Lea Colner, strokovnjakinja za šolski menedžment: Funkcija ravnatelja na Švedskem ni politično pogojena

Slovenski izobraževalni prostor se vse pogosteje duši v nepopustljivosti in nezmožnosti prilagajanja – od histerije in skrbi ob vpisu v prvi razred, neskončnega lova za ocenami do popoldnevov, ko se starši prelevijo v zasilne inštruktorje in učitelje. Da obstaja drugačna, bolj življenjska in sočutna pot, dokazuje naša sogovornica Lea Colner. Na Švedskem je napredovala od vzgojiteljice do ene najbolj nagrajenih in prepoznanih ravnateljic v Severni Evropi. Danes svoje znanje prenaša v slovenski prostor.

Prepoznani ste bili kot vodja leta v največji mreži zasebnih šol v Severni Evropi in nominirani za ravnateljico leta na Švedskem. Kako to, da ste se vrnili domov?

Vrnitev v Slovenijo je bila v meni prisotna že od trenutka, ko sem se odločila za odhod na sever. Ves čas me je spremljala želja, da bi nekoč soustvarjala tudi slovenski šolski prostor. Čeprav je na koncu malokdo verjel, da se bom res vrnila – še posebej po vsem, kar sem živela in doživela na severu Evrope – sem v nekem trenutku začutila, da je čas, da potegnem črto. Želela sem dati priložnost tudi tej poti.

Kako vrnitev v Slovenijo doživljate zdaj in kako vidite ta prostor?

Seveda je vrnitev na neki ravni zahtevala precej poguma. Ko sem odhajala na sever, me je tja vodila ljubezen, v Slovenijo pa smo se vrnili kot družina. Takšna odločitev prinese veliko premisleka – še posebej, ko si že del delujočega sistema, imaš vzpostavljeno rutino, občutek varnosti in postane življenje na neki način bolj ali manj predvidljivo.

Prav ta predvidljivost pa me je začela nagovarjati k spremembi, k novi poti. Zdi se mi, da sem najbolj ustvarjalna takrat, ko stopim iz cone udobja. Seveda pa ob družini takšne odločitve še toliko bolj pretehtaš. Zavedaš se, da stopaš naproti novim izzivom. Želela sem še ujeti pravi trenutek, preden otroka vstopita v najstniška leta, da lahko tudi v Sloveniji doživita socialni prostor, se tukaj zasidrata in spoznata ta del svojega sveta.

V enem od intervjujev za slovenske medije ste omenili, da vas je sin vprašal: »Mami, kaj so to korenine – v smislu narodnosti?« Kako to pojasniti? Imate namreč dva sinova.

Svoje korenine sem vedno doživljala kot pomemben vir identitete in navdiha, tudi pri vzgoji otrok. Vedno sem si prizadevala, da bi bila do njiju iskrena – da prihajam iz Slovenije, da je slovenščina moj prvi jezik in da je to del njune zgodbe. To se mi zdi izjemno pomembno.

Hkrati pa si v okolju, kjer otroci odraščajo obdani z drugimi jeziki, na nek način omejen. Prav zato sem čutila še večjo odgovornost, da jima omogočim stik s slovenskim jezikom in koreninami, ki jih nosita v sebi. Gre za zavestno odločitev, da jima ta del identitete približam in ohranim živ.

Svoje korenine sem vedno doživljala kot pomemben vir identitete in navdiha, tudi pri vzgoji otrok.

Kako ste lahko postali ravnateljica na Švedskem? Verjetno to zahteva tudi neko švedsko izobrazbo, ne le nostrifikacije slovenske diplome.

Moja pot se je začela v vrtcu na severu, kjer sem najprej iskala zaposlitev. Zdelo se mi je smiselno začeti tam, da postopoma spoznam sistem, jezik in kulturo, hkrati pa uredim tudi priznanje svoje izobrazbe. Za to sem morala opraviti študij švedščine na univerzitetni ravni, saj je bil to pogoj, da so mi lahko formalno priznali diplomo. Nato pa je vse potekalo precej hitro. Na Švedskem so me kmalu prepoznali – iz vrtca sem po letu in pol že prešla v šolsko okolje, kjer sem začela poučevati. Kmalu zatem sem prevzela vlogo vodje tima in postala del vodstvene ekipe šole. Splet okoliščin, skupaj z delom, ki sem ga ves čas opravljala tudi v ozadju, pa je pripeljal do tega, da so me povabili k razmisleku, ali bi prevzela mesto ravnateljice.

Uporabili ste besedo »zaznali so me«. Kako lahko nekdo v tujini to doseže? Je to neobremenjenost, da ni toliko tekmovalnosti? Je to del miselnosti, da potenciale vidijo zelo hitro?

Jaz bi to absolutno izpostavila kot prednost švedskega sistema. V resnici to tekmovalnost vidijo veliko širše – v smislu, da se lahko podpremo, da smo skupaj zmagovalci, ko potiskamo nekaj dobrega naprej, v šolskem kontekstu, torej za otroke. V meni so zelo hitro zaznali željo, znanje in kreativnost pri soustvarjanju šolskega prostora, ki ga vidim mogoče malo širše kot zgolj to, da si del enega razreda in tam ustvarjaš, kar je sicer prav tako izjemno pomembno in velik prispevek k mozaiku vsega. Mene je vedno zanimal ravno ta mozaik kot celota – kako tisti, ki snujemo šolski sistem, prispevamo k družbi, k boljšemu vsakdanu otrok, družin in ne nazadnje k družbi kot taki.

Izvedel sem, da je bilo malo časa za odločitev o prevzemu mesta učiteljice.

V času prvomajskih počitnic, ko sem bila še zaposlena v eni izmed osnovnih šol v Sloveniji, sem se odpravila na razgovor na Švedsko. Ob vrnitvi sem svoje petošolce odpeljala v šolo v naravi, tam pa sem prejela klic ravnateljice, da me z novim šolskim letom čaka služba na severu. Obstala sem v hotelski sobi – kot da bi se čas ustavil. Po eni strani sem razmišljala, da sem šla »samo na razgovor«, po drugi pa sem globoko v sebi vedela, da je to moj naslednji korak. Takrat sem si rekla, da bom poskusila nekaj novega – z zavedanjem, da se še vedno lahko vrnem.

Vedno me je zanimal mozaik kot celota – kako tisti, ki snujemo šolski sistem, prispevamo k družbi, k boljšemu vsakdanu otrok, družin in ne nazadnje k družbi.

Že v času študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ste za diplomsko nalogo uporabili t. i. »Storyline«. Ustvarjanje »učne zgodbe«, ki ste jo potem razvijali in uporabljali tudi na Švedskem. Za kaj gre in od kod izvira to učenje s pomočjo zgodb?

Del študija sem preživela na Švedskem in tam sem se srečala s pristopom »Storyline«, ki sicer izvorno prihaja iz Škotske. Takrat sem se odločila, da v okviru svojega raziskovalnega diplomskega dela raziščem ta pristop in ga poskusim implementirati v slovenski šolski prostor. Gre za celostni način poučevanja, kjer zelo interdisciplinarno pristopiš k učenju. Učni načrt poskušaš povezati, da deluje celostno in vzajemno, po možnosti povezano z vsakdanom otrok in aktualnimi temami. Otroke postaviš v določen kontekst.

V petem razredu sem pri predmetu družba, kjer smo obravnavali naravne enote Slovenije, poučevala izključno s pomočjo pristopa »Storyline«. Otroci so postali »zaposleni« na turističnih agencijah, kjer so morali razvijati različne značilnosti pokrajin. Tako so jih spoznavali na celosten način, pri čemer smo vključevali tudi matematiko, naravoslovje, tuji jezik – kot kompleksno celoto.

Storyline – celostni način poučevanja, kjer zelo interdisciplinarno pristopiš k učenju.

Kako proste roke imajo učitelji na Švedskem pri tovrstnem podajanju znanja?

Švedski šolski sistem je v primerjavi s slovenskim bistveno bolj avtonomen. Čeprav se v Sloveniji veliko učiteljev dojema kot zelo avtonomne in poudarja možnost razvijanja lastnih pedagoških praks, kar je super, se včasih pohecam: tudi če vse življenje živiš v Severni Koreji, lahko verjameš, da si svoboden, ker ne poznaš drugih možnosti.

Moje več kot desetletne izkušnje na Švedskem so mi pokazale, da je avtonomija šole lahko bistveno širša od te, ki jo imamo v Sloveniji. Tam namreč ni rigidnih nacionalnih normativov, ravnateljska funkcija ni vezana na mandat in ni politično pogojena – gre za strokovno, profesionalno vlogo.

Tudi pri učiteljih se avtonomija kaže zelo konkretno. Ocene so večinoma formativne, ni predpisanega števila ocen na leto za posamezni predmet, prav tako pa učitelji ne delajo dnevnih priprav v klasičnem smislu. Sistem jim namreč daje dovolj strukture, da lahko delujejo fleksibilno in se osredotočajo na učenca, ne na administracijo. Učni načrti so bistveno manj obsežni in še marsikaj bi se našlo.

Do katerega leta oziroma starosti ni ocenjevanja?

Prve številčne ocene dobijo šele v šestem razredu. A tudi takrat sistem ne predpisuje, koliko ocen mora učenec v šolskem letu pridobiti pri posameznem predmetu. Učitelju se zaupa, da z rednim formativnim spremljanjem dobro pozna napredek učenca in lahko na tej podlagi strokovno oblikuje končno oceno.

Kako pa starši vedo, kako napreduje njihov otrok?

Učitelj otroka ves čas formativno spremlja in zelo natančno ve, kje je v svojem napredku. Kot ravnateljica sem imela vpeljan tudi model rednega, sistematičnega spremljanja kakovosti dela v šoli, kar pomeni, da se z zaposlenimi srečuješ večkrat tedensko in sproti spremljaš dogajanje v razredih. Z vidika staršev je komunikacija organizirana zelo strukturirano. Učitelj se z otrokom in starši dvakrat letno sreča na individualnem sestanku, ki traja približno eno uro. Večinoma ga vodi učenec sam – prevzame odgovornost za svoje učenje, pove, kako mu gre, učitelj pa nastopa kot moderator. Pomemben del sistema je tudi preventivno delovanje: ne čaka se, da se razvijejo težave, temveč jih sproti zaznavamo in naslavljamo. Šola ima jasno vzpostavljeno zaupanje, da starše pravočasno obvesti, če zazna kakršnekoli primanjkljaje ali odstopanja v otrokovem razvoju. S tem se preprečuje, da bi težave eskalirale, in se jih rešuje v zgodnji fazi.

Kot ravnateljica sem imela vpeljan model rednega, sistematičnega spremljanja kakovosti dela v šoli.

V Sloveniji velikokrat slišimo o pritiskih staršev na govorilnih urah, grožnjah z odvetniki. Kako je biti ravnatelj tam in kakšne obveznosti ste imeli?

Šola, ki sem jo vodila, je bila angleško-švedsko govoreča. Vsa uradna dokumentacija je bila v švedščini, saj smo sledili švedski zakonodaji in švedskemu učnemu načrtu, a polovica pouka je potekala v angleščini. To je pomenilo, da sem imela zaposlene z vseh celin in družine z različnih koncev sveta, kar seveda prinaša svoje specifike. Tisto, kar je v eni kulturi sprejemljivo, v drugi morda ni. Kot ravnatelj pogosto deluješ kot mediator in iščeš najboljšo možno pot za otroke.

Tudi na Švedskem seveda pride do zahtevnejših zgodb, prijav in kompleksnih situacij. Na Švedskem si kot ravnatelj predvsem menedžer, pedagoški vodja in na svojih ramenih nosiš celoten proračun (budget) šole, kar pomeni, da si res ekonomsko odgovoren tudi za plače in celotno delovanje – in hkrati tudi zaradi tega lahko zelo avtonomen.

Zdi se, da pri nas starši popoldneve preživijo kot inštruktorji. Na Švedskem menda velja pravilo, da naj starši doma ne bi imeli dela s šolo.

Seveda, švedski sistem se zaveda kompenzatorne vloge, ki jo ima šola na sistemski ravni – kako pomembno je zagotoviti najbolj optimalno okolje za vsakega otroka, ne glede na ozadje, iz katerega izhaja. Kot šola smo se zelo dobro zavedali, da dela ne prelagamo na dom, ker v večini primerov tega preprosto ne moreš in ne smeš, saj si zavezan k temu, da vse učenje poteka znotraj šole. Tudi domačih nalog večinoma ni oziroma niso tako pogoste. Otrok dobi domačo nalogo enkrat tedensko iz matematike ali jezika in ima cel teden časa, da jo naredi. Gre bolj za privzgajanje odgovornosti, ne pa za to, da bi pričakovali, da bodo starši nalogo opravili namesto njega. Otrokom je omogočeno, da to nalogo po pouku naredijo v šoli. Šola ima usposobljene strokovnjake in s tem, ko v Sloveniji tako velik del šolskega dela prenašamo na dom, v resnici spodkopavamo avtonomijo same šole. Del tega balasta, ki ga sistem očitno ne more več pojesti, prenašamo v družine, ki za to niso usposobljene. S tem samo še poglabljamo razlike med otroki, saj vsak otrok doma nima starša, ki bi mu lahko priskočil na pomoč. Že to, da imamo tako razširjen sistem inštruiranja, nam pove, da nekaj očitno ne 'štima' najbolj v našem sistemu.

Učitelj se z otrokom in starši dvakrat letno sreča na individualnem sestanku, ki traja približno eno uro. Večinoma ga vodi učenec sam.

Otroci imajo v Sloveniji prepolne glave, ves čas sedijo. Na Švedskem pa so veliko na prostem.

Točno to – pri nas pogosto povsem zanemarimo razvojne potrebe otrok. Pričakovati, da bodo v tako zgodnji starosti v šoli sedeli do popoldneva, je v resnici zgrešeno in pomeni izgubo njihovega razvojnega potenciala. Na severu Evrope so otroci bivanja zunaj vajeni že od vrtca naprej. Tudi v osnovni šoli vsak dan preživijo vsaj eno uro zunaj v okviru pouka, praviloma razdeljeno v dva krajša odmora po pol ure. Pri nas smo imeli prakso, da sta se vrtec in šola odpirala ob sedmih zjutraj in so bili otroci do pol devetih, v vrtcu do devetih, zunaj na igrišču. Tudi pri zelo nizkih temperaturah, do okoli minus deset stopinj, so praviloma zunaj – ker se razume, da potrebujejo gibanje, svež zrak in podporo motoričnemu razvoju.

Ali šola na Švedskem resnično nič ne stane? Kako je z gradivom, ga dobijo brezplačno v šoli?

Švedska šola je brezplačna v pravem pomenu besede. Od staršev ne pričakuješ ničesar in ni nobenih seznamov, kaj vse morajo starši kupiti pred začetkom šolskega leta. To je popolnoma v domeni šole. Kot ravnateljica sem določen del proračuna namenila izključno tem sredstvom. Učitelji se odločijo za gradivo, ki ga želijo uporabljati, potem pa vse zvezke, svinčnike, radirke – in v resnici čisto vse, kar v šolskem kontekstu potrebujejo – kupi šola. Vsi otroci imajo povsem navadne zvezke. Pričakuje se le to, da imajo primerno zunanjo opremo oziroma oblačila. Tudi vse izlete in vstopnine za muzeje v osnovni šoli v celoti krije šola iz svojega proračuna.

Učitelji se odločijo za gradivo, ki ga želijo uporabljati, potem pa vse zvezke, svinčnike, radirke – in v resnici čisto vse, kar v šolskem kontekstu potrebujejo – kupi šola.

Dobili ste nagrado za najbolj trajnostno šolo na Švedskem in naziv ene najboljših stotih šol na planetu. Za kaj sploh gre pri tej Agendi 2030 in kako ste to dosegli?

Te nagrade so v resnici prišle precej nepričakovano, saj zanje nismo posebej lobirali. Organizacija T4 Education nas je kontaktirala sama, ker je prepoznala naše delo, in po več krogih intervjujev smo bili uvrščeni med 100 najbolj navdihujočih šol. Na Švedskem smo bili poleg tega dvakrat izbrani tudi med pet najbolj trajnostnih šol. Cilji Agende 2030, ki izhajajo iz trajnostnih razvojnih ciljev Združenih narodov, so tam namreč pomemben del vsakdanjega šolskega življenja. Uspelo nam jih je smiselno vplesti v delo vsake učilnice, predvsem skozi pristop Storyline. Ko si stopil v razred, si takoj videl, s katerimi cilji se učenci ukvarjajo, kako jih razumejo in kako jih povezujejo z resničnim svetom ter učnim načrtom.

Kako je na Švedskem z delovnimi zvezki in učbeniki?

Na Švedskem se vsak učitelj ali skupina učiteljev odloči, ali bodo sploh uporabljali učbenike ali ne. Veliko učiteljev se za učbenike sploh ne odloča več, ker se jim zdi, da so brez njih lahko bistveno bolj aktualni pri poučevanju. V večini primerov tudi delovnih zvezkov sploh nismo več uporabljali, kar prinaša tudi absolutno ekološko noto. Kot učitelj si na ta način izjemno fleksibilen in prožen, ker nisi vezan na specifično gradivo in nimaš tistega pritiska, da moraš vsako uro nujno oddelati po knjigi. Svojo ustvarjalnost resnično uporabiš za to, da ustvariš najboljši učni prostor za otroke.

Kako ste rešili težave z mobilnimi telefoni?

Na šoli, ki sem jo vodila, smo imeli pravilo, da ko stopiš v šolski prostor – vključno s šolskim igriščem – telefona ni več. To je veljalo tako za otroke kot za učitelje, ti so ga lahko uporabljali samo v času svojega odmora. Šola je seveda zelo dobro založena z digitalnimi orodji, vsak otrok ima na voljo računalnik ali tablico za potrebe pouka. A ko gredo na igrišče, morajo biti prisotni v tistem prostoru, ne potrebujejo pa telefonov. Zjutraj so otroci oddali telefone v posebne zaklenjene omarice ali pa so jih pustili izklopljene v torbah.

Če prav razumem, vas na Švedskem učenci tikajo in vas kličejo kar po imenu? In v učilnicah hodijo v nogavicah?

Da, na Švedskem vsepovsod poteka izključno tikanje, vikanje sploh ne obstaja več. Učitelje in ravnatelje vedno kličejo le po imenu. Kar pa se tiče obuval – ja, otroci so večinoma v nogavicah ali bosi. Lahko imajo copate, če želijo, a nikjer ni predpisano.

Pripravil sem tri besede. Kaj pomenijo fika, lagom in Janteloven?

Fika je na severu res nekaj svetega. Gre za tisti čas, ko se vse ustavi in se celoten kolektiv sreča ob kavi in kakšnem prigrizku, denimo cimetovi rolici. Gre za filozofijo povezovanja, ko si pogledaš v oči in podeliš svoje trenutno stanje. Lagom je švedski koncept, ki pomeni, da vsega ni ne preveč ne premalo – ravno prav. Janteloven ali Jantejev zakon pa izhaja iz tega, da smo vsi enaki in da ti ni treba imeti občutka, da si boljši od drugih, ker vsak posameznik šteje. Ta skromnost in pripadnost družbi se zelo zavestno razvijata že v vrtcu.

Jantejev zakon izhaja iz tega, da smo vsi enaki in da ti ni treba imeti občutka, da si boljši od drugih, ker vsak posameznik šteje.

Še tabu tema – kako odkrito se na Švedskem govori o plačah?

Na Švedskem za učitelje ne obstajajo plačni razredi, kot smo jih vajeni v Sloveniji. Kot učitelj, pa tudi kot ravnatelj, se za svojo plačo pogajaš. Moj vsakdan ravnateljice je bil izrazito prepleten s tem, da sem določala višino plače učiteljem. Ko je nekdo prišel k meni na razgovor za službo, je bil del tega razgovora neposredno namenjen pogajanju za plačo. Višine plač so se med posameznimi učitelji lahko bistveno razlikovale, odvisno od tega, kaj so pokazali in kakšen je bil njihov pedagoški doprinos. Država Švedska nima določene najnižje plače, a veš, da moraš biti kot ravnatelj konkurenčen, če želiš dober kader obdržati.

Kaj najbolj pogrešate v slovenskem šolskem sistemu?

Zelo pogrešam predvsem fleksibilnost v sistemu, zlasti v primerjavi s skandinavskim pristopom. Tam si kot ravnatelj lahko sam določaš tudi stvari, kot je številčnost oddelkov, saj ni togih normativov – vse se prilagaja dejanski dinamiki otrok in potrebam kolektiva. Pogrešam tudi bolj jasno zavedanje o kompenzatorni vlogi šole na ravni države ter boljše povezovanje med ministrstvom, zavodom, fakultetami, šolami, raziskovalnimi institucijami. Ta sistemska usklajenost bi lahko bila bistveno močnejša. Ko danes berem slovensko zakonodajo in normative, jih včasih – s skandinavske perspektive – težko razumem drugače kot zelo toge, celo nesmiselne. Pogosto imam občutek, da sistem zadržuje ljudi in ideje ter nekatere učitelje, ki bi lahko vnesli drugačno dinamiko v šolo, vrača nazaj v rigidne okvire. To se kaže kot togost in nezmožnost prilagajanja. Potrebovali bi več dolgoročnega razmišljanja in manj gledanja na izobraževanje skozi prizmo političnih mandatov.

Potrebovali bi več dolgoročnega razmišljanja in manj gledanja na izobraževanje skozi prizmo političnih mandatov.

(D247: 12-15)