Versko življenje Romov v murskosoboški škofiji: "Marija je za njihovo vero ključna. Tam oni čutijo neko varnost, z njo se poistovetijo, doživljajo jo res kot mamo."

Romi v Sloveniji so večinsko katoličani in vera je pomemben del njihove identitete. Mnogo Romov še danes marsikje živi na robu družbenega življenja, kar velikokrat pomeni tudi izključenosti iz župnij. 

V preteklosti smo predstavili nekaj utrinkov pastorale Romov v novomeški škofiji, tokrat pa smo po bližje pogledali, kako svojo vero živijo Romi v murskosoboški škofiji. O tem smo se pogovarjali z voditeljem Škofijskega odbora za pastoralo Romov, Goranom Merico, sicer župnikom v Ljutomeru. 

Sveta Marija, mati božja 

Znano je, da se Romi v svojem verovanju zelo obračajo na Marijo. Do nje čutijo veliko zaupanje, daje jim občutek varnosti, sprejetosti in tolažbe. Ljudstvo, ki je bilo večino svoje zgodovine odrinjeno in na robu družbe, najde v Mariji zatočišče in sprejetost. Murskosoboška škofija za Rome vsaj dvakrat letno organizira romanje k Mariji. V juniju v Medžugorje za štiri dni, avgusta pa navadno k Majki Božji v Bistrico na Hrvaškem. Običajno napolnijo več avtobusov. Kot je povedal Goran Merica, ki je na teh romanjih večkrat tudi duhovni spremljevalec, so Romi veliki častilci Marije: »Marija je res velik simbol njihove vere, vanjo imajo veliko zaupanje. Še kot študent se spominjam, ko je bila Fatimska Marija v murskosoboški župniji, je eden od Romov prinesel petsto gladiol, češ da naj za Marijo najlepše okrasimo. Marija je za njihovo vero ključna. Tam oni čutijo neko varnost, z njo se poistovetijo, doživljajo jo res kot mamo. Čutijo, da jih ona vedno znova sprejema in tolaži. Lik matere je zanje zelo pomemben in preko njega jih najbolj učinkovito nagovarjamo.«

Pastorala Romov v murskosoboški škofiji

Pastorala Romov v murskosoboški škofiji je dobra in temelji na osebnem stiku duhovnika z romsko skupnostjo. V murskosoboški župniji, kjer prebiva največji delež Romov je med člani župnijskega sveta tudi romski predstavnik, ki je nek vezni člen med romsko pastoralo in pastoralo župnije.  

Kot je povedal vodja romske pastorale, podobno kot večinsko prebivalstvo, tudi Romi svojo vero prakticirajo predvsem ob praznikih. Nekaj pa je tudi rednih nedeljnikov. Pred velikimi prazniki sporočijo, kdo želi obisk, maziljenje, spoved, obhajilo … V romski vasi Pušča tudi že leta poteka dobro obiskan oratorij. Otroci dokaj redno obiskujejo verouk. Praviloma so vsi otroci krščeni in tudi poroke so katoliške.

»Zelo velik doprinos k njihovi veri je bila tudi postavitev kapele v njihovi vasi. Posvečena je Loretski Materi Božji. Z njo se zelo poistovetijo, včasih so se pošalili, da zato, ker je tako črna kot so oni. Sprejeli so jo za svojo in tudi v mesecu juliju, ko je tam proščenje, zelo aktivno sodelujejo. Od otrok do starejših. Radi in redno se udeležujejo dejavnosti po župnijah. Ko je čiščenje cerkve, krašenje, kakšna pomoč … jih pride po dvajset, trideset.«

Kot zanimivost, beseda Rom v romskem jeziku pomeni človek (in poročen moški). Če terminološko prevedemo romsko pastoralo v človeško pastoralo, se nam nakaže tudi nova perspektiva le te. 

Smrt in vraževerje

Kot je povedal naš sogovornik, so pogrebi katoliški, a je to tema, ki Rome zelo bremeni in tudi ovira pastoralo bolnih in ostarelih. Vraževernosti med Romi je namreč še vedno veliko in se prenaša iz generacije v generacijo.

»Bojijo se, da bo prišla nazaj duša pokojnika. Tudi dolgo ne želijo iti v prostor, kjer je umrl pokojnik. Te vraževernosti je še veliko. Kar nekaj se jih tudi ukvarja z magijo. Zelo se bojijo smrti in to jih včasih tudi ovira pri veri. Pastorala bolnikov in poslednji zakramenti so zato za njih še vedno velika tabu tema. Nekatere družine sicer tudi pokličejo duhovnika na dom k bolniku.«

Duhovnika kličejo tudi, ko se po dogajajo kakšne nadnaravne stvari in prosijo za molitev in blagoslov hiše.

Poleg vraževerja pa pastoralo pogosto ovirajo tudi razprtije med družinami: »Veliko je nekih sorodstvenih razprtij in to potem precej vpliva tudi na delovanje njihove skupnosti kot tudi same pastorale. Res pa je - ko je potrebno, vedno stopijo skupaj.«

Glede prisotnosti drugih veroizpovedi med Romi, je Goran Merica povedal, da je v zadnjih letih nekaj prekmurskih Romov prestopilo v binkoštno vero in da se občasno pojavlja tudi vpliv islama. Še vedno pa prednjači katoliška vera in zaupanje v Cerkev je še prisotno. Bolj kot druge vere je težava sekularizacija, saj mnogi svojo vero živijo samo še za praznike. Opravijo zakramente in se oddaljijo.

Sekularizem med Romi

Podobno kot med splošnim prebivalstvom ima tudi na romsko skupnost velik vpliv sekularizem. Po birmi jih veliko odpade. Ko se poročajo in imajo otroke, se vračajo. Čeprav se je v zadnjih letih tudi to precej spremenilo: »Še nedolgo nazaj so imeli kar hitro in zelo mladi otroke in so se posledično tudi hitro po birmi vrnili. Sedaj pa je tega veliko manj in posledično je tudi ta razpon večji. Vedno bolj se pojavlja upad vere in upad zaupanja. Ker je tudi družba v kateri živimo takšna kot je, se tudi oni, ko se socializirajo in integrirajo, posledično integrirajo tudi v to.

Goran Merica pravi, da se sicer ne spomni primera, da ne bi bil opravljen vsaj zakramenta svetega krsta.

Romski božič

Romi kot veliki častilci Marije radi praznujejo božič. V lepem številu pridejo tudi k polnočnici. So pa znani tudi po tem, da veliko dajo na zunanje okrasje: »Lučke so precej popularne. Betlehemska lučka je skoraj pri vsaki hiši. V božičnem času se ti v Pušči zdi, da si v Las Vegasu. Velikokrat zunanji blišč prevlada pred notranjo pripravo. Tudi sicer so jim zunanji izrazi pobožnosti zelo pomembni.«

'Rauši' in ponovitev nove maše

Goran Merica je imel v romski vasi Pušča leta 2010 ponovitev svoje nove maše. Vse sodelovanje in pogostitev so Romi pripravili sami. To jim je veliko pomenilo in še danes govorijo o tem. Tudi novomašnika so vzeli za svojega: »Govorili so, da sem jaz njihov romski duhovnik. »Rauši,« kar je romska beseda za duhovnika. Imajo neko zaupanje, je pa to zaupanje potrebno vedno znova graditi. Ni vedno lahko, je pa pomembno, da jim pokažeš, da kljub njihovi krhkosti in slabotnosti, imaš rad. Ljudem, tudi starejšim je zelo pomembno, da jih ne obsojaš, ampak sprejemaš, ne glede na vse.«

[gallery_media_slugs=0ol9I1056.jpg,nO3jt1049.jpg,inoGr1047.jpg,RnT9R1046.jpg,1005.jpg,mc.jpg]

Prekmurski Romi in njihov razvoj

Življenje Romov v Prekmurju se je v zadnjih dveh, treh desetletjih zelo spremenilo. Naš sogovornik se spominja: »Ko sem hodil v osnovno šolo, so bile v romski vasi takšne hiše, da nisi vedel, kako lahko nekdo živi tam. Danes so to urejene, mogočne hiše s fasado … Tudi druga romska naselja Kamenci, del Črenšovec … se na prvi pogled sploh ne razlikujejo od drugih vasi. To je seveda vplivalo tudi na njihov način življenja.

Romi so v preteklosti potrebovali več pomoči, tako materialne kot tudi duhovne in bili posledično bolj dostopni za duhovne stvari. Danes, ko so dobro situirani, je tudi duhovnost malo odmaknjena ali dana na stranski tir. Kot je to splošen trend v sodobni družbi.

»Občutek imam, da se trudijo živeti v sožitju z večinskim prebivalstvom. Vidi se, da je napredek. Bolj se izobražujejo. Nekoč je bila zgolj osnovna šola in konec. Sedaj redno hodijo v srednjo, tudi študirat gredo nekateri … Tudi njihov način vsakdanjega življenja se je spremenil, saj so med tednom večinoma po službah.«

Odnosi z večinskim prebivalstvom

Velikokrat bode v oči zelo velika razlika v življenju prekmurskih in dolenjskih Romov. Našega sogovornika, ki že od otroštva živi v stiku z romsko skupnostjo, smo povprašali, kakšni so po njegovem mnenju razlogi za to: »Med ljudmi je bila dolgo miselnost, da cigan ne sme priti k hiši, ker ti bo nekaj ukradel … ta predsodek je bil dolgo v ljudeh. V Prekmurju so uspeli številni pridni in delovni Romi, ki so hodili ljudem pomagat pri delu – za plačilo, seveda – ta predsodek zelo ublažiti, če ne razbiti. Ljudje so jim začeli zaupati. Na Dolenjskem pa ta proces očitno ni stekel. Zaupanje pa je potrebno vedno znova graditi.«

Goran Merica opozarja tudi na to, da je zelo nevarno, če začnemo prehitro soditi ljudi in po enem človeku obsodimo vse. Nekrščansko je človeku dati etiketo, še preden ga sploh spoznamo. Na tak način ga zaznamujemo in odrinemo. »Če jim pokažeš, da so pomembni in da jih sprejemaš, so zelo zaščitniški. Pomembno je, da si z njimi, da jih sprejemaš takšne, kakršni so.« 

Kot je poudaril nadalje, je bilo v Prekmurju kar nekaj elementov, ki so vplivali na pozitivne obojestranske odnose: »V Prekmurju je simpatije zbudila tudi njihova glasbena prodornost. Romske glasbene skupine v Prekmurju so velik doprinos k sprejemanju Romov in nenazadnje tudi k njihovi samozavesti. Na ta način kažejo, da želijo živeti s skupnostjo. Moram pa poudariti tudi to, da so na Pušči ljudje užaljeni, če jim rečeš, da so Romi. Pravijo, da so cigani.«

Tudi Cerkev je bila pomemben dejavnik, ki jih je povezal z večinskim prebivalstvom. Še v devetdesetih letih so imeli romski otroci obhajilo ločeno od drugih. Potem so se na ravni župnije odločili, da ni primerno ločevati romskih otrok od ostalih: »Kakšno sporočilo daješ enim in drugim? Tudi to je prineslo k večjemu sprejemanju. Obojih. To so majhni koraki, ki pa na dolgi rok delajo velike stvari. Veliko pa seveda vpliva to, da so zaposleni, da imajo reden dohodek … Nekoč je bil tudi velik tabu, da bi se Rom poročil s kom drugim. Sedaj to ni več nenavadno.« 

Zaključimo lahko, da sta tako murskosoboška škofija kot tudi prekmurska romska skupnost storili velike korake pri vključenosti Romov v župnije, škofijo in družbo na sploh.