Dr. Tadej Rifel: "Velika krivica je, da nekdo za malo truda pridobi lepo oceno, drugi pa za veliko vloženega truda lahko tudi slabo" (2. del)

POSLUŠAJ ČLANEK
Dr. Tadej Rifel je zaposlen kot samostojni raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ) v Zavodu sv. Stanislava. Prvenstveno se ukvarja z uredniškim delom in publiciranjem ter z izvajanjem raziskav in analiz s področja šolstva.

V drugem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o slovenskem šolskem sistemu, o njegovih pomanjkljivostih pa tudi o dobrih plateh.

Kakšna je vaša ocena slovenskega šolskega sistema?

Šolski sistem v Sloveniji je tako kot povsod drugje stalno izpostavljen novim izzivom. Na nekatere smo znali dobro odgovoriti, na druge še ne.

Rezultati v mednarodnih raziskavah so dobri, torej imamo določene kvalitete in prednosti. Na konkretni ravni, ki jo sam osebno poznam malo bolje, pa so določeni problemi.

Sam na kakovost gledam bolj skozi oči posameznih šol in učiteljev. Ko se udeležujem raznih posvetov in srečanj, pogosto opažam, da so slovenske šole dejavne na mnogih področjih, kjer je znanje postavljeno v kontekst življenja in kjer ne štejejo več samo ocene, temveč predvsem ustvarjalnost učencev in učiteljev. Slednji ne glede na vse zunanje neprilike kažejo visoko mero angažiranosti in želje po poučevanju.



Slovenija se je pred vstopom v organizacijo OECD zavezala, da bo finančni pismenosti posvetila veliko pozornost. To je bilo leta 2010. V petih letih so pristojne institucije naredilo bore malo, da bi se šole izboljšale na področju znanja osebnih financ, ki je po mnenju mnogih ustanov in strokovnjakov ključnega pomena za današnjo družbo.

Poglejmo si samo neodgovornost upravljanja z javnimi financami, za katerimi stojijo odločitve konkretnih ljudi. Osnova vsega finančnega znanja je, da lahko porabiš toliko, kot zaslužiš. V nasprotnem primeru je potrebno varčevanje.

Sam na kakovost gledam bolj skozi oči posameznih šol in učiteljev. Ko se udeležujem raznih posvetov in srečanj, pogosto opažam, da so slovenske šole dejavne na mnogih področjih, kjer je znanje postavljeno v kontekst življenja in kjer ne štejejo več samo ocene, temveč predvsem ustvarjalnost učencev in učiteljev. Slednji ne glede na vse zunanje neprilike kažejo visoko mero angažiranosti in želje po poučevanju.

Mislim, da ravno povezovanja na ravni posameznih šol v raznoraznih projektih in sodelovanja med učitelji prinašajo dodano vrednost celotnemu šolskemu sistemu, ki se sicer lahko sooča s težavami, a vendarle je izkušnja "na terenu" polna življenja in optimizma. Zato verjamem, da so slovenske šole prostor, kjer mladi lahko uresničijo svoje mnoge talente in iščejo nove priložnosti za prihodnje življenje.

V nedavni raziskavi Evrobarometra* je bilo ugotovljeno, da kar 59 % mladih v Sloveniji meni, da jih šola ne pripravi dovolj na njihovo kasnejše delo, kar Slovenijo uvršča na rep lestvice. Zakaj imajo mladi tak občutek in ali je ta res upravičen?

To bi morala vprašati mlade. :)

Kakšna rešitev obstaja po vašem mnenju za to situacijo?

Po mojem osebnem prepričanju bi morala vsaka šola upoštevati vsaj dva vidika, ki sta potrebna za uspeh šolskega sistema kot celote.

Najprej je vprašanje, ali je dovolj to, da mlade preveč omejimo z motivacijo za deficitarne ali pa perspektivne poklice. Zaposlitev bo sicer lažja, zadovoljstvo na delovnem mestu pa ne nujno večje, saj bodo mladi študirali nekaj, kar jih morda sploh ne veseli.
Najprej je vprašanje, ali je dovolj to, da mlade preveč omejimo z motivacijo za deficitarne ali pa perspektivne poklice. Zaposlitev bo sicer lažja, zadovoljstvo na delovnem mestu pa ne nujno večje, saj bodo mladi študirali nekaj, kar jih morda sploh ne veseli.

Kot drugo, in to sam osebno smatram kot večji izziv za šolstvo, pa je, da šola mladim omogoči okolje, kjer se bodo lahko izkazali s svojimi mnogimi talenti. To pomeni, da ne bodo veljali enotni standardi znanja za vse na enak način, temveč da bo štelo tudi to, kako se je nekdo posvetil neki nalogi, koliko časa ji je namenil, kako se je razvijal tekom procesa in naposled seveda tudi to, kaj je dejansko dosegel.

To pomeni, da bi bilo v šolah več tako imenovanega projektnega učenja, kjer bi učenci na podlagi konkretne naloge, ki bi jo morali "rešiti" posamezno ali v skupini, odkrivali svoje močne in šibke plati. Ta naloga bi bila tesno povezana z izkušnjo življenja, ki jih čaka po zaključku šolanja.

Na primer v hiši je zmanjkalo elektrike in sedaj je vprašanje, kako se bom lotil reševanja tega problema, ki bo s seboj prinesel tudi nove probleme. Na primer ob menjavi varovalke se bom morda vprašal ali je moj distributer elektrike res najcenejši ali pa preprosto, kje so vzroki za okvaro, če so varovalke brezhibne? Končno me bo morda tudi sama teorija v ozadju delovanja varovalke čisto drugače nagovorila.

Nadalje bi projektno učenje, če bi potekalo v skupini, združilo učence glede na motivacijo oz. zanimanje in ne nujno na njihovo starost. Kdaj pozneje v življenje pa se učimo ali delujemo izključno z ljudmi iste starosti?

Ta moj predlog seveda marsikaj »prekucne« na glavo, zato ga ne zagovarjam kot sistemsko rešitev, ampak bolj kot načelno ali če želite metodično vprašanje znotraj že obstoječih struktur.

To pomeni, da učitelj pri svojem predmetu ne izhaja iz ocenjevanja učenca na podlagi ene zveličavne pravilne rešitve, torej iz neke neosebne prvine, temveč iz učenca in njegovega pristopanja k problemu.

Velika krivica, ki se pogosto zgodi v šoli, je preprosto ta, da nekdo za malo truda pridobi lepo oceno, medtem ko drugi za veliko vloženega truda dobi lahko tudi slabo oceno. Prepričan sem, da s tem oba učenca prejmeta napačno sliko o svetu, namreč da je uspeh nekaj samoumevnega ali pa pride do občutka manjvrednosti ob neuspehu, čeprav sem dal vse od sebe.
Velika krivica, ki se pogosto zgodi v šoli, je preprosto ta, da nekdo za malo truda pridobi lepo oceno, medtem ko drugi za veliko vloženega truda dobi lahko tudi slabo oceno.

Zato bi bilo potrebno stvari postaviti v drugačne, bolj celostne kontekste. Predstavljena vizija gre, kot rečeno, v smeri bolj odprtega prostora za učenje, kjer se vsak počuti vrednega in se uspeh gradi tudi na morebitnih manjših in večjih napakah in zmotah.

To je življenje. Verjamem, da nekatere šole in učitelji že deloma dihajo na tak način.

Je to večje prilagajanje šolstva potrebam trga ali je rešitev drugje?

Mislim, da ne nujno oz. sploh ne. Rešitev sem deloma že nakazal v prejšnjem odgovoru.

Temeljno pri iskanju rešitev naj bo, ali se vsak učenec zares čuti sprejetega v šolskem okolju. Kdor je sprejet, ima v sebi moč, da preseže zunanje dejavnike, ki ga bodo morda pozneje v življenju ovirali tudi kar zadeva iskanje zaposlitve.

Večkrat slišim za ljudi, ki v klasični šoli niso bili uspešni, pa sedaj žanjejo uspehe v službi in pri poslu, da so "se znašli". S tem seveda ne mislim negativne plati, da bi moral človek za to nujno prevarati sistem, ampak bolj to, da so našli sami sebe v tem, kar počnejo.Če šola zgubi učenca pri tem iskanju, potem je po mojem mnenju naredila veliko škodo.

Rešitev zato vidim v tem, da damo vsaki osebi vrednost, ki jo ima in jo izraža na svojski način.

Katera država ima po vašem mnenju (ali po mnenju IREŠ) šolski sistem, po katerem bi se Slovenija lahko zgledovala?

Večkrat se govori o skandinavskih državah, npr. Finski. Oni so nam lahko zgled preprosto v tem, da si upajo udejanjati več od tega, kar smo navajeni razumeti kot klasični šolski prostor. Na zadnjem posvetu Šole za ravnatelje o inovativnih učnih okoljih smo lahko poslušali predavanje ravnatelja iz Finske, ki je bilo zelo nazorno, če ga primerjamo s stanjem v Sloveniji.

Nasploh je Skandinavija tista, ki se pogosto postavlja za zgled. Zanimivo pa je, da Slovenija zaseda odlično 7. mesto med državami v rezultatih glede na vložena sredstva. Švedska je recimo na 9., Danska pa na 22. mestu.

Tudi mi se moramo naučiti znati predstaviti svoje močne točke oz. področja!
Večkrat slišim za ljudi, ki v klasični šoli niso bili uspešni, pa sedaj žanjejo uspehe v službi in pri poslu, da so "se znašli". S tem seveda ne mislim negativne plati, da bi moral človek za to nujno prevarati sistem, ampak bolj to, da so našli sami sebe v tem, kar počnejo.Če šola zgubi učenca pri tem iskanju, potem je po mojem mnenju naredila veliko škodo.

Kako je v teh tujih državah urejen odnos med javnimi (državnimi) in zasebnim šolami?

Tukaj velja izpostaviti primer Švedske, ki je aktualen zato, ker se nanj sklicujejo samooklicani branitelji javnega šolstva v Sloveniji. Z njim namreč utemeljujejo svoj strah pred razmahom zasebnega šolstva, ki naj bi se v primeru Švedske s podobno spremembo financiranja zasebnih šol izkazal za slabo odločitev.

S tem problemom se je zelo poglobljeno ukvarjal moj sodelavec Marko Weilguny v svojem prispevku v zgoraj omenjenem zborniku o zasebnem šolstvu. Zato velja povzeti nekatere izmed njegovih ugotovitev o odnosu med javnimi in zasebnimi šolami na Švedskem.

Neodvisne šole, torej tiste, ki jih ustanovi zasebnik in so 100% financirane s strani države oz. lokalne skupnosti, poleg tega pa lahko opravljajo pridobitno dejavnost, so v povprečju bolj uspešne od državnih šol. Poleg tega pa tudi slednje dosegajo boljši uspeh na področju, kjer je konkurenca z neodvisnimi šolami večja.

Ker neodvisne šole ob polnem financiranju ne smejo zaračunavati dodatnih šolnin, so te šole odprte za vse in torej ne velja, da se z njimi izvaja segregacija družbe. Za Švedsko je njihova reforma šolskega prostora zgolj okvir, znotraj katerega je problem marketizacije postal očiten, medtem ko vzroki zanjo niso vezani le na reformo, ker lahko učinke marketizacije opazujemo tudi marsikje drugje.

Sicer pa so Švedske »težave« širše. Dejstvo je, da je na mednarodnih lestvicah Švedska padla, a bi po mnenju mnogih raziskovalcev brez neodvisnih šol padla še globlje.

Švedska je danes na točki, ko svoje stanje v šolstvu, ki je podvrženo logiki trga na vseh ravneh, že intenzivno reflektira in uvaja nove ukrepe, kot so povečanje finančnih sredstev, prevetritev kurikulov, spremembe v preverjanju in ocenjevanju in strožje zahteve glede kriterijev zaposlitve.

Bi bil tak sistem primeren za Slovenijo?

V zaključku prispevka o Švedski je sodelavec med napotki za Slovenijo najprej izpostavil, da čudežnih rešitev ni.

Vsi dobro vemo, da direktni prenosi sistemov ne obstajajo zaradi specifičnosti posameznih okolij. Tako tudi finski ali švedski šolski sistem ni preprosto dober ali celo najboljši za uvajanje sprememb v Sloveniji.

Kvaliteta vsakega sistema je v tem, da so z njim v čim večji meri zadovoljni različni deležniki: učenci, učitelji in starši. Nadalje je sistem dober, če se zna pravočasno odzvati na spremembe v družbi ali pa na morebitne kritike in pomanjkljivosti. Posebej slednje je lahko resničen izziv tudi za Slovenijo.

Preberite še prvi del intervjuja v katerem Tadej Rifel predstavi delo IREŠ ter obrazloži trenutno razpravo o financiranju zasebnih osnovnih šol s strani države.


*O raziskavi Evrobarometra smo na Domovini pisali v članku Mladi v Sloveniji nezadovoljni s tem, kako jih šolski sistem pripravi na trg dela.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike