Matic Vidic, vojaški diakon: Dvema Romoma sem omogočil službo na komunali. Njunemu zgledu je sledilo deset drugih

V prvem delu intervjuja z diakonom Maticem Vidicem ste lahko prebrali, kakšne težave v zvezi z romsko problematiko pestijo domačine kot tudi Rome same, pa tudi o verskem življenju slednjih. Sam namreč Rome poučuje verouk. V drugem delu pa smo se pogovarjali o spremembah romske zakonodaje, prihodnosti Romov in pa o poklicu vojaka. 

V oddaji Intervju je dr. Jana Javornik županom, ki so pripravljali romsko zakonodajo, očitala, da se lokalne skupnosti z Romi ne ukvarjajo, oziroma se veliko premalo. Se s to trditvijo strinjate? 

Se strinjam, več bi bilo potrebno delati. Problem pa je, ker nimamo nekega pametnega vzorca. Največ rezultatov daje delovanje Cerkve, a tu trčimo na problem ločitve verskih skupnosti od države. Če se osredotočim na predloge zakonov: Dobro je, da so se občine povezale, strinjajo se, da je nekaj potrebno narediti. Ne vem pa, če so v dani situaciji zakoni najboljša rešitev. Treba je ustvarjati svetilnike –  tu kličem k zakonodaji, ki bo tistim, ki kažejo interes za iskanje službe ali pa integracijo, to omogočila. Samo z jemanjem pravic lahko še dodatno poglobimo sovražni odnos.  

Dolenjski župani so skupaj z 31 tisoč sopodpisniki v državni zbor vložili predloge spremembe zakonov, ki bi romske starše spodbudili, da bi poskrbeli vsaj za osnovnošolsko izobrazbo svojih otrok, kar ste ravnokar omenili. Kateri ukrepi gredo pri tem po vaše v pravo smer, kateri pa morda ne? Kako razumete cilje zakona, ali v predlogih prepoznate pot do ureditve šolanja romskih otrok? 

S temi predlogi delujejo na način prisile – češ starš naj prisili otroka, da bo hodil v šolo. Delati je potrebno tudi na način, da ustvarimo željo. Da bi oče želel, da bi otrok imel boljše življenje, kot ga je imel sam, in ga na ta način motiviral, da gre v šolo. Do sedaj jim nismo odprli možnosti – enostavno se je splačalo, da otrok ni hodil v šolo ali pa starš v službo, saj bo v vsakem primeru dobil socialno podporo. Njihova glavna težava je eksistenčni vakuum. Ne poznajo namreč smisla. Dobiti morajo smisel, da se splača potrpeti, zdržati, da je vredno za nekaj biti drugačen.   

Ne drži tudi teorija, da Roma, ki dela, okolje izloči. Ga ne. Dvema sem omogočil službo na komunali, zgolj po zgledu teh dveh se jih je javilo še 10, ki bi rado delalo. Tudi sami so zaznali, da je čas za spremembe, da ne morejo živeti na enak način, kot so do sedaj.  

Njihova glavna težava je eksistenčni vakuum. Ne poznajo namreč smisla. Dobiti morajo smisel, da se splača potrpeti, zdržati, da je vredno za nekaj biti drugačen.   

V kolikšni meri so določeni predsodki do Romov po vaše upravičeni, oziroma imajo podlago v realnem stanju, kateri so neupravičeni in kako bi se jih lahko izkoreninilo? Kako bi k temu lahko prispevali obe strani, tako lokalno prebivalstvo kot Romi sami (pozitiven zgled prekmurskih Romov)?

V Prekmurju je situacija nekoliko drugačna, saj so prekmurski Romi hodili na delo v Avstrijo in bili tam dobro plačani. Pri nas na Dolenjskem do tega ni prišlo. Nekdo bo moral narediti prvi korak – »civili« ali pa Romi. Jaz bi pričakoval, da bi ga naredili mi – do neke mere smo ga že. Da jim damo zaupanje, da nismo sovražniki, ampak da smo lahko tudi zavezniki. Tudi oni se bodo posledično spremenili. Se pa je potrebno zavedati, da je njihova predzgodba bistveno težja kot naša. Predlagana zakonodaja pa ni v skladu s tem, kar sem zdaj razlagal. Ne gre za pristop z ljubeznijo, ampak s palico, ne s korenčkom.   

V Ivančni Gorici imamo primer, ko so se zaradi rednih vlomov in drugega kriminala ter pomanjkanja policijske aktivnosti ljudje povezali v »vaško stražo«, kot so jo poimenovali mediji, in ponoči patruljirajo po kraju. Kako komentirate takšno samoorganiziranje? Obstaja zanjo upravičen razlog in je to pravi pristop k reševanju problema? 

To deloma razumem. Legalno in legitimno je, da vsak skrbi za svoje premoženje. Po drugi strani pa ne razumem policije. Njihova naloga je, da vzpostavijo red in mir. Policisti pravijo, da so premalo plačani, da jih je premalo. Svoje težave morajo nasloviti na ministra, pa tudi sam bi se moral vprašati, če dobro opravlja svoje delo, glede na to, da je prišlo do takih straž. Tu gre za napako države. Je tudi odgovorno, v naseljih so tudi stare ženice, ki se ne morejo same braniti. Odgovorno od sosedov je, da poskrbijo zanje. Je pa res, da seveda ne sme biti cilj teh skupin nasilje nad Romi.  

Kakšna mislite, da bo prihodnost za Rome? Se jih bo več vključilo v službe, v neromski svet? 

Vključevanja v službe bo več. Želim si, da bi politika dobro opravila svoje delo, se pravi, da bi pripravila pogoje, da lahko tisti, ki so zainteresirani za delo, to lažje dobijo. Na občino tudi jaz dajem več predlogov, ker delam z njimi in vem, kaj je dobro zanje. Zaenkrat sicer ni bilo kaj dosti posluha.

Zaenkrat kaže, da bo šlo na bolje. Je pa res, da se situacija lahko hitro spremeni, saj so Romi zelo labilni. Imajo veliko otrok, treba se je zavedati, da so otroci vseeno blagoslov. Bog ima z njimi posebne načrte, zato verjamem, da bo prihodnost za njih svetla. 

Po poklicu ste tudi vojak. Kako gre skupaj vojaška služba in misijonsko poslanstvo, ki ga opravljate?

Rekel bi, da gresta skupaj. Vojak je v osnovi tisti, ki je pripravljen dati življenje za drugega. To je najbolj misijonski poklic. Rad imam vojsko, saj so pri njej zelo jasni okviri, imamo red in disciplino. Človek rabi strukturo, da lahko normalno deluje. Sedaj imamo na tisoče mladih, ki so izgubljeni, ker nimajo jasne strukture. Tudi moj način dela je podoben vojski. Sem tudi specializant logoterapije in psihoterapije, tudi tam pa vnašam vojaški način. Ne verjamem namreč več, da lahko stvari spremenimo zgolj s pogovorom. Potrebna je akcija.  

 Vojak je v osnovi tisti, ki je pripravljen dati življenje za drugega. To je najbolj misijonski poklic.

Kakšne so trenutno razmere, razpoloženje v Slovenski vojski? Koliko je vere med slovenskimi vojaki?

Kako kot diakon gledate na krizo vere v Evropi?

Mislim, da se bo trend obrnil, vera ne bo kar izginila. Nisem pesimističen, v bistvu sem optimističen.

Mislim, da se bo trend obrnil, vera ne bo kar izginila. Nisem pesimističen, v bistvu sem optimističen. Dejstvo je, da se bo ureditev župnij in škofij spremenila. Ne bo imela vsaka vas svoje župnije, zaradi pomanjkanja duhovnikov, a bodo posledično občestva večja, bogatejša, bolj raznolika, kar je lahko plus.

Pri mojem poklicu diakona vidim, da je dober odziv, da sem poročen, da sem med Romi, tudi da sem v vojski. Zelo sem presenečen, kako so ljudje navdušeni, da lahko poročen moški prisostvuje zakramentu. Sploh pa to vidim, ko imam priprave na zakon, da lahko jaz povem še svoje izkušnje. Da nekdo par razume. Tudi duhovniki lahko zelo dobro razumejo, saj imajo ogromno kilometrine, ogromno spovedi, zakonskih skupin ... Jaz pa zakonce še čutim. 

Potem ne bi rekli, da je Katoliška Cerkev v krizi?

Kriza je, če gledamo zgolj številke. Če pa gledamo vero, mislim da se sicer selekcionira, ampak krepi. Krivda pa ni na muslimanih, ampak na nas, ker ne znamo pristopiti k človeku.  

Današnji potrošniški svet je zelo močan. Najboljši potrošnik je tisti, ki je žalosten. Zato je potrebno ustvariti tak svet, da bo človek čim bolj žalosten, ranjen.

Namesto da bi se žalostni človek obrnil k veri, ki edina zdravi in ki ne ustvarja žalostnih ljudi, ampak jim pomaga, se raje obrne k nakupovanju. Ljudje, ki imajo dobro samopodobo, ne potrebujejo vsega tega, kar se prodaja. Niso tisti, ki potrebujejo, ampak tisti, ki dajejo. Mi pa ne smemo ustvarjati družbe, ki krade ali pa zgolj hrepeni po čem, ampak takšno, ki daje.