Evropa v primežu Hormuške ožine in Adenskega zaliva

V zadnjih tednih v glavnem poslušamo o blokadi Hormuške ožine in iranskih napadov na civilni ladijski transport. Medtem ko je velik del iranske vojaške mornarice uničen – potopljenih je bilo namreč več kot 60 plovil – pa ima Iran še vedno večje število vodnih min, samomorilskih gliserjev in z eksplozivom napolnjenih ribiških ladij. Iranski raketni arzenal se je močno zmanjšal, in če trenutno nad Dubaj izstrelijo okoli šest raket na dan, so jih prvi dan napadov okoli 25, podobno pa velja za drone.

Iranska Islamska revolucionarna garda (IRGC) je bila pripravljena na pehotno invazijo, ni bila pa pripravljena na izključno invazijo iz zraka, ki bo vključevala še izjemno natančne obveščevalne podatke. Zato v poveljstvu IRGC vlada določen kaos, ki regijska poveljstva prepušča odločitvam posameznih oficirjev. To je razlog tudi za nesmiselne in nekoordinirane napade na okoliške države, kar Iranu ne prinese prednosti v spopadih, ampak izključno siromaši njihov arzenal.

Ob dejstvu, da ZDA in Izrael učinkovito eliminirata poveljnike in oficirje IRGC, brigad al-Kuds in Basidžev, so kaotični odzivi iranskih oboroženih sil toliko bolj razumljivi. Zato se je Iran odločil poslužiti ene zadnjih obrambnih strategij, to je zaprtja Hormuške ožine in preko Hutijevcev Adenskega zaliva oziroma prehoda Bab-el-Mandeb.

Kaj je prineslo zaprtje Hormuške ožine

Iran je sprva začel raketirati naftne in plinske kapacitete držav v regiji, torej Katarja, ZAE in Savdske Arabije, vendar večje škode trenutno še ni povzročil. Največja škoda se danes dejansko kaže v upočasnitvi črpanja surove nafte in plina ter nezmožnosti transportnih ladij pri prečkanju Hormuške ožine. Iransko raketiranje ladij je povzročilo odpoved zavarovanj za ladijske transporte skozi ožino.

Sedem velikih zavarovalnic, največja med njimi Lloyd's of London, pa se je odločilo, da do nadaljnjega suspendirajo vsa nova zavarovanja. Ameriški predsednik Trump je zato napovedal dva ukrepa – zavarovanje transporta preko ameriškega federalnega mehanizma, ki je že v legalni proceduri, drugi pa vojaško spremstvo ladijskih konvojev.

Največja škoda se danes dejansko kaže v upočasnitvi črpanja surove nafte in plina ter nezmožnosti transportnih ladij pri prečkanju Hormuške ožine.

Posledice so dvig cen energentov, toda cene na svetovnih trgih, z izjemo regijskih proizvajalcev, se gibajo v povprečju med 95 in 110 ameriških dolarjev na sodček, niso pa dosegle še najvišjih cen iz leta 2008 in 2022, kar pomeni, da se posledice pri državah uvoznicah še niso pokazale v meri, kakršno bi si želel Iran.

Koga bo zaprtje prizadelo in koga ne

Zaprtje Hormuške ožine bo najbolj pomagalo Rusiji, ki je ekonomsko na tleh. Enako se bo dvig cen pozitivno pokazal tudi v ameriškem proračunu, kajti ZDA so tretja največja izvoznica nafte. Zaprtje ožine bo zadalo velik udarec azijskim državam, ki so najbolj odvisne od uvoza energentov, predvsem Kitajska, ki je z izsiljevanjem Irana pridobila izjemne popuste. Omejitev izvoza pa bo najbolj prizadela ravno Iran in zalivske države, ki so od prodaje energentov povsem odvisne, z izjemo ZAE, ki so v zadnjih 20 letih odvisnost od prodaje energentov zmanjšali.

Predvsem Iran ima 80 odstotkov proračunskih prihodkov z naslova izvoza energentov, poleg tega pa gre za glavni finančni instrument pri financiranju vojne industrije in IRGC. To se pozna že danes, kajti Iran ni zmožen na novo postaviti izgubljene industrije, zaupanje v njegovo finančno stanje pa pada tudi pri zaveznici Kitajski, ki dobi plačila za orožje in druge kitajske izdelke v iranskih energentih.

Enako ima Iran težavo plačevanja članov oboroženih milic v državi, medtem ko se proksiji financirajo z iranskim denarjem, ki ga je Iran v kriptovalutah uspel prenesti na račune po svetu. V kriptovalutah Iran plačuje večino svojih obveznosti do Kitajske in Rusije, ki sta mu dobavili velik del obrambnih sistemov, predvsem pa lahko financira proksije, to so Hutijevci, Hezbolah, Hamas, Hezbolah Katajeb itd.

Kako vse skupaj vidi Evropa

Evropa reagira tako kot ponavadi – ne reagira. Evropske države se dobro zavedajo, da je zmanjšanje iranskega vpliva dobro za evropsko varnost glede na to, da je Iran po Evropi ustanovil veliko mrežo islamističnih organizacij pod krinko kulturnih in humanitarnih ustanov. Iran je v Evropi že stalnica, ko gre za financiranje terorističnih napadov in atentatov, medtem ko je nosil velik del odgovornosti za sirsko državljansko vojno in s tem poplave migracij v Evropo. Nemški kancler Friedrich Merz se je sicer nehote izrazil, da vse evropske države vedo, da ZDA in Izrael delata Evropi uslugo, vendar je kasneje vzel svoje besede nazaj.

Evropske države so na začetek vojne reagirale tako hitro kot stranke slovenske koalicijske vlade na prisluhe. Evropski zunanji ministri in voditelji držav so si vzeli vikend in prestavili odločanje na prve delovne dni, saj se je napad začel v soboto. Na koncu se zares niso odločili o ničemer, so pa pozvali k miru in umiritvi eskalacij.

Izjema sta španski premier Pedro Sanchez in slovenska ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, kjer ne en in drug nista zamujala v obrambi teokratskega režima. Evropska unija, ki je še v začetku leta udarjala s pestmi proti Trumpu, ki je brez dlake na jeziku zahteval Grenlandijo, vendar ni pokazala nobene odločnosti ko je šlo za ravnanje v trenutni vojni med ZDA, Izraelom in Iranom.

Evropske države so na začetek vojne reagirale tako hitro kot stranke slovenske koalicijske vlade na prisluhe.

Kako prizadeta je Evropa

Evropa je najbolj prizadela samo sebe. Evropske države so desetletja zavračale oboroževanje in se nekako porinile pod ameriški ščit, čeprav so pokazale izjemen pogum, ko so stale ob ZDA po 11. septembru in se pridružile lovu na Osamo bin Ladna.

Toda na nižanje vojaških proračunov je opozarjal že nekdanji predsednik Barack Obama, ki je želel podobno reformo Nata kot danes Donald Trump. Obama je namreč večkrat opozarjal EU, da je nižanje vojaških proračunov nesprejemljivo, ravno tako pa je zunanjo politiko usmeril v Azijo, kjer so že takrat uvideli nevarnost s strani Kitajske. Politika Trumpa je namreč zelo podobna Obamovi.

Pomanjkanje energije in rast cen energentov sta posledici zagrizenega zelenega prehoda, ki si ga je politika zamislila brez razmišljanja o posledicah. Nemško miniranje nukleark, italijansko zaprtje nukleark v devetdesetih, španska nezanesljiva odvisnost izključno od sonca in vetra so pripeljali do energetske odvisnosti in rastočih cen energije, saj ima EU visoke cene energije že brez svetovnih kriz.

EU se je zavestno odločila za energetsko odvisnost od tujih držav, medtem ko kontinent leži na zalogah nafte, plina in redkih zemelj. Evropska industrija se je zapirala že pred iransko vojno, države pa niti ne vedo, ali bodo v prihodnosti lahko imele dostop do ključnih surovin – redkih zemelj, energentov in gnojil, kar pogojuje tudi nemoteno proizvodnjo hrane, goriv, zdravstva in obrambne industrije.

Evropo bo bolj prizadelo zaprtje Adenskega zaliva

Adenski zaliv je pomembnejši za Evropo, saj preko Rdečega morja ne potujejo le energenti, ampak celoten uvoz iz Azije. Medtem ko energente lahko nadomesti iz ZDA, Azerbajdžana, morda celo iz Rusije, pa redke zemlje in preostale dobrine, ki jih ne proizvaja več, uvaža s Kitajske. Če EU iz zalivskih držav uvozi približno 6 odstotkov energentov, pa iz Azije uvozi bistveno več.

V tem trenutku cene energentov ne rastejo več tako kot na začetku zaprtja Hormuške ožine in že padajo, cene na sodček nafte pa so trenutno v Severni in Južni Ameriki nižje kot v zalivskih državah, kar pomeni, da Evrope vsaj zaenkrat cene ne bi smele skrbeti, z izjemo dobav, ki so dogovorjene s terminskimi pogodbami.

V tem trenutku cene energentov ne rastejo več tako kot na začetku zaprtja Hormuške ožine.

Kaj bi Evropa morala storiti

Evropa bi morala svoj interes pokazati tudi svetu. Vsekakor bi morala vsaj moralno podpreti napad na teokratski režim, ki je evropskim državam povzročil že veliko škode, po drugi strani pa gre za etično nujo pri obsodbi režima, ki je sposoben v nekaj dneh pobiti in obesiti nekaj deset tisoč ljudi. Ravno tako gre za režim, ki je najbližji nacizmu in fašizmu po svoji naravi in bi že iz tega razloga moral predstavljati anatemo za evropske države.

Glede na količino kritik proti Izraelu, ki jih evropska politika in družbeni liderji dnevno naslavljajo, se zdi, da bi iransko ravnanje z ženskami, civilisti, manjšinami ter celoten fanatični ustroj moral potrkati na vest celotnega evropskega političnega establišmenta. Toda evropska poltika je uvozila toliko migracije, ki se ni integrirala, ter svoje tradicionalne vrednote nadomestila celo z idejami smrtnega mučeništva in blasfemijo.

Strah evropskih političnih kandidatov pred neizvolitvijo je večji od strahu pred ekonomskimi in varnostnimi posledicami. Zato Evropa v Hormuško ožino in Adenski zaliv ni poslala ladij ter zavarovala svojih temeljnih ekonomskih in varnostnih interesov. Toda koliko časa še?