Čigavi raketi sta zadeli Poljsko, kaj bo storil NATO in ali lahko Ukrajinci vojaško porazijo Ruse?

vir: Twitter, Walter Report

Včeraj sta dve raketi padli na ozemlje Poljske, članice NATA. Izstrelka sta ubila dve osebi, incident pa nas je postavil pred tesnobna vprašanja: kako daleč so pripravljeni iti Rusi? So napadli NATO? Kako se odzvati? Je to dovolj za aktivacijo petega člena? Gremo v vojno?

Najverjetneje nič od tega. Poljska je sicer dvignila bojno pripravljenost dela svojih oboroženih sil, a glede na obseg in intenzivnost eskalacije konflikta, ki bi jo povzročili morebitni povračilni ukrepi, se v vojaškem smislu gotovo ne bo odzvala, kot tudi ne zavezniške države.

Zdaj je tudi že jasno, da na Poljsko ni priletelo z ruske strani, temveč je tja zablodil izstrelek ukrajinske zračne obrambe.

https://twitter.com/InsiderEng/status/1592607940279533568

Strah pred prehitrimi zaključki


Moskva je vpletenost v incident vztrajno zanikala in dogodek skušala prikazati kot ukrajinsko operacijo lažne zastave (false flag), s katero bi Ukrajinci v vojno potegnili tudi Zahod. A glede na dejstvo, da se je incident zgodil v času največjega ruskega raketiranja do sedaj (okoli sto raket je ciljalo tarče po celotni Ukrajini), bi izstrelka lahko bila tako ruska kot ukrajinska.

Po spletu namreč krožijo slike, po katerih bi lahko šlo za zablodele rakete S-300 ukrajinske zračne obrambe, kar se je na koncu izkazalo za točno.

Kakorkoli že, zahodna politika se je poenotila; tako posamezne države kot tudi vrh ZDA, zveze NATO in EU so izrazili solidarnost ter pozvali k preiskavi, predvsem Poljska sama pa svari pred prezgodnjimi in potencialno napačnimi zaključki.

https://twitter.com/maciejrak/status/1592593496774701056

Pri zvezi NATO gre tudi za nekakšen strah pred samo seboj. Če sta izstrelka res ruska, bi bilo potrebno aktivirati peti člen. V izogib katastrofi bi bilo potrebno najti politično pot, da do aktivacije ne pride. V vsakem primeru je kredibilnost zavezništva na preizkušnji: s pravnega vidika v smislu zanesljivosti in sposobnosti spoštovanja lastnih aktov, s političnega vidika pa v smislu preprečevanja katastrofe.

Pozivi k vojni za lastno korist


Rusi Ukrajincem očitajo, da želijo zaostriti konflikt, hkrati pa se pozivi k stopnjevanju vojne vrstijo iz Rusije same, predvsem s strani ustanovitelja z neonacizmom zaznamovane zasebne vojske Wagner Jevgenija Prigožina, nekdanjega operativca FSB Igorja Girkina - Strelkova ter deloma tudi čečenskega voditelja Ramzana Kadirova.

Ti s podporo filozofije Putinovega ideologa Aleksandra Dugina skušajo podžigati rusko ljudstvo k vojni in znotraj ultranacionalističnih krogov so kljub očitnim neuspehom na bojišču naleteli na dokaj veliko podporo. Verjeti gre ugotovitvam inštituta ISW, da gre ob pričakovanih srednjeročnih spremembah v ruski politiki bolj za gradnjo in utrjevanje lastne, od Kremlja neodvisne pozicije moči preko propagandnih in kriminalnih vzvodov kot pa za iskreno željo braniti nekakšne posvečene interese Rusije. Putin namreč ni večen, ruska pogača pa je kljub vsemu še vedno velika ...

Ukrajinci osvobajajo, Rusi se vkopavajo


Kljub ostrim pozivom ruskih milblogerjev in ultranacionalistov pa okupatorska vojska uspehov na bojišču ne dosega. Še vedno skuša zavzeti ozemlje zahodno od strateško izpostavljenega Donecka pri mestu Avdejevka in nekoliko severneje pri Bahmutu, a ji po vseh dostopnih podatkih to kljub precejšnjim žrtvam ne uspeva. Na drugi strani Ukrajinci nadaljujejo s protiofenzivo z namenom osvoboditve mest Keremina in Svatovo, a zaenkrat le z manjšimi premiki.

Ob ruskem umiku iz Hersona in osvoboditvi Hersonske oblasti na zahodni strani Dnepra je bilo v zahodnih medijih opaziti precej navdušenja, češ, kako Rusi brezglavo bežijo. Res je, za osvoboditelje je to velika zmaga, a ni šlo za brezglavi beg kot iz zaledja Harkova, ampak za (čeprav slabo izveden) namenski taktični umik. Naj ne bom napačno razumljen, sem popolnoma na strani Ukrajine. A vojne žal ne moremo analizirati skozi romantična očala. To je lahko pogubno.
A kot navaja večina poznavalcev, so pogajanja med Rusi in Ukrajinci trenutno nemogoča.

Kot izhaja iz enega prejšnjih komentarjev, se Rusi sedaj na vzhodnem bregu vkopavajo v slogu prve svetovne vojne, postavili so tudi na tisoče betonskih protitankovskih ovir. Na zasedenih ozemljih za gradbena dela prisilno mobilizirajo na tisoče tam živečih Ukrajincev, prav tako se nadaljujejo razseljevanja in deportacije. Ruska praksa se torej nadaljuje, prav tako slabljenje civilnega prebivalstva z napadi na energetsko infrastrukturo. Po navedbah predsednika Zelenskega je po zadnjih raketiranjih brez elektrike ostalo 10 milijonov ljudi.

Pogajanja da ali ne?


Nekaj upanja na deeskalacijo konflikta je svetovni javnosti dalo razkritje tajnih pogajanj med rusko in ameriško stranjo. Ob tem sta obe strani dali vtis zadržanosti ali celo osramočenosti, kot bi jih zalotili pri čem nespodobnem, čeprav so bili pogovori namenjeni izogibanju jedrskega spopada. A kot navaja večina poznavalcev, so pogajanja med Rusi in Ukrajinci trenutno nemogoča.
Hkrati bi pogajanja pomenila popuščanje Ukrajine, kar bi bila svojevrstna zmaga oziroma nagrada na Putina; dokaz, da se agresija izplača.

Rusom bi sicer koristila, a so zaenkrat za Ukrajince povsem nesprejemljiva. Sodelavec ISW James Dubik tako za portal The Hill ugotavlja, da bi pogajanja v tem trenutku Putinu nudila strateški premor, ki ga obupno potrebuje, da bi lahko lažje zadihal. Kot nadaljuje, vojaške zmage Ukrajine dajejo Zelenskemu boljšo pozicijo, zato zanj pogajanja niso potrebna.

Hkrati bi pogajanja pomenila popuščanje Ukrajine, kar bi bila svojevrstna zmaga oziroma nagrada za Putina; dokaz, da se agresija izplača. Dubik navaja, da se Ukrajina bojuje za svojo suverenost odločanja, politično neodvisnost in ozemeljsko celovitost. S pogajanji bi absolutnost svojih ciljev postavili pod vprašaj, zato rešitev vidi zgolj v vojaški zmagi. Ker, kot pravi, lahko edino fizična sila Putina prepriča v prekinitev agresije.

Sicer drži, da bi v trenutnih razmerah Ukrajina s pogajanji storila strateško napako. Verjetno bo brezpogojno skušala osvoboditi ozemlje severno od LNR (vzhodno od Lisičanska) ter severno zaledje Krima ter Azovskega morja; to ozemlje ima za Ukrajino velik gospodarski pomen, večinsko pa je poseljeno z Ukrajinci.

Kar pa se tiče separatističnih LNR in DNR ter samega Krima, lahko pričakujemo drugačno politično sliko. Podpora Rusiji je v teh entitetah visoka in v izogib dolgotrajnemu konfliktu predvsem v obliki gverilskega bojevanja in terorizma bodo potrebna pogajanja. Ne zaradi zunanje agresorske vojske, temveč zaradi od zunaj podprtih domačih nasprotnikov prozahodne Ukrajine. A kot kaže stanje na bojišču, do tega še nekaj časa ne bo prišlo.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike