Berlin – Praga – Moskva - Ljubljana

V teh dneh sta na koledarju dva spominska dneva. Prvi je 21. avgusta, ko se spominjamo »praške pomladi«, ki s je zgodila leta 1968. Drugi pa je 23. avgusta, ki je v Evropski uniji razglašen kot dan vseevropskega spominjanja žrtev totalitarnih diktatur v Evropi 20. stoletja.
Oba dneva imata skupno točko spomina katastrofalnih posledic totalitarnih režimov. 23. avgusta 1939 je pakt Molotov-Ribbentrop zakoličil usodo vzhodne Evrope, saj sta si jo »bratsko« razdelila socializem in nacionalsocializem. Eden z argumentom pravičnosti do svojega naroda, drugi do svojega razreda.
Čehi so se najprej borili s prvim, da so potem lahko pristali pod okupacijo drugega. In upravičeno so ponosni na svojo držo pod obema sistemoma.
Z žametno revolucijo je tudi Češka dočakala svojo demokratično državo. Sama demokracija pa ni čudežno odpravila narodovega odnosa do sovjetske nadvlade. Sodobna Rusija pa s svojim obnašanjem ni ravno pripomogla k izboljšanju odnosov. Tako se češki politiki delijo na pro- in anti-ruske.
Češki predsednik Miloš Zeman, ki velja za prijatelja Rusije, na obletnico ni imel govora, kar mu opozicija močno zameri. Govor je imel premier Babiš, ki tudi ni doživel najlepšega sprejema. V množici je bilo slišati vzklike »sramota« in podobno, saj je bil Babiš v prejšnjem sistemu član komunistične partije. Hkrati so v zadnjem času parlamentarno sceno razburkale izjave senatorja Jaroslava Doubrava, saj je po obisku Krima hvalil Ruse in dejal, da tam »delajo čudeže«.
Češki narod si o svojem lastnem uporu tudi zgodovinsko ni povsem enoten. Nekateri pravijo, da je šlo le za boj za »komunizem s človeškim obrazom« in da ni šlo za rušenje sistema. Drugi zagovarjajo, da je bilo v tistem času mnogo narodnega naboja in želje po večji samostojnosti, celo neodvisnosti.
Dana Kyndrová, raziskovalka in kuratorka fotografske razstave o praški pomladi, je na ogled v starem praškem rotovžu poskuša s svojim delom govoriti predvsem o tem. O tem, da ima češka zgodovina 20. stoletja še neupovedane zgodbe, ki čakajo na resnico.
Podobno usodo čaka slovenska zgodovina, ki je zaradi intervjujev g. Možine postala medijska tema tudi med poletjem. Slovenski narodni spomin je poln bolečih osebnih zgodb, polnih trpljenja in molka. Hkrati pa je večina zgodovine 20. stoletja interpretirana skozi očala komunizma, s ciljem slavljenja lastnih mitov in skrivanja lastnih zločinov.
Tako zgodovino smo imeli zadnjih 70 let, zgodovino, ki so jo s krvavimi črkami napisali zmagovalci. Vedno bolj pa prihaja čas, da zgodovino začnejo pisati zgodovinarji. Analitično, objektivno in resnicoljubno.
V luči teh korakov je potekala tudi spominska sveta maša in po njej akademija v ljubljanski stolnici. V spomin in opomin, kaj vse smo Slovenci kot narod pretrpeli pod vsemi tremi totalitarnimi režimi. Kot narod, kot Slovenci, ne glede na svoja prepričanja.
In ravno zaradi takšnega značaja dogodka in samega spominskega dne na ravni Evropske unije mi ostaja nekaj vprašanj: Zakaj slovenski parlament tega spominskega dne ne ratificira? In zakaj je bilo, kakor sem imel priložnost videti, na letošnjem dogodku zelo malo vidnejših predstavnikov družbenega in političnega življenja? Sploh z desnice je bilo moč opaziti zgolj nekaj slovenskih in evropskih poslancev z vrst SDS-a.
Iskren trud za resnico. Iskren trud za priznanje in odpuščanje. To in še kaj drugega je potrebno, da bomo lahko kot narod stopili korak naprej ter svojo (tudi temno) zgodovino nosili kot brazgotino na poti zorenja, ki je ne skrivamo; ne pa kot sidro ali nahrbtnik, ki nas vleče navzdol.
Tudi mlajši politiki se morajo zavedati, da dokler ne razgradimo krivic ter mafijskih povezav prejšnjega sistema, toliko časa je boj za prihodnost le boj z mlini na veter. S to nalogo se spopadamo vsi narodi, ki smo bili ujetniki železne zavese, četudi smo doma v Berlinu, Pragi, Moskvi ali Ljubljani.
Oba dneva imata skupno točko spomina katastrofalnih posledic totalitarnih režimov. 23. avgusta 1939 je pakt Molotov-Ribbentrop zakoličil usodo vzhodne Evrope, saj sta si jo »bratsko« razdelila socializem in nacionalsocializem. Eden z argumentom pravičnosti do svojega naroda, drugi do svojega razreda.
Čehi so se najprej borili s prvim, da so potem lahko pristali pod okupacijo drugega. In upravičeno so ponosni na svojo držo pod obema sistemoma.
Rusija in Češka danes
Z žametno revolucijo je tudi Češka dočakala svojo demokratično državo. Sama demokracija pa ni čudežno odpravila narodovega odnosa do sovjetske nadvlade. Sodobna Rusija pa s svojim obnašanjem ni ravno pripomogla k izboljšanju odnosov. Tako se češki politiki delijo na pro- in anti-ruske.
Češki predsednik Miloš Zeman, ki velja za prijatelja Rusije, na obletnico ni imel govora, kar mu opozicija močno zameri. Govor je imel premier Babiš, ki tudi ni doživel najlepšega sprejema. V množici je bilo slišati vzklike »sramota« in podobno, saj je bil Babiš v prejšnjem sistemu član komunistične partije. Hkrati so v zadnjem času parlamentarno sceno razburkale izjave senatorja Jaroslava Doubrava, saj je po obisku Krima hvalil Ruse in dejal, da tam »delajo čudeže«.
Češki narod si o svojem lastnem uporu tudi zgodovinsko ni povsem enoten. Nekateri pravijo, da je šlo le za boj za »komunizem s človeškim obrazom« in da ni šlo za rušenje sistema. Drugi zagovarjajo, da je bilo v tistem času mnogo narodnega naboja in želje po večji samostojnosti, celo neodvisnosti.
Dana Kyndrová, raziskovalka in kuratorka fotografske razstave o praški pomladi, je na ogled v starem praškem rotovžu poskuša s svojim delom govoriti predvsem o tem. O tem, da ima češka zgodovina 20. stoletja še neupovedane zgodbe, ki čakajo na resnico.
Zadnjih 70 let imamo zgodovino, ki so jo s krvavimi črkami napisali zmagovalci. Vedno bolj pa prihaja čas, da zgodovino začnejo pisati zgodovinarji. Analitično, objektivno in resnicoljubno.
Slovenski spomin
Podobno usodo čaka slovenska zgodovina, ki je zaradi intervjujev g. Možine postala medijska tema tudi med poletjem. Slovenski narodni spomin je poln bolečih osebnih zgodb, polnih trpljenja in molka. Hkrati pa je večina zgodovine 20. stoletja interpretirana skozi očala komunizma, s ciljem slavljenja lastnih mitov in skrivanja lastnih zločinov.
Tako zgodovino smo imeli zadnjih 70 let, zgodovino, ki so jo s krvavimi črkami napisali zmagovalci. Vedno bolj pa prihaja čas, da zgodovino začnejo pisati zgodovinarji. Analitično, objektivno in resnicoljubno.
V luči teh korakov je potekala tudi spominska sveta maša in po njej akademija v ljubljanski stolnici. V spomin in opomin, kaj vse smo Slovenci kot narod pretrpeli pod vsemi tremi totalitarnimi režimi. Kot narod, kot Slovenci, ne glede na svoja prepričanja.
In ravno zaradi takšnega značaja dogodka in samega spominskega dne na ravni Evropske unije mi ostaja nekaj vprašanj: Zakaj slovenski parlament tega spominskega dne ne ratificira? In zakaj je bilo, kakor sem imel priložnost videti, na letošnjem dogodku zelo malo vidnejših predstavnikov družbenega in političnega življenja? Sploh z desnice je bilo moč opaziti zgolj nekaj slovenskih in evropskih poslancev z vrst SDS-a.
Iskren trud za resnico. Iskren trud za priznanje in odpuščanje. To in še kaj drugega je potrebno, da bomo lahko kot narod stopili korak naprej ter svojo (tudi temno) zgodovino nosili kot brazgotino na poti zorenja, ki je ne skrivamo; ne pa kot sidro ali nahrbtnik, ki nas vleče navzdol.
Tudi mlajši politiki se morajo zavedati, da dokler ne razgradimo krivic ter mafijskih povezav prejšnjega sistema, toliko časa je boj za prihodnost le boj z mlini na veter. S to nalogo se spopadamo vsi narodi, ki smo bili ujetniki železne zavese, četudi smo doma v Berlinu, Pragi, Moskvi ali Ljubljani.
Zadnje objave

Za ustavno večino razuma v prihodnjem mandatu
18. 2. 2025 ob 9:00

(Jugo)nostalgija
18. 2. 2025 ob 6:00

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi
17. 2. 2025 ob 12:00
Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi
17. 2. 2025 ob 12:00

Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
FEB
18
FEB
20
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
10:30 - 12:00
FEB
20
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
18:00 - 20:00
MAR
01
MAR
03
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
18:00 - 20:00
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste
15. 2. 2025 ob 12:00

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič
15. 2. 2025 ob 9:00

Kartagina mora biti porušena
14. 2. 2025 ob 12:48
5 komentarjev
Kraševka
lele - 23.8. ob 20,22
Z dvema stavkoma, si pokazal vso tvojo VELIČINO. Moč, ki jo dobivate v zavetju ENE in EDINE stranke, že od leta 1945 - vam dejansko že škoduje.
Kraševka
AlojZ, Na kratko ste povedali veliko.
Lele, zakaj se tako zavzemaš, da ostane SLOVENSKA zgodovina "zabetonirana v letu 1947". Tako, kot imamo raziskave v medicini, vesolju..., je prav, da so tudi raziskave v ZGODOVINI.
Če pridejo na dan novi ZGODOVINSKI DOKAZI, je prav, da se tudi naša zgodovina DOPOLNI. To je dobrodošlo za bodoči rod, da ne bi spet ponavljal napake svojih dedov.
Danes je 23. avgust, je spomin na podpis SPORAZUMA med Hitlerjem in Stalinom. To je živ dokaz, da sta bila prijatelja in podobnih idej. Oba sta se POLASTILA tujih držav in jim kratila svobodo, kot njihov prijatelj Musolini.
Zato je prav, da imamo enake vatle za vse TOTALITARNE REŽIME (nacizem, fašizem in komunizem), ki so kratili SVOBODO in človekovo dostojanstvo.
To je obsodil EU parlament in vse zahodne države. Problem pa je v nekaterih VZHODNIH državah, kjer je KOMUNIZEM še vedno živ. Namesto obsodbe TREH TOTALITARNIH REŽIMOV ( gorje vseh treh je izkusil 105 letni Boris Pahor), pa pri nas ZZB še vedno uporablja totalitarne simbole in promovira KOMUNIZEM. "E viva komunizmo e la liberta" pojejo. Toda ta svoboda, ni bila vsem na razpolago, ker je drugače mislečim povzročila veliko gorja.
Prav bi bilo, da bi to obsodil tudi SLOVENSKI parlament, tako kot EU.
rx170
Omenjena resolucija popolnoma ignorira zgodovinski kontekst, hkrati pa zaničuje Rusijo, ki je k zavezniški zmagi prispevala daleč največ.
Zatto je prav, da je pri nas nismo ratificirali. Pravzaprav je velika sramota, da je sploh bila sprejeta saj ne služi ničemur drugemu kot prookupatorski protizavezniški propagandi. Žalostno.
AlojzZ
Drugo svetovno vojno je dobila ameriška industrija. Domet Rusov pa je zamenjava totalitarističnih nemških okupatorjev.
MEFISTO
Wolf, znova imaš prav. Res je, Rusija je k zmagi na nacisti prispevala največ žrtev,saj jih je polovico postrelila kar njena KGB. V tej točki se lahko sorazmerno glede na število prebivalcev primerjamo z Rusi. Tudi pri nas je menda padlo več ljudi od lastnih pušk, ki so streljale nazaj, kot od okupatorjevega orožja.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.