Berlin – Praga – Moskva - Ljubljana

V teh dneh sta na koledarju dva spominska dneva. Prvi je 21. avgusta, ko se spominjamo »praške pomladi«, ki s je zgodila leta 1968. Drugi pa je 23. avgusta, ki je v Evropski uniji razglašen kot dan vseevropskega spominjanja žrtev totalitarnih diktatur v Evropi 20. stoletja.

Oba dneva imata skupno točko spomina katastrofalnih posledic totalitarnih režimov. 23. avgusta 1939 je pakt Molotov-Ribbentrop zakoličil usodo vzhodne Evrope, saj sta si jo »bratsko« razdelila socializem in nacionalsocializem. Eden z argumentom pravičnosti do svojega naroda, drugi do svojega razreda.

Čehi so se najprej borili s prvim, da so potem lahko pristali pod okupacijo drugega. In upravičeno so ponosni na svojo držo pod obema sistemoma.

Rusija in Češka danes

Z žametno revolucijo je tudi Češka dočakala svojo demokratično državo. Sama demokracija pa ni čudežno odpravila narodovega odnosa do sovjetske nadvlade. Sodobna Rusija pa s svojim obnašanjem ni ravno pripomogla k izboljšanju odnosov. Tako se češki politiki delijo na pro- in anti-ruske.

Češki predsednik Miloš Zeman, ki velja za prijatelja Rusije, na obletnico ni imel govora, kar mu opozicija močno zameri. Govor je imel premier Babiš, ki tudi ni doživel najlepšega sprejema. V množici je bilo slišati vzklike »sramota« in podobno, saj je bil Babiš v prejšnjem sistemu član komunistične partije. Hkrati so v zadnjem času parlamentarno sceno razburkale izjave senatorja Jaroslava Doubrava, saj je po obisku Krima hvalil Ruse in dejal, da tam »delajo čudeže«.

Češki narod si o svojem lastnem uporu tudi zgodovinsko ni povsem enoten. Nekateri pravijo, da je šlo le za boj za »komunizem s človeškim obrazom« in da ni šlo za rušenje sistema. Drugi zagovarjajo, da je bilo v tistem času mnogo narodnega naboja in želje po večji samostojnosti, celo neodvisnosti.

Dana Kyndrová, raziskovalka in kuratorka fotografske razstave o praški pomladi, je na ogled v starem praškem rotovžu poskuša s svojim delom govoriti predvsem o tem. O tem, da ima češka zgodovina 20. stoletja še neupovedane zgodbe, ki čakajo na resnico.

Zadnjih 70 let imamo zgodovino, ki so jo s krvavimi črkami napisali zmagovalci. Vedno bolj pa prihaja čas, da zgodovino začnejo pisati zgodovinarji. Analitično, objektivno in resnicoljubno.

Slovenski spomin

Podobno usodo čaka slovenska zgodovina, ki je zaradi intervjujev g. Možine postala medijska tema tudi med poletjem. Slovenski narodni spomin je poln bolečih osebnih zgodb, polnih trpljenja in molka. Hkrati pa je večina zgodovine 20. stoletja interpretirana skozi očala komunizma, s ciljem slavljenja lastnih mitov in skrivanja lastnih zločinov.

Tako zgodovino smo imeli zadnjih 70 let, zgodovino, ki so jo s krvavimi črkami napisali zmagovalci. Vedno bolj pa prihaja čas, da zgodovino začnejo pisati zgodovinarji. Analitično, objektivno in resnicoljubno.

V luči teh korakov je potekala tudi spominska sveta maša in po njej akademija v ljubljanski stolnici. V spomin in opomin, kaj vse smo Slovenci kot narod pretrpeli pod vsemi tremi totalitarnimi režimi. Kot narod, kot Slovenci, ne glede na svoja prepričanja.

In ravno zaradi takšnega značaja dogodka in samega spominskega dne na ravni Evropske unije mi ostaja nekaj vprašanj: Zakaj slovenski parlament tega spominskega dne ne ratificira? In zakaj je bilo, kakor sem imel priložnost videti, na letošnjem dogodku zelo malo vidnejših predstavnikov družbenega in političnega življenja? Sploh z desnice je bilo moč opaziti zgolj nekaj slovenskih in evropskih poslancev z vrst SDS-a.

Iskren trud za resnico. Iskren trud za priznanje in odpuščanje. To in še kaj drugega je potrebno, da bomo lahko kot narod stopili korak naprej ter svojo (tudi temno) zgodovino nosili kot brazgotino na poti zorenja, ki je ne skrivamo; ne pa kot sidro ali nahrbtnik, ki nas vleče navzdol.

Tudi mlajši politiki se morajo zavedati, da dokler ne razgradimo krivic ter mafijskih povezav prejšnjega sistema, toliko časa je boj za prihodnost le boj z mlini na veter. S to nalogo se spopadamo vsi narodi, ki smo bili ujetniki železne zavese, četudi smo doma v Berlinu, Pragi, Moskvi ali Ljubljani.