Matic Vidic, vojak, ki Rome uči verouk: Žena je rekla, ali sem zmešan, stara mama pa, kaj mi je tega treba

Pred kratkim so dolenjski župani pripravili zakone, s katerimi bi poskušali rešiti romsko problematiko, predvsem na področju socialne politike, trga dela, vozniških dovoljenj in izobraževanja. Da je področje romske problematike znova spet aktualno, dokazuje pred kratkim ustanovljena vaška straža v Ivančni Gorici. 

Včeraj so svoje predloge, za katere so zbrali 31.000 podpisov, predstavili predstavnik županov Vladimir Prebilič, nekdanji politik Zaresa Franci Kek, poslanec SD-ja Predrag Bakovič in romski svetnik v novem mestu Duško Šmajdek, a od vlade, pa tudi osrednjih medijev, ostajajo ignorirani (več: Golobova vlada noče podpreti dolenjskih županov pri reševanju romske problematike. Prebilič: Vlada odgovornost prevzema nase).

Zanimal pa nas je pogled na problematiko nekoga iz prakse in od znotraj. Matic Vidic je vojaški uslužbenec, specializant logoterapije, sicer univerzitetni diplomirani teolog in profesor filozofije, pa tudi stalni diakon. Poleg veroučnih skupin v Brusnicah verouk uči tudi Rome v romskem naselju Brezje v neposredni bližini Novega mesta.

V prvem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o sobivanju z Romi, kako poteka poučevanje verouka in če je na področju zaposlovanja Romov viden napredek. 

Ste iz Novega mesta in ste z Romi sobivali od malega. Kakšna je bila vaša izkušnja z njimi?

Lokalno prebivalstvo ima že v krvi, v DNK zapisano, da Romov ne mara. Prebivalci imajo praktično vsi z njimi posredne ali neposredne slabe izkušnje. Že glavna grožnja otroku je, da če ne bo priden, ga bo »ciganka« vzela. Negativni pogled na Rome nam je položen že v zibelko. Tudi pri nas je bilo seveda veliko negativnih izkušenj. Ukradli so nam motorne žage, motorje, orodja, ki jih uporabljamo pri kmetijstvu ... V preteklosti je vsaka hiša imela svojo »ciganko«, za katero je skrbela. Prišla je na dom, potrkala in prosila, za njo pa je bilo vedno nekaj pripravljeno. Kasneje se je začel bolj pojavljati vandalizem ter kraje in prišlo je do tega, da je do Romov vzniknilo sovraštvo. Deloma je to seveda upravičeno. Kraljevska vrednota je, da ljubiš tudi nekoga, ki ti povzroča nevarnost oziroma škoduje. V mesecu maju je bilo v naši krajevni skupnosti res veliko vlomov oziroma poskusov vlomov, tako da smo glede tega imeli tudi sestanek.

Jaz pri teh težavah s prstom kažem na policijo. Napačna razlaga je, da se moramo glede težav obrniti na državo. Za zagotavljanje reda in miru mora biti glavni sogovornik policija. Veliko kraj je sicer povezanih z Romi, ki so odvisniki od mamil. Je pa za nas, krajane, do največje spremembe prišlo takrat, ko je ogromno Romov dobilo izpit za avto. Na njihove kriminalne »podvige«, kot jim pravijo, so se vozili na bolj oddaljene kraje, kar je bilo za nas idealno. Čim pa se jim omejuje možnost opravljanja izpita za avto, je to za krajane slabost, saj smo spet mi prva tarča kaznivih dejanj. 

Predvsem na novomeškem in kočevskem se domačini ob sobivanju z romsko skupnostjo srečujejo s številnimi težavami: od raznih kriminalnih dejanj, avtomobilskih voženj brez izpita, ki ogrožajo splošno varnost, do neobiskovanja šole s strani otrok, življenje na socialni podpori. Koliko so takšni očitki utemeljeni v realnosti?

Tudi Romi hrepenijo, tako kot mi, po udobju, prepoznavnosti. Da pa Romi do tega udobja pridejo, se zatekajo h kriminalu. Največkrat gre za preprodajo orožja, prekupčevanje z drogami in izsiljevanje gostiln. V zadnjem primeru gre za to, da pride Rom do gostilne in pove, da jih je zunaj še 10, ter da v kolikor ne želi, da zahajajo v njegov lokal, s čimer bi najverjetneje imeli določene neprijetnosti, bo moral gostilničar na mesec plačevati nekaj denarja. Ne gre torej nujno vedno za nasilne metode. Tudi med seboj se izsiljujejo. Nekdo nekomu posodi denar, nato pa mu da oderuške obresti, ki jih nikoli ne more vrniti.  

Njihov glavni dogodek je krst. Tam mora biti veliko hrane, pijače, glasbe. Ogromno denarja dajo za ta dogodek, pri čemer pa si morajo denar izposoditi ter ga še leta zelo težko vračajo. 

Kako je prišlo do tega, da ste se odločili stopiti mednje in jih začeli poučevati verouk? Kako so to vašo odločitev, da boste delali z Romi, sprejeli vaši bližnji?

Pri meni je do te odločitve prišlo, ko enostavno nisem mogel več gledati, kaj se dogaja. Nisem človek, ki bi verjel, da se ne da nič narediti, nič spremeniti. Bilo je tudi to, da ker sem zaposlen v vojski in sem imel možnost odhoda na polletno misijo, sem se zavedal, da ne morem doma same pustiti stare mame, žene in sina.  

Prejšnjega škofa Glavana sem nagovarjal, češ, zakaj hodimo na misijone po vsem svetu, tu pa imamo pred nosom prav tako ljudi, ki nimajo svojega dušnega pastirja, svojega misijonarja. Zavedal pa sem se, da nimam pravice drugim očitati, če tudi sam ničesar nisem pripravljen narediti.

To je bila zelo težka odločitev. Doma je bilo hudo nasprotovanje. Žena je rekla, ali sem zmešan, stara mama pa, kaj mi je tega treba. Jaz pa sem čutil božji klic, da moram nekaj narediti.  

To je bila zelo težka odločitev. Doma je bilo hudo nasprotovanje. Žena je rekla, ali sem zmešan, stara mama pa, kaj mi je tega treba. Jaz pa sem čutil božji klic, da moram nekaj narediti.  

Začel sem tako, da sem vsak dan šel na sprehod s psom. Povsod je bilo polno smeti, ki so jih pustili Romi. Namesto da bi zjutraj molil hvalnice, sem bil slabe volje zaradi vseh teh smeti. Najprej sem jih pobiral in sem bil že boljše volje, nato pa sem nekega dne nekemu Romu rekel, če obstaja možnost, da bi smeti raje odvrgli v smetnjak. Pri njih je največja težava to, kako se jim približati in priti v njihovo naselje. Civili (neromi, po romsko gadže) tam niso dobrodošli, oziroma se tudi sami ne počutijo dobro. Pisal sem koordinatorju za romsko pastoralo Petru Kokotcu, zdajšnjemu vikarju v novomeški škofiji, ali mi lahko kako pomaga, da se jim približam. Povabil me je, da sem šel z njimi na romanje na Brezje. Gre namreč za njihov največji dopust. Z njimi sem se pogovarjal, jih opazoval in se jim približal. Bil pa sem v vojaški uniformi. Vojake namreč spoštujejo, za razliko od policije, ki je tista, ki »piše kazni«.

Kasneje, ko sem se vrnil iz romanja, sem začel počasi. Najprej smo postavljali jaslice, imeli Miklavža, polnočnico, blagoslov jedi, praznovanje velikega šmarna, na ta način pa sem se jim počasi približal. To je bil petletni proces. Na koncu so me sprejeli, tako da sem zdaj v vsaki hiši dobrodošel. Pot je bila zelo naporna. Težje poti v življenju še nisem imel. Na začetku sem vedno, preden sem šel v naselje, molil in skoraj jokal. Greš namreč v kraj, kjer nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Je pa bilo vsakič lažje. Med njimi spoznaš svetilnike, tiste, ki ti dajo upanje. Prepoznal sem, da me potrebujejo, da jim lahko pomagam, da grejo ven iz takega stanja, kot je bilo pred tem.

Kako je vaš pristop izgledal, kako so vas Romi sprejeli?

Moj pristop je bil vojaški. 

Starši mislijo, da je ljubezen to, da otroku omogočijo, da ne gre v šolo, če tega noče. 

Kako poteka verouk z romskimi otroki, koliko se jih vključuje, kako sodelujejo? Kakšne sadove si od tega obetate in ali so morda že vidni?

Sadovi so že vidni. Iz moje prve generacije prvoobhajancev, ki jih je bilo 12, jih je šlo 10 k birmi. Od teh desetih jih je 8 v srednji šoli. To so zgodovinski rezultati. Nisem še dočakal romske cerkvene poroke, ampak bo v tej generaciji definitivno prišlo do tega.  

Kako je z vernostjo pri Romih, koliko jih obiskuje svete maše in živi po krščanskih načelih?

Klasičnih daritvenih maš ter evharističnega bogoslužja ne obiskujejo. Imajo sicer krst, ki pa je brez evharistične daritve. To je praktično njihov edini obisk cerkve. Zelo so navezani na Marijo. Zavedajo se, da je njihova mama, in imajo do nje zelo močna čustva. Pomemben je še blagoslov jedi. Blagoslovijo pa vse mogoče, celo metke, po njihovem prepričanju so blagoslovljeni metki tisti, ki bodo zagotovo zadeli.  

Problem je, ker ne poznajo toliko vsebine. Zdaj je situacija nekoliko boljša, ampak ko sem prišel učit verouk, se niso npr. zavedali, da je Jezus Marijin sin. Zelo so tudi vraževerni. Hitro se navdušijo za kakšne zdravilce, med njimi je recimo tudi popularen Braco, hrvaški zdravilec, ki »zdravi s pogledom«, ter razne bioenergetičarke. Gre za družbo, kjer vlada strah. Ta strah pa izvira iz travm in pomanjkanje vere. Vera je edina, ki lahko pozdravi strah. Iz tega vidika so oni zelo ranjeni. To je najbolj ranjena družba, kar jih obstaja. Živeti s prtljago zlorab, izkoriščanja, zasramovanja in sovražnosti je zelo težko.  

Moj način je, da skušam te rane zdraviti z vero. Te rane lahko ozdravi le Jezus. Noben Braco, nobena bioenergetičarka, noben zakon, noben predsednik, noben župan ne more ozdraviti teh ran.  

To je najbolj ranjena družba, kar jih obstaja. Živeti s prtljago zlorab, izkoriščanja, zasramovanja in sovražnosti je zelo težko.  

Kako so sploh Romi organizirani? Koga poslušajo?

Med seboj so skregani. Konflikti so skozi čas nastali zaradi posojanja denarja, ljubosumnosti zaradi bogastva, itd. Veliko problemov so naredile droge. Odvisniki namreč ne delujejo ne moralno, ne etično, ne v skladu s klanom. Največji problem je mlajša generacija, od 12 do 18 let, ki je neustrašna in nima kaj izgubiti. Ti so najbolj nevarni. Ureditve ni, nihče nima avtoritete, nastala je nekakšna anarhija.

Imamo določene posameznike, ki pokrivajo svojo družino. Družinsko je nekoliko še povezano, a v glavnem gre za razpust sistema. Očetje se danes pritožujejo, da jih mlajši ne poslušajo več. Romi pa se zavedajo, kdo je največji »mafijec«, kdo ima največ denarja, orožja, ta pa je edini, ki lahko še kaj urgira.

S socialno podporo smo naredili preveč stimulativno okolje, v katerim jim ni treba nič delati, saj dobijo dovolj denarja. 

Kakšen delež Romov hodi v službo? Je v zadnjem času tu viden napredek?

Imamo nekaj starejših Romov, ki so dočakali celo upokojitve. Imamo štiri take primere. V preteklosti so Romi delali, največ v gozdnih in cestnih podjetjih. Kasneje pa je prišlo do državne podpore, kar seveda je do neke mere v redu. Niso pa vsi znali tega pozitivno izkoristiti. S socialno podporo smo naredili preveč stimulativno okolje, v katerem jim ni treba nič delati, saj dobijo dovolj denarja. Otroci na žalost velikokrat niso željen sad ljubezni, ampak zgolj sredstvo za bolj ugodno življenje, saj z več otroki dobijo višji otroški dodatek. Napredek pa je v zadnjem času v tem, da CSD otroke, ki živijo v zelo slabih razmerah, npr. Romom narkomanom, jemlje. Veliko otrokovih pravic je pri Romih kršeno. Pri njih v ogromno primerih ne gre za varno, zdravo okolje. Država je na te otroke s tega vidika pozabila.