Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema

Predstavljajte si drevo, pod njim pa skupino živali, kot so npr. slon, žirafa, zajec, riba, ptica, žaba, veverica, maček, polž … Vsi dobijo enako navodilo, da morajo v določenem času priti na vrh drevesa. Nekateri bodo to dosegli zelo hitro in enostavno, drugi se bodo malo namučili, tretji tega nikoli ne bodo mogli doseči. Pa ne zato, ker se jim ne bi ljubilo. Pa tudi ne, ker teoretično tega ne bi znali. Preprosto zato, ker so njihove zmožnosti drugačne.

Zdaj pa to sliko prestavimo v šolski razred in si predstavljajmo skupino otrok različnih staršev, iz različnih socialnih okolij, z različnimi intelektualnimi spodbudami, z različnimi telesnimi predispozicijami in različnimi talenti. Toda ko sedejo v razred, se od vseh pričakuje enako – pri vseh predmetih. Pričakuje se, da bodo obvladali geografijo in kemijo, da bodo poznali zahtevne matematične operacije in znali tako slovenski jezik kot tuje jezike, da bodo motorično spretni in dobri umetniki, pa še marsikaj drugega. Celo pri glasbenem, likovnem in športnem pouku je potrebno teoretično znanje, saj so tudi ti predmeti vključeni v nacionalno preverjanje znanja. S pomočjo inkluzije in specialnopedagoške pomoči sicer veliko otrok dobi 'odločbe' ter s tem pomoč in prilagoditve – toda zato, da bi lažje dosegli enake cilje kot drugi otroci. Seveda so ti cilji usmerjeni v pridobivanje znanja, pri čemer gre za razvijanje zgolj kognitivne ravni osebnosti.

Otroke v šolah ukalupljamo, ker je to najlažje. Najbolj zahtevno se je posvetiti vsakemu posamezniku, razvijati njegove sposobnosti, ustvarjalnost, samostojno in kritično razmišljanje, njegove talente in spretnosti. Toda s tem, ko  razvijamo le intelektualno raven otrok in mladih, ubijamo njihovo edinstvenost in s tem marsikomu tudi možnosti za uspeh.

Najbolj zahtevno se je posvetiti vsakemu posamezniku.

Temu je pritrdila tudi zadnja mednarodna raziskava PISA 2022, ki je vključila 15-letnike iz 64 držav, rezultati pa so bili slovenski javnosti predstavljeni junija lani. Raziskava je pokazala upad matematične in naravoslovne, še posebej pa bralne pismenosti slovenskih 15-letnikov, pa tudi podpovprečne dosežke na področju ustvarjalnega mišljenja.

Takrat so na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje navedli več ukrepov za izboljšanje tega, med pomembnejšimi sta bila digitalno izobraževanje ter boljše prepoznavanje nadarjenih in delo z njimi. Toda – kdo je 'nadarjen'? Odvisno, s kakšnimi merili gledamo. Poglejmo v svoje družine – vsak je nadarjen, vsak je močan na nekem področju: morda praktičnem, socialnem, športnem, umetniškem, duhovnem, raziskovalnem, učnem … Po merilih slovenske šole pa so nadarjeni tisti, ki imajo boljše ocene, ne npr. tisti, ki je lahko vrhunsko spreten v obdelavi lesa.

Poglejmo v svoje družine – vsak je nadarjen, vsak je močan na nekem področju: morda praktičnem, socialnem, športnem, umetniškem, duhovnem, raziskovalnem, učnem …

Od otrok želimo, da ponavljajo to, kar jim posredujejo učitelji. S tem jih učimo poslušnosti in jih naredimo ranljive za kasnejšo manipulacijo – medijsko, politično, družbeno. Obenem so prikrajšani za konkretne izzive, preko katerih bi se lahko učili reševanja realnih problemov. Spomnimo se epidemije kovida. Otroci so že pred tem ure in ure preživeli na telefonih in računalnikih. Toda ko se je bilo treba povezati na Zoom, urediti besedilo v Wordu, skenirati ali printati, napisati elektronsko pošto in pripeti priponko, je znal to malokdo. Življenjskih situacij, za katere šola otrok ne usposobi, je še mnogo. Tam bi se marsikdo, ki mu teoretični in faktografski izzivi ne ležijo, zelo izkazal (npr. tehnične spretnosti, oblikovanje različnih materialov, organizacija prireditev, scenografija, ravnanje s financami, podjetništvo, kmetijstvo …). Vse to so življenjsko pomembna področja, ki zahtevajo znanje mnogih predmetov, toda ne zgolj na teoretični ravni. Potrebno bi bilo medpredmetno povezovanje na teoretični in praktični ravni.

Od otrok želimo, da ponavljajo to, kar jim posredujejo učitelji. 

Marsikateri uspešen podjetnik pove, da je imel v šoli zelo slabe ocene. Ker pa mu je nekako uspelo ohraniti ustvarjalnost, željo po razvoju, sposobnost organizacije, raziskovalno žilico, vztrajnost, pogum, cilj, delavnost, samostojno razmišljanje in samozavest, je kot podjetnik zacvetel in je v življenju bolj uspešen kot marsikateri odličnjak. Toda marsikomu šolski sistem vse to ubije in se v realnem svetu ne znajde. Ni razvil ničesar, kar bi mu omogočilo, da bi izstopil iz sistemskega kalupa. Posledično ne najde svojega poslanstva v svetu in tudi ne smisla svojega dela, morda celo življenja.

Nek učno šibek dijak, ki je vključen v projekt spodbujanja podjetništva mladih in je bil v ekipi, ki je zmagala na evropskem tekmovanju, je po zmagi rekel svojemu učitelju: »Profesor Peter, jaz sem vam res hvaležen, da ste nas vzeli pod okrilje, da to delate. Tukaj sem dobil priložnost, da se izkažem v stvareh, ki jih znam. Čeprav mi matematika ne gre in v šoli nisem bil uspešen, kar so opazili tudi družina in sošolci, pa smo tu pokazali, da lahko delamo dobro kot tim in da sem lahko uspešen.« 

Ja, takšni učitelji, ki znajo videti otroka in mu dati priložnost, da se razvija v tem, v čemer je dober, obstajajo. 

Ja, takšni učitelji, ki znajo videti otroka in mu dati priložnost, da se razvija v tem, v čemer je dober, obstajajo. Vendar bi to moralo biti pravilo in ne izjema. Vzgojno-izobraževalni sistem bi moral biti tak, da bi to spodbujal, ne zgolj (izjemoma) dopuščal. Za dobro otrok in za prihodnost družbe. Ne nazadnje se za šolstvo porablja naš denar.

(D190, 3)