Življenje v Argentini: v šestih mesecih nove vlade se spreminjajo stvari, ki so se zdele nerešljive

Včeraj smo v Domovini objavili intervju z zakoncema Rezko Snoj in Jose Luisom Montesino, ki sta za prvomajske praznike obiskala Slovenijo iz Argentine.

V prvem delu pogovora smo se osredotočili na Slovenijo, Slovence in primerjavo z Argentino, v drugem delu pa se osredotočamo na življenje v Argentini. 

Zanimalo nas je, kakšen je odnos Argentincev do dela, do nove desno-sredinske vlade, ki je nastopila pred pol leta, kako Argentinci gledajo na Evropo ter tudi, kam najraje odhajajo na dopust.

Kakšno leto nazaj sem pisala o nenehnem slovenskem razmišljanju o dopustih. Presenetili so me nekateri komentarji pod prispevkom v smislu, se v Argentini živi od lenarjenja in se ob tej trditvi opirali na višino argentinskega BDP. Je kaj resnice v tem? 

Posploševanje je težko in ne moreš reči, da so Argentinci leni. V grobem obstajata dve skupini: srednji sloj, ki si prizadeva, da bi imel službo. Srednji sloj je tisti sloj, ki z visokimi davki vzdržuje velik del – približno četrtino – Argentincev, ki živi od državne podpore že vsaj tri generacije – pred volitvami tudi s pomočjo podarjenih televizij in hladilniki, med vladami pa z udeležbami na manifestacijah, na katerih dobijo hrano in za čigar udeležbo so plačani, torej so bili leni ustvarjeni zanalašč. Nekateri nimajo druge izbire, obstajajo pa tudi takšni, ki jim tak način življenja ustreza.

Argentina je zgodovinsko latinskoameriška država s najmočnejšim srednjim slojem. Še posebno prejšnja vlada (vlada zakoncev Nestorja in Cristine Kirchner, op. ur.) ga je želela spodbiti z davki ter mentaliteto, ki ni spodbujala ne iniciative, ne izpopolnjevanja. Ni se splačalo delati, saj več si delal, manj ti je ostalo. Ta pristop je močno prizadel gospodarstvo in industrijo, državo so močno prizadele tudi nesmiselne omejitve trgovanja z drugimi državami.

Morda za primerjavo, koliko ur traja povprečen tedenski delovni urnik ter koliko imate letnega dopusta?

Povprečen tedenski delovni urnik je v podjetjih 45-urni z vključeno eno uro kosila, torej devet ur na dan, za tiste, ki delajo v trgovinah, pa 50-urni.

Število dni dopusta pa se veča z leti, ki jih preživiš v enem podjetju: prvih pet let imaš dva tedna dopusta, po petih letih tri, po desetih letih štiri. Če zamenjaš službo in greš delat v drugo podjetje, zopet začneš z dvemi tedni dopusta. Vendar je zdaj redko, da v enem podjetju delaš deset ali več let skupaj.

In pravice delavcev?

Ugodnosti in plače delavcev so odvisne od tega, kako močni so sindikati.

Konec prejšnjega leta je na predsedniški stolček sedel nov, desnosredinsko usmerjeni predsednik Mauricio Macri, po več kot desetletni vladavini levo usmerjenih zakoncev Nestorja in Cristine Kirchner. Se je v teh mesecih že kaj spremenilo, kar se občuti v vsakdanu?

V šestih mesecih se je zgodilo več kot v zadnjih dvanajstih letih, spreminjajo se stvari, za katere so mislili, da so nerešljive.

Srednji sloj, torej predvsem tisti, ki želijo delati, in svet industrije je manj napet in ponovno vidi neko perspektivo, s tem upanje na potencialna nova delovna mesta, predvsem zato, ker je Macri takoj začel ustvarjati pozitivne stike z ZDA, Evropo, sosedami.

Podeželje, ki proizvede večino surovin, so močno olajšali davkov in takoj se je začelo dogajanje – kupovanje traktorjev, saditev, ki se prej zaradi višine davkov in majhne odkupne cene ni več izplačala, zaradi česar so npr. prej kmetje protestirali s polivanjem mleka po poljih in metanjem sadja po cestah.

Seveda pa smo še vedno v prehodnem obdobju, najtrši oreh je inflacija, ki je od leta 2010 še posebno vrtoglava.

Po drugi strani se ukinjajo že smešne podpore v javnem prevozu, elektriki, vodi, nafti, plinu, čemur nasprotujejo predvsem ljudje, ki jim je bilo udobno živeti v prejšnjem sistemu.

Kako je z varnostjo v Buenos Airesu? V skupnosti se je slišalo tudi za več hudo ranjenih ali med ropom celo na domu ubitih Slovencev. Je kriminal navzoč samo v prestolnici, ali tudi na podeželju? 

Ker je v mestu toliko ljudi na kupu, število primerov zgleda večje, kakor je, vendar jih je vsekakor preveč. To ne pomeni, da te bodo napadli v vsakem trenutku, je pa v zadnjem času stopnja kriminala porasla, predvsem zaradi trgovine z drogo, ki se je še posebno razširila za časa prejšnje vlade.

Pri tem je bolj nevarna okolica mesta. Stopnja kriminala je različna po različnih predelih mesta, na podeželju pa je kriminal še vedno izjema.

Kako povprečen Argentinec gleda na Evropo? Ga pritegne, se mu zdi zanimiva, spremlja, kaj se tukaj dogaja?

Za Argentinca je Evropa močna kulturna, deloma tudi ekonomska referenca, saj jih ima večina prednike iz Evrope. Npr. tudi arhitektura se zgleduje po evropski. Povprečen Argentinec tudi sanja, da bi vsaj enkrat prišel »v Evropo« in pri tem obiskal glavne prestolnice – Pariz, Rim, Madrid in Barcelono, London. Veliko sanje o potovanju v Evropi tudi izpolni.

Kam pa Argentinci, če že ne gredo v Evropo, zahajajo na dopust?

Najbolj tipičen družinski dopust je na argentinski plaži ob Buenos Airesu, ki je tudi pogost cilj podaljšanih vikendov. Pogost družinski cilj je še Cordoba (provinca severovzhodno od Buenos Airesa, op. ur.). Ob ugodnih cenah Argentinci zahajajo na brazilske plaže, najbolj dosegljiv cilj v ZDA pa je Miami, ki je lažje dostopen tudi jezikovno.

... in preostali del Latinske Amerike?

Za bolj eksotična potovanja, za avanturiste. Estrada si privošči tudi drage urugvajske plaže.