Dr. Tadej Rifel: "Katoliška šola nikoli ne bo šola, ki jo bodo lahko obiskovali samo bogati"

POSLUŠAJ ČLANEK
O zasebnem šolstvu v Sloveniji obstaja mnogo predsodkov in stereotipov, ki v praksi ne držijo. Denimo, da se zasebno šolstvo na voljo le bogatim, da nas stane več kot javno šolstvo, da slednjemu škoduje in podobno.

Glavne predsodke nam pomaga razbijati dr. Tadej Rifel, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral pedagoško smer zgodovine in filozofije, nato pa je nadaljeval podiplomski študij filozofije v Münchnu (LMU), kjer je leta 2013 tudi doktoriral.

Najprej je bil zaposlen na Zavodu Pelikan Karitas, kjer je sodeloval v projektu socialnega podjetništva za mlade s težavami z odvisnostjo. Danes je zaposlen v Zavodu sv. Stanislava, in sicer kot samostojni raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ).

Prvenstveno se ukvarja z uredniškim delom in publiciranjem ter z izvajanjem raziskav in analiz s področja šolstva. Občasno nadomešča pri pouku na gimnaziji, kjer izvaja tudi dva krožka. Pravi, da ga zelo zanimajo inovativni pristopi poučevanja in nove izobraževalne vsebine.

Po rodu Gorenjec (Vrhpolje pri Kamniku) z ženo Matejo in dvoletno hčerko Ivano sedaj živi v bližini Prebolda na Štajerskem.

Ekipa IREŠ. Vir: Foto arhiv Zavoda sv. Stanislava.


Kaj je Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ)? S čim se ukvarjate?

Moje delo na IREŠ-u med drugim obsega skrb za publiciranje (knjige, članki, prevodi) in objavljanje (tematski sklop v Družini) s področja katoliškega šolstva in celostne vzgoje, ki jo katoliške šole udejanjajo.

V treh letih je inštitut izdal 4 samostojne publikacije. Zadnja je zbornik z naslovom Zasebno šolstvo za skupno dobro, v katerem odgovorni za zasebne šole skupaj s strokovnimi sodelavci obravnavamo aktualno problematiko financiranja zasebnih osnovnih šol. Redno se udeležujem tudi aktualnih posvetov in konferenc s področja izobraževanja, bodisi kot slušatelj ali kot predavatelj.

Drugo področje mojega dela so raziskave, ki obsegajo evalvacije šolskih projektov in predmetov (večinoma na ŠKG), zunanje evalvacije izobraževalnih programov (program PRiKAZ) ter priložnostne raziskave specifičnih področij, na primer verski pouk na katoliških gimnazijah v Sloveniji.

Skupaj z ostalima sodelavcema na inštitutu sodelujemo tudi pri evalvaciji v vrtcu, osnovni šoli in izvajamo analize uspešnosti raznih drugih dogodkov (npr. Dan katoliškega šolstva na Ponikvi). Pred dvema letoma smo skupaj s strokovnjakom iz tujine izvedli evalvacijo v Zavodu sv. Stanislava.

Tretje veliko področje, ki se mu posvečamo na inštitutu, je področje mednarodnih projektov, ki vključuje izvedbo prijave na razpise in nato spremljanje uspešno pridobljenih projektov. V veliki meri gre za mednarodne izmenjave dijakov in učiteljev v okviru programa Erasmus+, torej za evropske razpise.

IREŠ je vpet v mednarodno združenje katoliških šol (CEEC), s katerimi intenzivno sodelujemo. Sodelavec se tudi redno udeležuje srečanj združenja. Prav tako od lanskega leta IREŠ skrbi za PR Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci. Letos kot predstavnik Zavoda sv. Stanislava sodelujem tudi pri pripravi Socialnega tedna.

Poleg tega pa ves čas intenzivno spremljamo vse primere inovativnih pedagoških praks, ki tako po vsebini kot metodi prinašajo novosti v slovenski prostor. Osebno se veliko posvečam vprašanju finančne pismenosti dijakov.

V letošnjem šolskem letu smo dosegli dva lepa uspeha v tekmovanjih iz znanja osebnih financ in evropske monetarne politike, na kar sem zelo ponosen. Kot sodelavec pa sem dejaven tudi pri projektih retorika in državljanska kultura na ŠKG.

[caption id="" align="aligncenter" width="1920"] Vir: foto arhiv gimnazije Želimlje[/caption]

Omenili ste, da ste izdali zbornik z naslovom Zasebno šolstvo za skupno dobro. Že sam naslov je v nasprotju z mnenji, da bi več zasebnega šolstva v Sloveniji prineslo negativne posledice in pomenilo grožnjo za javno šolstvo. Domnevam, da ta strah ni upravičen?

Ta strah res ni upravičen. Večkrat je plod preproste bojazni pred spremembami, ki se v družbi ves čas dogajajo.

Kot drugo pa je za slovenski prostor specifično, da se pojem zasebno na področju šolstva napačno razume enako kot zasebna iniciativa v gospodarskem sektorju in od tod nato izvirajo vsi strahovi, ki so povezani z vdorom kapitala.
Kot drugo pa je za slovenski prostor specifično, da se pojem zasebno na področju šolstva napačno razume enako kot zasebna iniciativa v gospodarskem sektorju in od tod nato izvirajo vsi strahovi, ki so povezani z vdorom kapitala.

V resnici pa pojem zasebno šolstvo označuje ustanovitelja šole, ki ni država oz. lokalna skupnost. Profitnost vrtcev ter osnovnih in srednjih šol je v Sloveniji z zakonom prepovedana. Poleg tega pa je vprašanje odnosa med javnim v zasebnim šolstvom v Sloveniji žal večkrat tudi spolitizirano in v javnosti slišimo predvsem strahove na podlagi ideoloških komponent.

Se lahko, v primeru, da so sprejeti slabi ukrepi, vseeno uresniči skrb nekaterih, da si bodo kakovostno šolstvo privoščili le bogati oziroma da bo šolstvo namesto prvenstveno izobraževalna postalo dobičkonosna panoga?

Kot rečeno, to po slovenski zakonodaji ni mogoče. V 5. odstavku 7. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja namreč piše: »Vrtec oziroma šola ne sme opravljati vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki se financira iz javnih sredstev, zaradi pridobivanja dobička.«

Hkrati pa je potrebno upoštevati dejstvo, ki je na primeru Švedske tudi zelo podrobno predstavljeno v zborniku, da tudi v primeru drugačne zakonodaje, ki bi dovoljevala ustvarjanje dobička v šolstvu, to še ne pomeni, da bi se vse zasebne šole odločile za ta način poslovanja. Nekatere šole namreč izrazito nasprotujejo ekonomskim načelom in s tem tako imenovani marketizaciji šolstva.

Katoliška šola na primer nikoli ne bo šola, ki jo bodo lahko obiskovali samo bogati. To je v neskladju z njenim osnovnim poslanstvom, ki je v tem, da omogoča prostor vzgoje in izobraževanja vsem, ne glede na socialni ali ekonomski status, celo ne glede na vero.

Dejansko po sedaj veljavni zakonodaji velja pravzaprav nasprotno. Zasebne šole, na katerih morajo starši za javno veljavni program doplačevati, so bolj dostopne premožnejšim oz. tistim, ki jim to ne predstavlja prevelikega bremena. Nefinanciranje zasebnih šol ustvarja razlike, medtem ko jih financiranje v resnici odpravlja.
Katoliška šola na primer nikoli ne bo šola, ki jo bodo lahko obiskovali samo bogati. To je v neskladju z njenim osnovnim poslanstvom, ki je v tem, da omogoča prostor vzgoje in izobraževanja vsem, ne glede na socialni ali ekonomski status, celo ne glede na vero.

Kljub temu, da je ustavno sodišče vladi postavilo rok, do katerega bi morala poenotiti financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol, tega ni storila. Zakaj menite, da se levo-sredinska koalicija skuša temu izogniti oziroma obiti odločitev ustavnega sodišča?

O vseh razlogih je težko govoriti, očitno pa je, da vprašanje financiranja nekateri politiki in tudi strokovnjaki dojemajo kot napad na odnos med javnim in zasebnim šolstvom v celoti, kar pa nikakor ni vprašanje, ki se problematizira.

Osnovna dilema je, ali bo zakonodajalec uspel uvideti, da je manjšina upravičena do sredstev, ki ji pripadajo po ustavi, kjer le ta določa osnovne človekove pravice. Vprašanje sredstev je tako za državo kot za zasebne šole drugotnega pomena, saj gre za dokaj majhno vsoto (cca. 300.000 € na letni ravni), ki jo sedaj krijejo starši in torej ni breme ustanovitelja. Drugače pa seveda velja za starše, ki sedaj najbolj občutijo to neenakost.

Strah pred tem, da bi javno šolstvo dobilo manj sredstev, če bi se v prihodnje ustanavljale nove zasebne šole, ki bi jih morala sofinancirati država, pa je problem sistema in ne deležnikov, ki so po zakonodaji upravičeni do financiranja.

Kako menite da se bo situacija razpletla?

Najprej si želim, da bo prišlo v javnosti do spoznanja, da s spremembo zakona ne gre za izenačitev financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami. Tudi po teh dodatnih 15% bo moral ustanovitelj zasebne šole še naprej sam pokriti stroške za opremo, za vzdrževanje in investicije. To za nekatere šole pomeni, da bodo starši tudi še prispevali svoj delež sredstev pri tem.

Verjamem, da bo na koncu prevladala odločitev, da je zakon potreben spremembe, kot jo predlaga ustavno sodišče. Hkrati pa upam, da ne bodo obveljali vsi predlogi, ki jih sedaj pripravlja vlada s svojim predlogom novele ZOFVI.

Med njimi je namreč tudi ta, da bi se iz javnih sredstev na zasebni šoli financiral samo obvezni program osnovne šole. To zopet pomeni neenakost med osnovnošolci, saj se npr. podaljšano bivanje v zasebnih šolah ne bi več financiralo iz javnih sredstev.

Tudi prepoved zaračunavanja šolnin je problematična z vidika prej omenjenega prispevka za vzdrževanje in investicije, ki jo morajo v nekaterih šolah deloma kriti tudi starši.

Drugi del intervjuja z dr. Tadejem Riflom o razmerah v slovenskem šolstvu boste na Domovini lahko prebrali v naslednjih dneh.


Donirajte za Domovino in nam omogočite neodvisno delovanje do junija 2017.

Akcijo smo podaljšali in zmanjšali cilj za 4.000 EUR, ki jih bomo za nemoteno delovanje morali zagotoviti iz drugih virov. Pomagajte nam do konca junija doseči cilj 21.000 EUR.
Domovina-majcka-predlog-igor-1

Ekipa IREŠ. Vir: Foto arhiv Zavoda sv. Stanislava.[/caption]

Kaj je Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ)? S čim se ukvarjate?

Moje delo na IREŠ-u med drugim obsega skrb za publiciranje (knjige, članki, prevodi) in objavljanje (tematski sklop v Družini) s področja katoliškega šolstva in celostne vzgoje, ki jo katoliške šole udejanjajo.

V treh letih je inštitut izdal 4 samostojne publikacije. Zadnja je zbornik z naslovom Zasebno šolstvo za skupno dobro, v katerem odgovorni za zasebne šole skupaj s strokovnimi sodelavci obravnavamo aktualno problematiko financiranja zasebnih osnovnih šol. Redno se udeležujem tudi aktualnih posvetov in konferenc s področja izobraževanja, bodisi kot slušatelj ali kot predavatelj.

Drugo področje mojega dela so raziskave, ki obsegajo evalvacije šolskih projektov in predmetov (večinoma na ŠKG), zunanje evalvacije izobraževalnih programov (program PRiKAZ) ter priložnostne raziskave specifičnih področij, na primer verski pouk na katoliških gimnazijah v Sloveniji.

Skupaj z ostalima sodelavcema na inštitutu sodelujemo tudi pri evalvaciji v vrtcu, osnovni šoli in izvajamo analize uspešnosti raznih drugih dogodkov (npr. Dan katoliškega šolstva na Ponikvi). Pred dvema letoma smo skupaj s strokovnjakom iz tujine izvedli evalvacijo v Zavodu sv. Stanislava.

Tretje veliko področje, ki se mu posvečamo na inštitutu, je področje mednarodnih projektov, ki vključuje izvedbo prijave na razpise in nato spremljanje uspešno pridobljenih projektov. V veliki meri gre za mednarodne izmenjave dijakov in učiteljev v okviru programa Erasmus+, torej za evropske razpise.

IREŠ je vpet v mednarodno združenje katoliških šol (CEEC), s katerimi intenzivno sodelujemo. Sodelavec se tudi redno udeležuje srečanj združenja. Prav tako od lanskega leta IREŠ skrbi za PR Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci. Letos kot predstavnik Zavoda sv. Stanislava sodelujem tudi pri pripravi Socialnega tedna.

Poleg tega pa ves čas intenzivno spremljamo vse primere inovativnih pedagoških praks, ki tako po vsebini kot metodi prinašajo novosti v slovenski prostor. Osebno se veliko posvečam vprašanju finančne pismenosti dijakov.

V letošnjem šolskem letu smo dosegli dva lepa uspeha v tekmovanjih iz znanja osebnih financ in evropske monetarne politike, na kar sem zelo ponosen. Kot sodelavec pa sem dejaven tudi pri projektih retorika in državljanska kultura na ŠKG.

[caption id="" align="aligncenter" width="1920"] Vir: foto arhiv gimnazije Želimlje[/caption]

Omenili ste, da ste izdali zbornik z naslovom Zasebno šolstvo za skupno dobro. Že sam naslov je v nasprotju z mnenji, da bi več zasebnega šolstva v Sloveniji prineslo negativne posledice in pomenilo grožnjo za javno šolstvo. Domnevam, da ta strah ni upravičen?

Ta strah res ni upravičen. Večkrat je plod preproste bojazni pred spremembami, ki se v družbi ves čas dogajajo.

Kot drugo pa je za slovenski prostor specifično, da se pojem zasebno na področju šolstva napačno razume enako kot zasebna iniciativa v gospodarskem sektorju in od tod nato izvirajo vsi strahovi, ki so povezani z vdorom kapitala.
Kot drugo pa je za slovenski prostor specifično, da se pojem zasebno na področju šolstva napačno razume enako kot zasebna iniciativa v gospodarskem sektorju in od tod nato izvirajo vsi strahovi, ki so povezani z vdorom kapitala.

V resnici pa pojem zasebno šolstvo označuje ustanovitelja šole, ki ni država oz. lokalna skupnost. Profitnost vrtcev ter osnovnih in srednjih šol je v Sloveniji z zakonom prepovedana. Poleg tega pa je vprašanje odnosa med javnim v zasebnim šolstvom v Sloveniji žal večkrat tudi spolitizirano in v javnosti slišimo predvsem strahove na podlagi ideoloških komponent.

Se lahko, v primeru, da so sprejeti slabi ukrepi, vseeno uresniči skrb nekaterih, da si bodo kakovostno šolstvo privoščili le bogati oziroma da bo šolstvo namesto prvenstveno izobraževalna postalo dobičkonosna panoga?

Kot rečeno, to po slovenski zakonodaji ni mogoče. V 5. odstavku 7. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja namreč piše: »Vrtec oziroma šola ne sme opravljati vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki se financira iz javnih sredstev, zaradi pridobivanja dobička.«

Hkrati pa je potrebno upoštevati dejstvo, ki je na primeru Švedske tudi zelo podrobno predstavljeno v zborniku, da tudi v primeru drugačne zakonodaje, ki bi dovoljevala ustvarjanje dobička v šolstvu, to še ne pomeni, da bi se vse zasebne šole odločile za ta način poslovanja. Nekatere šole namreč izrazito nasprotujejo ekonomskim načelom in s tem tako imenovani marketizaciji šolstva.

Katoliška šola na primer nikoli ne bo šola, ki jo bodo lahko obiskovali samo bogati. To je v neskladju z njenim osnovnim poslanstvom, ki je v tem, da omogoča prostor vzgoje in izobraževanja vsem, ne glede na socialni ali ekonomski status, celo ne glede na vero.

Dejansko po sedaj veljavni zakonodaji velja pravzaprav nasprotno. Zasebne šole, na katerih morajo starši za javno veljavni program doplačevati, so bolj dostopne premožnejšim oz. tistim, ki jim to ne predstavlja prevelikega bremena. Nefinanciranje zasebnih šol ustvarja razlike, medtem ko jih financiranje v resnici odpravlja.
Katoliška šola na primer nikoli ne bo šola, ki jo bodo lahko obiskovali samo bogati. To je v neskladju z njenim osnovnim poslanstvom, ki je v tem, da omogoča prostor vzgoje in izobraževanja vsem, ne glede na socialni ali ekonomski status, celo ne glede na vero.

Kljub temu, da je ustavno sodišče vladi postavilo rok, do katerega bi morala poenotiti financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol, tega ni storila. Zakaj menite, da se levo-sredinska koalicija skuša temu izogniti oziroma obiti odločitev ustavnega sodišča?

O vseh razlogih je težko govoriti, očitno pa je, da vprašanje financiranja nekateri politiki in tudi strokovnjaki dojemajo kot napad na odnos med javnim in zasebnim šolstvom v celoti, kar pa nikakor ni vprašanje, ki se problematizira.

Osnovna dilema je, ali bo zakonodajalec uspel uvideti, da je manjšina upravičena do sredstev, ki ji pripadajo po ustavi, kjer le ta določa osnovne človekove pravice. Vprašanje sredstev je tako za državo kot za zasebne šole drugotnega pomena, saj gre za dokaj majhno vsoto (cca. 300.000 € na letni ravni), ki jo sedaj krijejo starši in torej ni breme ustanovitelja. Drugače pa seveda velja za starše, ki sedaj najbolj občutijo to neenakost.

Strah pred tem, da bi javno šolstvo dobilo manj sredstev, če bi se v prihodnje ustanavljale nove zasebne šole, ki bi jih morala sofinancirati država, pa je problem sistema in ne deležnikov, ki so po zakonodaji upravičeni do financiranja.

Kako menite da se bo situacija razpletla?

Najprej si želim, da bo prišlo v javnosti do spoznanja, da s spremembo zakona ne gre za izenačitev financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami. Tudi po teh dodatnih 15% bo moral ustanovitelj zasebne šole še naprej sam pokriti stroške za opremo, za vzdrževanje in investicije. To za nekatere šole pomeni, da bodo starši tudi še prispevali svoj delež sredstev pri tem.

Verjamem, da bo na koncu prevladala odločitev, da je zakon potreben spremembe, kot jo predlaga ustavno sodišče. Hkrati pa upam, da ne bodo obveljali vsi predlogi, ki jih sedaj pripravlja vlada s svojim predlogom novele ZOFVI.

Med njimi je namreč tudi ta, da bi se iz javnih sredstev na zasebni šoli financiral samo obvezni program osnovne šole. To zopet pomeni neenakost med osnovnošolci, saj se npr. podaljšano bivanje v zasebnih šolah ne bi več financiralo iz javnih sredstev.

Tudi prepoved zaračunavanja šolnin je problematična z vidika prej omenjenega prispevka za vzdrževanje in investicije, ki jo morajo v nekaterih šolah deloma kriti tudi starši.

Drugi del intervjuja z dr. Tadejem Riflom o razmerah v slovenskem šolstvu boste na Domovini lahko prebrali v naslednjih dneh.


Donirajte za Domovino in nam omogočite neodvisno delovanje do junija 2017.

Akcijo smo podaljšali in zmanjšali cilj za 4.000 EUR, ki jih bomo za nemoteno delovanje morali zagotoviti iz drugih virov. Pomagajte nam do konca junija doseči cilj 21.000 EUR.
Domovina-majcka-predlog-igor-1

Podprite Domovino tukaj!

Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico Domovine.
                                                     (Akcija je podaljšana do 30. junija.)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike