Diakona, sin in brat slovenskih poslank: “Vsak kristjan bi moral zagovarjati svoje vrednote”

Janez Pavel Šuštar in Rok Gregorčič Foto: Tadeja Kreč

Letos so bili v slovenski Cerkvi posvečeni le trije diakoni. Tokratni intervju je potekal z dvema izmed njih, in sicer z diakonoma, ki sta družinsko povezana tudi s politiko. Rok Gregorčič je sin poslanke Monike Gregorčič, Janez Pavel Šuštar pa je brat poslanke Tadeje Šuštar.

V prvem delu intervjuja z njima smo se dotaknili politike – tako državne kot tudi cerkvene, odnosa in dialoga med njima, mesta vere v državnem zboru in vloge kristjana v družbi in politiki. Povedala sta tudi, kako onadva gledata na politiko strank “svojih poslank”.

Začnimo kar pri tej zanimivosti; dejstvu, da sta dva od treh letošnjih diakonov sorodnika – brat in sin dveh slovenskih poslank. Kako s to družinsko povezavo gledata na mamo oz. sestro političarko in vse, kar udejstvovanje v politiki potegne s seboj?

Rok Gregorčič: Občudujem vsakogar, ki se spusti v boj, ki se mu reče politika. To je res velika preizkušnja za človeka. Kolikor kot laik opazujem politiko, vidim, da je svet tam kar krut, zato tudi svojo mamo zelo občudujem, da se je v to spustila.

Janez Pavel Šuštar: Pri meni je podobno. Včasih ne vem, kako Tadeja (Šuštar op. a.) lahko vse to prenese in zmore. Ne vem, če bi sam zmogel kaj takega, posebej ko razlaga, kakšna pisma prejema … Tako da s ponosom in občudovanjem gledam na to, da je sprejela to službo.

Kdaj kaj prišepneta sestri oz. mami?

Janez Pavel Šuštar: Ne, ker se ne ukvarjam toliko s politiko. Tudi kadar Tadeja kaj pove, ne vem, kaj bi ji svetoval ali sugeriral, tako da tega ne počnem.

Rok Gregorčič: Ne.

Kakšen je po vajini oceni pravi odnos, pravo razmerje med Cerkvijo in državo oz. državno politiko?

Verske skupnosti in vera kot elementarni del človekovega življenja potrebujejo pozornost tudi od države.

Rok Gregorčič: Odgovor na to vprašanje iščemo že celo zgodovino, pa ga še nismo povsem našli. Ena drugo morata vsaj v nekem smislu priznavati. Tako Cerkev mora priznavati, da je svetna politika nekaj dobrega za ljudi, kakor se mora tudi na drugi strani državni aparat zavedati, da Cerkev deluje drugače kot ostale civilnodružbene organizacije. Ne da bi imela privilegije, ampak da zaradi drugačnih ciljev in svojega poslanstva potrebuje drugačno obravnavo. Podobno je z drugimi verskimi skupnostmi.

Gre za pozornost in poseben dialog. Verske skupnosti in vera kot elementarni del človekovega življenja potrebujejo pozornost tudi od države.

Janez Pavel Šuštar: Zagotovo morata biti med državo in Cerkvijo spoštovanje in medsebojno priznavanje. Ne gre za dve popolnoma ločeni instituciji, ampak mora med njima potekati dialog, ker nenazadnje obe skrbita za dobro ljudi. Če vsaka vleče na svojo stran, to ni dobro ne za eno ne za drugo.

Je ta dialog trenutno zadosten?

Rok Gregorčič: Zadosten nikakor ni, je pa v neki minimalni meri izpolnjen. Situacija ni najhujša od možnih, lahko bi bilo slabše. Gotovo izgleda kot da v tej komunikaciji ni stičnih točk in da komunikacije v kakšnih točkah sploh ni. To je problem. Bolje bi bilo seveda, da tudi tukaj steče komunikacija. Ampak razlogi za to, da je ni, so pa lahko večplastni, lahko je politična klima v državi, mogoče iz cerkvene strani kaj napačnega … Gotovo niso urejene stvari glede financiranja duhovnikov, na področju šolstva, celostnega sporazuma med državo in Cerkvijo, ki je zgrajen iz več delnih sporazumov, pa tudi enostavno priznavanje iz strani države, da ima Cerkev vrednote na področju družinskega življenja, morale in družbe, za katere se ima polno pravico zavzemati.

Janez Pavel Šuštar: Sedaj se je tudi na strani vlade ustanovila skupina za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo. To je napredek.

Koliko je po vajini oceni prostora za vero v državnem zboru, kjer slišimo tako molitve kot tudi norčevanje iz vere in vernih, pa tudi preklinjanje?

Janez Pavel Šuštar: Prostor v državnem zboru vera sigurno ima, ker svoboda veroizpovedi in izražanja vere velja tudi v državnem zboru. Gre za odločitev vsakega posameznika. Je pa, vsaj kolikor pove sestra, tudi veliko norčevanja iz vere, sploh z leve strani. Vprašanje torej je, koliko se dopušča in prakticira ob trenutnem ozračju.

Rok Gregorčič: Očitno je kar veliko prostora za vero, glede na to, da se nekateri politiki hvalijo s tem, da berejo berilo pri nedeljskih mašah 🙂

Kako gledata na vlogo kristjanov v politiki?

Rok Gregorčič: Kristjan hoče ali noče je del politike v demokratični ureditvi. Poleg tega ga k temu zavezuje tudi družbeni nauk Cerkve. Cerkev ga spodbuja k temu, da se zanima za politiko, aktualno dogajanje, da ga spremlja, reflektira in se nato primerno odzove. Bodisi na volitvah, referendumih, v javnem mnenju, pogovorih s tistimi, ki jih pozna in da na ta način reagira v skladu s krščanskimi vrednotami.

Janez Pavel Šuštar: Mislim, da je vloga kristjana v politiki pomembna, ker se tako krščanske vrednote lahko zagovarjajo na državni ravni. Na ta način je mogoče tudi več stvari spremeniti na bolje. Vsak kristjan je tudi državljan, ki bi moral zagovarjati svoje vrednote na ravni države.

Tudi vsak diakon in duhovnik je državljan. Kako vidva vidita svojo sedanjo in prihodnjo vlogo na področju spodbujanja aktivnega življenja družbenega nauka Cerkve?

Rok Gregorčič: Kot je bilo že rečeno. Z naše strani je potrebno spominjati, da je vsak od nas del neke politike, ne glede na to, na katerem koncu sveta živi. Dokler ne vstopi v blaženo večnost, kristjan živi na tem svetu in v teh državnih strukturah, ki so tukaj. V njih mora biti aktiven. Najprej tako, da spremlja situacijo na področju politike preko čim več različnih medijev, da sledi dogajanju, potem v skladu z mnenjem, ki si ga je ustvaril in na podlagi krščanskih vrednot ustrezno reagira.

Z vidika katoliške morale, nobena stranka ne zagovarja povsem katoliških vrednot.

Janez Pavel Šuštar: Strinjam se, da je najpomembneje, da se človek izobrazi, si na podlagi širokega pogleda, ne le enostranskega nabijanja, ustvari lastno mnenje in se potem odloči glede na to, ali je nekaj skladno z njegovimi vrednotami. Duhovniki in diakoni ne smejo biti člani nobene stranke, tako da gre bolj za prebujanje politične zavesti, da je vsak odgovoren za življenje v državi in je od njega odvisno, kako bo potekalo življenje naprej.

Podpirata politiko strank svoje sestre oziroma mame?

Janez Pavel Šuštar: Jaz jo. Nekaj časa sem bil tudi sam član Nove Slovenije, a sedaj nisem več.

Rok Gregorčič: Rekel bi ja in ne. Realnost vseh trenutnih strank je, da se z nekaterimi stvarmi kristjani pri njih lahko strinjamo, na druge stvari pa je treba opozarjati, da se jih spremeni.

Bi šlo bolj konkretno?

Rok Gregorčič: Če pogledamo z vidika katoliške morale, nobena stranka ne zagovarja povsem katoliških vrednot na področju družinskega življenja, spolnosti, splava in tukaj si še prizadevamo, da bi šla kakšna stranka tudi v to smer – vsaj tako jaz vidim.

Janez Pavel Šuštar: Kakor vem, ima Nova Slovenija jasno stališče glede splava in družine. Je pa tudi kakšna stvar, s katero se pri tej stranki sam ne strinjam.

Če se premaknemo še k cerkveni politiki … V zadnjem času sta dve škofiji dobili nova škofa. V začetku avgusta smo, ko so se zgodile tudi premestitve duhovnikov. Kako od znotraj spremljata politiko Cerkve?

Rok Gregorčič: Jaz sem vesel, da so še kandidati za škofe in da so še ljudje, ki so pripravljeni tej veliki odgovornosti reči da. Pri duhovnikih bi pa dejal, da očitno migamo, se gibamo, je Cerkev živa. Dokler se da prestavljati, torej dokler še imaš koga, ki ga lahko prestavljaš, je še v redu (smeh).

Janez Pavel Šuštar: Tudi sam sem vesel za nova škofa, da sta sprejela to službo. Premestitve so stvar vsakega duhovnika pa tudi škofa in tega, kje potrebuje kakšno pomoč ali poživitev – gre za nekakšno letno osveževanje moči na župnijah. Mnogi duhovniki se za to tudi sami odločijo, nekateri, ki jih poznam, imajo »politiko desetih let«, torej da po desetih letih zamenjajo župnijo.

Vsakič znova se ob tem odpre tudi vprašanje pokorščine škofu. Kako vidva sprejemata pokorščino?

Rok Gregorčič: Brez filozofiranja. Ubogati je treba in pika. Človek vedno lahko pove svoje mnenje, a na koncu mora obveljati tisto, kar je odločeno od nadrejenega. Tako je v vseh službah, ne samo v poslanstvu diakonske ali duhovniške službe.

Janez Pavel Šuštar: Se strinjam. Gre za pokorščino skupaj z dialogom, v katerem lahko poveš, če se ne strinjaš. A če se škofu predlagana rešitev zdi najboljša, greš, kamor si poslan. Ne gre za slepo pokorščino, na koncu vendar Sveti Duh vodi Cerkev in če je škof postavljen po Svetem Duhu, gotovo ve, kaj dela.

19 komentarjev

  1. Skozi vso zgodovino od Rimskega imperija naprej obstaja večni problem odnosa med državo in cerkvijo. Najprej so bili kristjani preganjana verska ločina, nakar je krščanstvo v ne povsem jasnih okoliščinah postalo državna vera Imperija. Žal se to ni izkazalo za nekaj pozitivnega. Država kot kaže ne more delovati po načelih Jezusovega nauka, ki je učil ljubiti tudi svoje sovražnike. Cerkev je tako kmalu izgubila nedolžnost in zašla s poti Jezusovega nauka.

    V srednjem veku je krščanstvo morda doživelo svoj najhujši padec in odklon od Jezusovega nauka. Dejansko je bilo zlorabljeno za ustoličenje fevdalnega sistema. Svobodnim kmetom so tudi v naših krajih v imenu krščanstva pobrali zemljo in jih spremenili v brezpravne tlačane. Upore zoper to so zavojevalci slovenske zemlje označili za upiranje Jezusu in jih krvavo zatrli.

    V moderni dobi, ki je nastala iz razsvetljenskih idej, sta država in cerkev ločeni. To je najboljša rešitev tako za državo kot za cerkev. “Daj Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega,” je dejal sam Jezus. To je moč raumeti tudi kot nekakšno ločenost države in religije.

      • Tomaž, Jezus svojo izjavo dal na konkretno vprašanje o plačevanju davkov. Vzel je novec in vprašal, čigava je ta podoba? Odgovor je bil: Cesarjeva.

        Ni nobenih pričevanj, ki bi kazala na to, da je Jezus apeliral na proaktivno družbeno vlogo, torej politično vlogo kristjanov. To je izmišljotina verskih pragmatikov, ki vero uporabljajo za tusvetne namene, za slavo, bogastvo in oblast.

        Živeti po božjih zakonih ne pomeni, da se poteguješ za oblast. Vsi svetniki so obrnili hrbet zemeljski slavi, bogastvu in uspehu ter se obrnili izključno k Bogu. V zemeljskih stvareh so kvečjemu pomagali pomoči potrebnim.

      • Tomaž je prav lepo in točno razložil.

        Jezus je učil pokončne drže in poštenega dela tudi na tem Svetu.
        Zato je spodbujal: “Delaj POŠTENO, kot, da boš vedno živel in moli, kot, da boš jutri umrl”.
        Kdor pošteno dela, gre pripravljen v onostranstvo.

        Tudi Kristjani smo DRŽAVLJANI z vsemi pravicami in dolžnostmi. Imajo pravoico voliti, biti IZVOLJENI in tudi VLADATI.
        Nič od tega ni v nasprotju s Krščanstvom!

        Do leta 1945, je bilo več DUHOVNIKOV tudi poslancev, tako v DUNAJSKEM (Majer Zilski), kot tudi RIMSKEM (Šček) parlamentu. Enako je bilo v KRALJEVINI Jugoslaviji (Korošec) v Beogradu – Ko so duhovniki lahko bili tudi poslanci.

        V Titovi Jugoslaviji pa so bili lahko v parlamentu poleg politikov tudi generali (Aksentijevič), čeprav so delali proti večinskemu prebivalstvu.

        V Titovi Jugoslaviji pa so duhovnike, brez dokazane krivde zapirali, usmrtili…., da bi bili poslanci ali svetniki, pa se še sanjati ni dalo.

        Mnogo DUHOVNIKOV poznam, ki bi bili zelo DOBRI poslanci – v LJUBLJANSKEM parlamentu. Če bi ga vodili duhovniki, namesto Zorčiča, bi bila tamkajšnja KULTURA na mnogo višjem nivoju.

    • Samoobtoževanja in opravičevanja RKC za svoje ravnanje v precej oddaljeni preteklosti je dovolj in celo preveč. Ostale religije, kot npr Islam tega nikakor ne počno. Res se je v začetku srednjega veka v Evropi uvedlo tlačanstvo, vendar je nadomestilo prejšnje suženjstvo. Položaj najnižjih slojev se je s tem nedvomno nekoliko izboljšal. Omeniti velja, da se je malce drugačna oblika tlačanstva nekako istočasno uvedla tudi v Turškem imperiju in drugih islamskih državah. Ko opisujemo RKC jo moramo vedno hkrati z drugimi religijami, ne moremo jo kriviti za družbeno ureditev , kakršna je nastala v srednjem veku. Bil je to čas stalnih vojn, vpadov plenilskih ljudstev, od Hunov, Obrov, Madžarov, Vikingov, Tatarov, Mongolov, Arabcev, Turkov na ozemlje prejšnjega Rimskega imperija. Tudi naši Slovanski predniki so ob prihodu zatirali in si podredili ostanke prejšnjih prebivalcev. Kruti časi so terjali trdo roko do lastnih ljudi, da bi se lahko branili pred napadalci. Tlačani so z dajatvami in tlako omogočali poklicno plemiško vojsko.

      • Omega, če človek reče, da je 1+1=2, s tem nikogar ničesar ne obtožuje in ne opravičuje. To je pač dejstvo.

        Če svobodnemu kmetu vzameš zemljo in ga spremeniš v tlačana, kot se je to dogajalo v naših krajih, ne gre za izboljšaje njegovega položaja. Mislim, da ne razumeš dejstva, da je bilo krščanstvo zlorabljeno s strani fevdalnega plemstva. Če že iščeš krivdo, je v tem, da se cerkev ni uprla fevdalcem in se naslonila izključno na Jezusov nauk. Namesto tega se jim je rade volje pridružila in pristavila svoj lonček. Nobeno opravičevanje pragmatičnega delovanja cerkve v nasprotju z Jezusovim naukom ne drži vode.

  2. Ko razumemo, da Kristus (pa tudi Buda in ostali mojstri) ni učil krščanstva, ampak o ljubezni in kako živeti na zdravju in življenju podporen način, tj. o Znanju za življenje, ki je temelj vsega, potem je jasno, da to znanje potrebuje sleherni prebivalec Zemlje, tudi politiki.

    Eno so inštitucije, drugo so temeljne potrebe življenja.

    Ko posameznik živi na zdravju in življenju podporen način, po Kristusovih naukih, postaja vse bolj odgovoren, zdrav, zadovoljen, srečen, opolnomočen, sodelovalen, prijazen, uspešen posameznik. Vse bolj razume, kako se življenje zares vrti in temu posledično vse bolj razume tudi druge ljudi.

  3. IN SREČEN BOŠ
    .
    Kaplje dežja šklopotajo med črnimi plašči
    spremljajo starca na kratek izlet.
    Od tu pa do večnosti
    je strašno majhen hip;
    pojdi z nami – in srečen boš.
    .
    Črni mercedesi plavajo v rosi kovancev
    z belim nasmehom po mesečni plen.
    Poglej naše jahte,
    vile, vikende;
    pojdi z nami – in srečen boš.
    .
    Po ulicah hodijo
    ljudje brez obrazov.
    Pravijo – ne se sekirat, boš bolje živel.
    Bodi kameleon in se obračaj po vetru. –
    .
    Gledam oblake – razkuštrane, v sončni pozláti –
    lahkih nog rišejo svet mojih sanj.
    Se mi le zdi? … je to dih kril v letu?…
    pojdi z nami – in srečen boš
    pojdi z nami – in srečen boš
    pojdi z nami – in srečen boš.

  4. Ljubi Bog ljubi…te…Ljubezen med ljudmi.

    Ljubezen je preprosta – ljubiš in si ljubljen.
    Ubijanje drugače mislečih ni ljubezen.
    Konstantin je podržavil Katoliško vero in drugače misleče pobijal ampak niso mogli vseh “notranjih sovražnikov” pobit.
    Ljubezen je od Vedno in je ni možno ubit.
    Skozi vso zgodovino od nastanka Katoliške Cerkve je Cerkev, ki je bila naddržava, obvladovala ves krščanski svet ter vladala z svojimi bula – zakoni.
    Nadvlado Katoliške Cerkve je zrušil Napoleon, ko je na kratko zaprl papeža v ječo.
    Ljudje si zapomnijo in tudi obstajajo zapiski inkvizicije, da takšna nadvlada fanatizma enostavno ni dobra za vse ljudi.
    Cerkev naj bo krščanska Cerkev in država naj bo država vseh ljudi, vernih in ateističnih državljanov.

    »Kdor ni proti nam, je za nas.«

    Pavel piše:
    Sicer pa, čemu naj bi jaz sodil tiste, ki so zunaj?
    Mar ne sodite vi le tiste, ki so znotraj?
    One zunaj bo sodil Bog. 

    Saj ove not tud…

    Država naj bo ločena od Cerkve, da bodo lahko državljani imeli mir med seboj in se spoštovali.
    Sicer pa ali me kaj preprečuje, da ljubim in sem ljubljen?

    Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.
    Razumete usmiljenje?

    Usmilil se bom, kogar se usmilim,
    in milosrčen bom, s komer sem milosrčen.

    Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. 

    Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.

    »Prosíte in vam bo dano!
    Iščite in boste našli!
    Trkajte in se vam bo odprlo! 
    Kajti vsak, kdor prosi, prejme;
    in kdor išče, najde;
    in kdor trka, se mu bo odprlo.«

    Odvisno kaj iščeš, kaj prosiš v življenju.

    Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. 

    Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. 

    Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. 
    Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga.
    On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. 
    Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. 
    Boga ni nikoli nihče videl.
    Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna.
    Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas:
    dal nam je od svojega Duha. 
    In mi smo ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta. 
    Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, ostaja Bog v njem in on v Bogu. 
    Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.
    Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja 
    v Bogu in Bog ostaja v njem. 
    Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. 
    V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.
    Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni. 
    Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. 
    Če kdo pravi:
    »Ljubim Boga,«
    pa sovraži svojega brata, je lažnivec.
    Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. 
    In od njega imamo to zapoved:
    Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.

    Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.
    Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
    Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje.
    In največja od teh je ljubezen.

    “Vsak kristjan bi moral zagovarjati svoje vrednote”
    Se strinjam.

    Mladim diakonom vse lepo in naj bo blagoslovljena vaša nadaljna pot z Gospodom.

    Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz,
    in ni boga poleg mene;
    jaz usmrčujem in oživljam,
    zadajam rane in ozdravljam,
    in nihče se ne more rešiti iz moje roke.

    Ljubi Bog ljubi 🇸🇮

Komentiraj