Mučenec Jaroslav Kikelj na grožnje o likvidaciji: Bom šel pa v nebesa

Na prvi decembrski petek bo v okviru pobude Vseposvojitev potekala sv. maša za mariborskega študenta medicine Jaroslava Kiklja. Ta je pod streli partizanskega likvidatorja padel 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani. Njegov »zločin« je bil, da se je zavzel za ohranitev ljubljanske univerze, četudi pod začasnim nadzorom italijanskih okupatorjev. Likvidacije se ni bal, govoril je, da bo v tem primeru šel v nebesa. Za mučenca je Jaroslava na njegovem pogrebu imenoval že škof Gregorij Rožman.

Civilnodružbena iniciativa Vseposvojitev je posvečena simboličnemu posvajanju žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev v Sloveniji, ne glede na to, na kateri strani zgodovine so se v bratomorni vojni znašle. Pobudo je že pred več kot desetletjem zasnovala Romana Bider, sčasoma pa je dobila tudi nove izvedbene oblike.

Med temi sta spletno pokopališče, na katerem je vsaki od okrog 100.000 žrtev druge svetovne vojne posvečen pomnik z zemljevidom kraja pokopa, če je ta znan, in pobuda 30 maš za svetniške kandidate, ki se je že prevesila v drugo polovico. Začela se je 5. aprila lani, poteka vsak prvi petek v mesecu in ta petek bo pri frančiškanih na ljubljanskem Tromostovju potekala že 21. po vrsti. Pri vsaki sodelujejo tudi duhovniki, pevski zbori in župljani kraja, kjer je bival svetniški kandidat.

Zanimiv splet okoliščin, ki je vodil do te pobude, je Romana Bider opisala v intervjuju za Domovino maja letos. Kot je pojasnila, ji je neka gospa, ki je želela ostati anonimna, enkrat okoli novega leta poslala škatlico, v njej pa 750 evrov in pripis, v katerem je izrazila željo, da bi se »rada prikupila« slovenskim mučencem. Zato ji podarja ta denar, češ da bo že vedela, kako ga v okviru projekta porabiti. Šlo je za simboliko – en evro za vsako morišče na Slovenskem.

»Čutila sem, da sem dobila sveto darilo, s katerim moram narediti nekaj res lepega,« je poudarila. Takrat se je rodila tudi ideja o 30 svetih mašah, od katerih jih 26 darujejo za svetniške kandidate, zadnje štiri pa bodo potekale za uspeh beatifikacije, za vse slovenske mučence, za neznane slovenske mučence ter za mučence in njihove rablje.

Evharistične trojke

Po letu 1937, ko je papež v zaporedju petih dni objavil dve okrožnici, s katerima je obsodil najprej nacizem, takoj zatem pa še brezbožni komunizem, so se razplamtele ostre polemike tudi na Slovenskem, na poseben način v študentskih krogih. Glasniki komunistične revolucije so tudi tam začeli vse glasneje opozarjati nase. Nasprotja so se poglabljala, kmalu po začetku vojne pa so zahtevala prve žrtve, med njimi je bil tudi Jaroslav Kikelj.

Jaroslav se je 15. maja 1919 rodil na Opčinah nad Trstom v skromni železničarski družini. Družina se je zaradi očetovih delovnih obveznosti večkrat selila. Ko je bil Jaroslav star deset let, je oče umrl. Mati Alojzija se je s tremi osnovnošolskimi otroki nato preselila na Studence v Maribor.

Živeli so blizu cerkve sv. Jožefa in Jaroslav je rad zahajal k patrom kapucinom, dejavno sodeloval pri molitvah in mašah ter k udejstvovanju vabil tudi vrstnike. Skupaj s kapucini je v petem razredu gimnazije na Studencih ustanovil fantovski odsek.

Kot vodja odseka je postal pravi apostol studenških fantov. Dajal je lep zgled krščanskega življenja in je mnoge pridobil za mesečno sv. obhajilo, lahko beremo v knjigi Kraljica mučencev. Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sv. maši in tudi pri obhajilu. Somišljenike je hotel organizirati v t. i. evharistične trojke. »Nasprotniki krščanstva se organizirajo v celice, v trojke. Zakaj se ne bi tudi mi?« je govoril. Ideja trojk je bila, da bi pazili drug na drugega ter se med seboj spodbujali k čim pogostejšemu prejemanju zakramentov in nasploh vzornemu krščanskemu življenju.

Somišljenike je Jaroslav Kikelj hotel organizirati v t. i. evharistične trojke – da bi pazili drug na drugega ter se med seboj spodbujali k vzornemu krščanskemu življenju.

Zlato, nedolžno srce

Leta 1939 je Jaroslav Kikelj prišel študirat na Medicinsko fakulteto v Ljubljano, ki pa je bila tedaj pod močnim vplivom levičarjev in marksistov. Jaroslav si je na vso moč prizadeval, da bi katoliške študente povezal in jih utrdil pred vplivi veri nenaklonjenega okolja. Sicer je bil tako v gimnaziji kot na vseučilišču vesten in marljiv, med vrstniki pa zelo priljubljen zaradi svojega blagohotnega značaja, lahko beremo v knjigi Palme mučeništva.

»Imel je zlato, nedolžno srce, ki ni bilo zmožno, da bi komu storilo krivico. Odlikovala ga je svetniška pobožnost, ki jo je vedno znal na prikupljiv način združevati s fantovsko odločnostjo in mladostno živahnostjo,« je zapisano na spominski podobici, ki so jo izdali njegovi prijatelji po njegovi pretresljivi smrti.

Že v Mariboru je bil Jaroslav član Marijine kongregacije, v zadnjem razredu srednje šole pa je začel hoditi na kandidatski tečaj dijaške Katoliške akcije. Po prihodu v Ljubljano je kot študent kmalu postal vodilni član in predsednik študentske podzveze Mladcev. Bil je tudi predsednik študentskega medicinskega društva Vir.

Odlikovala ga je svetniška pobožnost, ki jo je vedno znal na prikupljiv način združevati s fantovsko odločnostjo in mladostno živahnostjo.

Grožnje ga niso prestrašile

Ob napadu na Slovenijo so Štajersko in Gorenjsko zasedli Nemci, Notranjsko, Dolenjsko in Ljubljano z okolico pa Italijani. Nemci so takoj začeli s terorjem in izseljevanjem Slovencev, Italijani pa so najprej ubrali nekoliko milejšo taktiko.

V Ljubljanski pokrajini so sprva večinoma pustili slovensko šolstvo in druge kulturne ustanove. Slovenska akademska društva pa je italijanska oblast razpustila in ustanovila enotno vseučiliško organizacijo. Zahtevali so, da se študenti povežejo vanjo, sicer bodo ukinili študij na ljubljanski univerzi, Nemcem pa izročili vse študente, ki so v Ljubljansko pokrajino pribežali iz Gorenjske in Štajerske.

Na drugi strani je komunistična Osvobodilna fronta pristop k tej skupni organizaciji prepovedala. A vodilni v študentskih društvih, ki so poznali komunistične cilje in metode, so se zavedali usodnosti trenutka in sprejeli pogoje zasedbenih oblasti. Obstoj univerze je bil ogrožen in organizaciji, ki so jo Italijani hoteli poimenovati Univerzitetna fašistična mladina, se je pridružil tudi Jaroslav.

Komunisti so ostro nastopili proti študentom, ki so privolili v sodelovanje v tej organizaciji. Pod drobnogled so vzeli predvsem Franca Župca in Jaroslava Kiklja ter ju obtoževali sodelovanja z okupatorjem, a ju njihove grožnje niso prestrašile.

Kot lahko beremo na spletnih straneh Nove slovenske zaveze, je bil Jaroslav Kikelj kot član Mladcev odločen antikomunist. Malo pred smrtjo ga je voditelj Mladcev Ernest Tomc posvaril, naj pazi, da ga ne ubijejo, Kikelj pa mu je odgovoril: »Bom šel pa v nebesa.« Tomc ga je začudeno vprašal: »A kar naravnost v nebesa?« »Da, gospod profesor, kar naravnost v nebesa!«

Škof Rožman ga je imenoval za mučenca

Svojo grožnjo so komunisti uresničili marca 1942. Franc Župec je pod kroglami njihovega likvidatorja padel 16. marca na Prisojni ulici v Ljubljani, Jaroslav Kikelj pa dva dneva pozneje na Streliški ulici. Pogreba Kiklja se je kljub tveganju zaradi rdeče propagande, ki je govorila o »likvidaciji izdajalca«, udeležila množica ljudi.

Pogreb je vodil škof Rožman, ki je o Jaroslavu prav tako dejal, da je imel »prelepo čisto dušo«, in se že tedaj Bogu zahvaljeval: »… za prvega mučenika, ki si ga dal naši Katoliški akciji«. »Zahvaljen bodi za vso ljubezen in radost in za svetel zgled, ki si ga izžarjal iz njegove duše med vse, katere si pripeljal v njegovo družbo. Zahvaljen bodi za največjo milost, da si mu dal popolno vdanost v nedoumljive sklepe tvoje svete volje, da je pričakoval smrt, ki mu je bila zagrožena, z veseljem in hrepenenjem po nebesih.«

Pogreba Kiklja se je kljub tveganju zaradi rdeče propagande, ki je govorila o »likvidaciji izdajalca«, udeležila množica ljudi.

(D229: 52-53)