Vse očitnejša težava na levi: veliko babic, kilavo dete



Glede na abstinenčno krizo po le dveletni odsotnosti od vzvodov oblasti smo lahko pričakovali, da bo levi pol te volitve spremenil v apokaliptično bitko za 'biti ali ne biti'. Da pa se bo predvolilna kampanja na levici spremenila v takšno sračje gnezdo ter kakofonijo mnenj samooklicanih aktivistov in iniciativ, pa smo lahko pričakovali le maloštevilni slovenski volivci. In če po eni strani volivci slovenske pomladi z napetostjo iz tedna v teden pričakujejo, kdo bo glavni izzivalec trenutne koalicije, si verjetno težko predstavljamo, kako se v tej situaciji znajde levi volivec, ki še dva meseca pred volitvami pravzaprav ne ve, kdo bo šel na volitve kot prvi obraz in kakšen je pravzaprav levi politični program onkraj obsedenosti z Janezom Janšo.

Dolgoletno drobljenje strank na levici v obdobju, ki je sledilo razpadu Drnovškove LDS, in težavno politično dogajanje na pomladni strani v preteklem desetletju je v slovenskem političnem prostoru dejansko pustilo le še tri stranke z jasno strankarsko strukturo, politično bazo ter prisotnostjo na terenu. In te so po velikosti SDS, Socialni demokrati in Nova Slovenija.

In če je širša desna sredina za te volitve končno uspela urediti svoja medstrankarska razmerja ter bo na njih nastopila s ponudbo treh jasno profiliranih programov, ki jih predstavljajo SDS, NSi ter Povežimo Slovenijo, ob njih pa bo na volitvah iz ozadja napadala še sredinska Naša Dežela Aleksandre Pivec, je na levem polu situacija povsem drugačna.

Številni slovenski volivci, ne samo levi, temveč tudi neopredeljeni ter pragmatični, še vedno ne vedo, katere so stranke na levici ter levi sredini in kaj točno sploh ponujajo za naslednje štiriletno mandatno obdobje. Volivci ne vedo, koliko svobode stranka Gibanje Svoboda Roberta Goloba sploh ima. Ali volivec, ki voli Goloba, voli njegov program ali program nekoga drugega, ki ga na volitvah uradno sploh ni?
Volivci ne vedo, koliko svobode stranka Gibanje Svoboda Roberta Goloba sploh ima. Ali volivec, ki voli Goloba, voli njegov program ali program nekoga drugega, ki ga na volitvah uradno sploh ni?

Socialistična zveza delovnega ljudstva 2.0


Po Golobovem prevzemu stranke Z.dej so številni menili, da se strankarska ponudba na volitvah počasi zaokrožuje. Toda presenečenjem iz tedna v teden ni videti konca. Kot da nesoglasja med Golobom ter koalicijo KUL ne bi bila dovolj, so se v kampanjo iz ozadja s svojimi zahtevami vključili še predstavniki levih starost oz. Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo, pred kratkim pa je nova skupina stare LDS, zbrana okoli Jožeta P. Damijana ter Gregorja Golobiča, predstavila Program demokratične alternative. Obema pa je prav tako kot Niki Kovač in njenim predstavnikom nevladniške scene skupno to, da kot kaže svojih idej nočejo podpreti s konkretno kandidaturo na volilnih listah s polnim prevzemanjem odgovornosti za volilno kampanjo, rezultat ter izvedbo programa, ampak zahtevajo, da se njihove želje avtomatsko prepozna kot legitimne ter se jih izpolni brez soočenja argumentov v politični kampanji in brez ozirov na povolilno sestavljanje funkcionalne vladne koalicije.

Logika omenjenih skupin močno diši po nekakšnem združevanju v obliki Socialistične zveze delovnega ljudstva, kjer so se zahteve partijske avantgarde vedno podajale in izvrševale v ozadju izven volje tega istega ljudstva, ki naj bi ga razni ''ljudski'' odbori, TOZDI, SOZDI ter združenja zastopali.

Levica ima na tokratnih volitvah težavo, ki je prejšnja leta pravzaprav redno mučila desni pol. Raznorazni Prstani, Katedrale svobode, Zbori za republiko ter Prebudimo Slovenijo so vsi seveda bili dobronamerni, a njihov angažma pogosto ni šel dlje od izvedbe enega samega dogodka, nekaj govorov ter modrovanj, kaj bi bilo potrebno storiti, s terenskim delom pa ni bilo nič. Vsaka iniciativa ali gibanje je bilo prepolno narcisoidnosti, prepričano, da so le oni poklicani, kako rešiti težave pomladnega pola.

In če je na desnici uspeh izostal zaradi omenjenega pogosto lenobnega pristopa h kampanji, češ 'jaz bom povedal kaj je potrebno narediti, izvedel pa bo to nekdo drug', so sedaj v še bistveno večjem ''zosu'' na levem polu. Tam so zahteve zaradi desetletne odvisnosti od več(sto)milijonskega vzdrževanja nevladniških in paradržavnih fevdov toliko večje.

Vsaka skupina zahteva svoj kos pogače, leve stranke pa svoje baze preprosto ne morejo več razočarati. Ko gre za denar in za preživetje interesnih skupin, šteje samo ohranjanje stanja, za rezultat in kampanjo naj poskrbijo drugi. Kot pravi Bojan Požar, v trenutnih razmerah stalno umikanje edine resne leve stranke Socialnih demokratov interesom iz ozadja ni več nikakršno presenečenje, prav tako pa tudi ne vedno glasnejša ugibanja, ali bo g. Golob sploh ostal prvi obraz levice. Izkušeni raziskovalni novinar pravi, da najverjetneje ne.

Slovenski volivci so velikokrat zelo potrpežljivi in veliko odpustijo, toda upravičeno se lahko vprašamo, ali so levi čarodeji v svojem čaranju tokrat šli predaleč. V tem primeru se utegne morda izkazati, da iz klobuka niso potegnili Goloba, temveč da so v ustvarjanju vedno novih političnih zvarkov ustvarili leve Frankensteine, ki bodo na volilni dan potopili celotni levi pol.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30