoma ohromiti še zadnje dohodke režima. Zato so uničili velik del obrambnih zmogljivosti na otoku Kharg ter pristaniščih Bušer, Bandar e-Langeh in Bandar Abas.

Iranska Islamska republikanska garda (IRGC) je popolnoma odvisna od prodaje iranske nafte in ima že danes težave s prihodki iz njene prodaje. Eden izmed razlogov, da se Hutiji še niso spustili v vojno, je ravno pomanjkanje plač za hutijske borce. Notranji viri iz Jemna poročajo, da hutijski voditelji dolgujejo svojim borcem lanske plače, medtem ko so v letu 2026 izplačali le eno, ramadansko plačo. Ramadan je podobno kot Božič obdobje, ko prebivalstvo za svoje družine opravi večje nakupe, zato bi neizplačilo ramadanske plače lahko pomenilo tudi upor borcev. Enako ima IRGC težave z izplačilom plač milicam Basidž, Al-Kuds, Hezbolaha ter poplačilu dolgov Kitajski zaradi nakupov orožja, predvsem hipersoničnih raket in lanserjev, ki so bili vedno poplačani z diskontirano nafto.

ZDA resno razmišljajo o zavzetju otoka Karg, ki je življenjskega pomena za Iran. Kapaciteta pretovora na otoku je 7 milijonov sodčkov na dan, medtem ko je iranska proizvodnja nafte nekaj več kot 3 milijone sodčkov na dan (v času miru). Bolj pomemben podatek je, da Iran 90% svoje proizvodnje pretovori preko Karga, največ v Kitajsko, ki kupi 80 % iranske nafte. Če ZDA zasedejo ali uničijo Karg, potem lahko govorimo o popolnem finančnem zlomu iranske teokracije.

Iranski nekonvencionalni boj

Iran je v položaju, ko dejansko izgublja konvencionalno vojno. Zračna obramba je praktično neobstoječa, velik del raketne proizvodnje in komponent je popolnoma uničen, raketni arzenal je zmanjšan na verjetno 20 %, jedrske kapacitete so močno poškodovane, z izjemo 400 kg obogatenega urana, za katerega ne vemo, kje točno se nahaja. Vsaj javno o tem obveščevalne službe ne govorijo. Iranski proksiji zaenkrat nimajo uničujočega odziva, kot je pričakoval Iran, poleg tega pa so izgubili še več pomembnih voditeljev. Medtem se Modžataba Hamenej skriva in se še niti ni pokazal, z izjemo izrezka iz kartona, kar pa oboroženim silam ne vliva pretiranega zaupanja.

Iran se zato poslužuje strategije uničenja, podobno kot je to storil Sadam Husein po Puščavskem viharju leta 1991, ko je požgal naftna polja in uničil infrastrukturo po umiku iz Kuvajta. S tem je storil nepopravljivo škodo ne le Kuvajtu, ampak tudi Iraku, in dejansko spravil Irak na kolena. Ta nerazumljiva dejanja so posledica nezmožnosti boja v konvencionalni vojni z upanjem na kaos in škodo, ki bi jo utrpel napadalec.

V tem trenutku Iran ne razmišlja dolgoročno, ampak bi rad kratkoročno povzročil čimveč ekonomske škode napadalcem, četudi bodo ta dejanja dolgoročno škodovala režimu, saj bo iransko uničevanje zalivske naftne in plinske infrastrukture povzročilo obratno reakcijo s strani ZDA in Izraela.

Posledice

Kratkoročno bodo največje posledice utrpele zalivske države in Azija. Prve so najbolj odvisne od izvoza nafte, Azija pa je največja uvoznica zalivske in iranske nafte ter plina. Savdska Arabija 60% nafte izvozi v Azijo, Iran pa skoraj vso. Kitajska je pred vojno kupovala 13%–14% celotne nafte z diskontno ceno med 5% in 15% na sodček, po nekaterih ocenah celo 20%.

Kitajsko bo prekinitev iranskega izvoza izjemno prizadela, saj ga bo morala nadomestiti z drugim virom po višji ceni. Verjetno bo povečala izvoz iz Rusije ter pritisnila na Putina za zagotovitev podobnih diskontov kot v Iranu. Za Kitajsko povečanje cen nafte pomeni še dodatne težave – ne le draginja znotraj Kitajske, ampak tudi podražitev izvoza ter ladijskega prevoza.

Po drugi strani imamo Evropo, ki velik del plina in nafte uvozi iz zaliva, vendar ima to prednost, da je v letih po ruskem napadu na Ukrajino razširila mrežo dobaviteljev. Na novo je podpisala pogodbe s severno-afriškimi dobaviteljicami, Azerbajdžanom, Izraelom, Kanado in ZDA. Evropske družbe so še razširile črpališča in rafinerije v Mediteranu, Egiptu, Izraelu, Rdečem morju, Grčiji, Cipru, celo Severnem morju, nekaj članic pa razmišlja o ponovnem odprtju naftnih in plinskih polj v EU, ki so jih v zadnjih trideset letih zaprle.

Gre sicer za srednjeročne projekte, ki pa lahko doprinesejo blažilni učinek evropskim državam. Sreča je, da se začenja topla sezona in s tem manjša odvisnost od energentov. Večja težava za Evropo je izguba ključnih industrij, kjer mora izdelke, polizdelke in komponente uvažati iz Kitajske. EU se lahko zato upravičeno sprašuje, kateri politiki so EU naredili energetsko odvisno od tretjega sveta in zakaj so EU države (Avstrija, Nemčija, Italija, Belgija, Španija) ukinile ali celo uničile proizvodnjo jedrske energije.

Če bo Iran ostal brez prihodkov, potem bo vladajoča garnitura še težje nadzirala državo, saj so oborožene sile IRGC in Basidž na plačilnih listah, enako velja za iranske proksije ter velik del sodnega sistema, ki je odgovoren za red in mir. Kako dolgo bo v takšnem primeru prebivalstvo imelo zaupanje v državo, je težko reči, vendar je jasno, da bi režim ob tako hudi gospodarski škodi, ki bo med drugim tudi dolgoročna, težko obstal. Ne smemo pozabiti, da je podstat preživetja režima financiranje represivnega aparata ter vera v teokratski sistem. Nezmožnost financiranja sistema in upad zaupanja v podstat sistema lahko dolgoročno pomeni dejanski konec režima.

ZDA so se po naftnem embargu zalivskih držav v sedemdesetih letih 20. stoletja naučile, da je energetska neodvisnost pomembna, zato so se oprli na lastna črpališča in rafinerije. Danes so zato tretja izvoznica nafte in niso odvisni od uvoza nafte. Cene v ZDA, Južni Ameriki in Kanadi se zato gibajo med 83 in 98 USD na sodček, v zalivu in Iranu pa med 105 in 149 USD na sodček.

Japonska predsednica vlade Sanae Takaiči je ravno zdaj imela razgovore s predsednikom Trumpom o podpisu novih pogodb z ZDA. ZDA so prav tako pred kratkim odpravile sankcije na venezuelsko nafto, venezuelska vlada pa se je odločila revidirati obstoječe pogodbe ter se že dogovarja za podpis novih predvsem z državami EU.

Kako razmišljajo ZDA?

ZDA se zavedajo dolgoročnih posledic uničenja iranskih energetskih kapacitet. Do danes so se bolj usmerili na uničevanje vojaških kapacitet okoli energetske infrastrukture, uničenja obrambnih raketnih sistemov, baz za varovanje ter raketnega arzenala. V nekaj primerih so uničili skladišča nafte, kot recimo v Teheranu ter Bandar Abasu, vendar ne same infrastrukture; črpališč in pristanišč. Uničenje energetske infrastrukture bi pomenilo milijardno škodo, ki bi potrebovala leta za prenovo in dolgoročne posledice za svetovne cene nafte in plina. To bi države lahko pahnilo v daljše krize, najbolj pa celo Azijo, ki ni pripravljena na daljšo energetsko krizo.

Toda Iran je šel korak dlje pri uničevanju zalivske energetske infrastrukture in s tem stopil korak bližje k nekonvencionalni vojni totalnega uničenja. Trumpov odgovor na tiskovni konferenci pred nekaj dnevi je bil sprva anihilacija celotne iranske proizvodnje nafte in plina ter pristaniščne infrastrukture. Toda dan kasneje so na tiskovni konferenci pojasnili, da se ZDA ogrevajo za osvojitev otoka Karga brez uničenja infrastrukture, s čimer bi Iranu preprečili izvoz nafte in glavni dohodek državnega proračuna. Poleg tega pa bi Iranu dolgoročno ostala delujoča energetska infrastruktura.

Zdi se, da so se ZDA nekaj naučile iz prejšnjih polomov, kot pred dvajsetimi leti v Iraku. Vsekakor pa bo odvisno od Irana, kako bo ravnal v prihodnje, kajti uničevanje zalivskih energetskih kapacitet ima lahko za posledico tudi nepremišljene poteze, ki bodo svet pahnile v resnično dolgoročno krizo.