Ustavite desnico!

POSLUŠAJ ČLANEK
Naslovni krik Spomenke Hribar že več kot četrt stoletja samostojne Slovenije simbolizira odrekanje legitimnosti politični desnici, rojeni iz demokratičnega vrenja slovenske pomladi, da vodi to državo. Pod to parolo so zrušili Demos, prvo slovensko demokratično vlado, in preprečili še kar nekaj naslednjih pomladnih vlad. Doživeli smo zgolj še tri, ki skupaj niso trajale niti dva polna mandata.

Preostali čas je Slovenijo vodila levičarska ideološko-politična kontinuiteta, ki je državo ohranila v stanju latentne postindustrijske neosocialistične kolonije, ki jo po razvitosti prehitevajo nekdaj najbolj zaostale komunistične države.

A če minulih petindvajset let za ustavljanje desnice ni bilo niti demokratične pravice niti legitimnega razloga, je ta nastopil zdaj. Slovenska desna sredina je namreč v največji krizi samostojne zgodovine, ko oblast zanjo ni samo izven realnega dosega, temveč ji podpora drsi pod tretjino volilnega telesa. In slepili bi se, če pomembnega deleža krivde za marginalizacijo pomladne opcije ne bi pripisali njenim akterjem samim.

Če želimo, da Slovenija (p)ostane demokratična država z izbiro, ki ne zagotavlja le političnega predstavništva temveč tudi realno možnost menjavanja konceptov na oblasti, je desnico potrebno ustaviti. Ustaviti pred samouničenjem.
Če želimo, da Slovenija (p)ostane demokratična država z izbiro, ki ne zagotavlja le političnega predstavništva temveč tudi realno možnost menjavanja konceptov na oblasti, je desnico potrebno ustaviti. Ustaviti pred samouničenjem.

Umazane igre na očeh javnosti


Močvirje, v katerega so se dediči vrednot slovenske pomladi v zadnjih letih pogreznili, se najslikoviteje razgalja na poligonu svetovnega spleta.

Janševa SDS je v minulih letih vzpostavila zavidljivo medijsko infrastrukturo, preko katere javnosti posreduje svoja stališča, poglede, gradi svoje ter napada konkurenčne politike. In zanimivo je, da se med tarčami skorajda pogosteje od dedičev komunizma znajdejo nekdanji krščansko-demokratski partnerji. Pri obravnavi teh ni kakšne posebne milosti in zdi se, da so za sesuvanje (nekdanjih) zaveznikov dovoljena vsa sredstva.

Po drugi strani pa krščanski demokrati ne zamudijo nobene priložnosti za javno izključevanje Janeza Janše iz vseh svojih zavezniških kombinacij. Tega, pravijo, ne bi spremenila niti teoretična možnost desno-sredinske vlade po volitvah, vsaj dokler bi jo vodil On.

Iskanje izključnega krivca, oziroma tistega, ki je "prvi začel", sodi bolj v domeno otroškega vrtca kot resne politične analize. Kljub vsemu pa je do spoznanja več in predsodka manj lažje priti, če človek diskreditacijski mlinček občuti na lastni koži. Izkušnja prizemlji politično naivnost in prežene iluzijo, da se iz slovenske pomladi izhajajoča politika ne poslužuje metod, ki so jih učili na moskovskih, kumrovških in FSPN fakultetah.

S takšno izkušnjo je lažje razumeti, zakaj je po Erjavcu, Virantu, Bogoviču ... na koncu prekipelo tudi Ljudmili Novak, najdlje zvesti Janševi politični sopotnici. A kot poštena krščanska ženska je umazanost realpolitike vendarle vzela nekoliko preveč osebno. S tem je sebe in stranko potisnila v nezavidljiv položaj, saj a priori zavračajo nekaj, kar za pomemben del konservativnega telesa ni sporno, ali pa vsaj pomeni manjše zlo.

Obenem so tega zajca v NSi zaklali že v gmajni. Kdo pa pravi, da bo dilema ali z Janšo ali ne, po volitvah sploh postavljena na mizo? Morda se v idealnem svetu temu reče načelnost, v realpolitiki pa je ustreznejši izraz "politična naivnost". In krščanskim demokratom so jo nasprotniki (in zavezniki) očitali od nekdaj.

Kjer se prepirata dva, Šarec dobiček ima


Vseeno je prepričanje, da serijski napadi na Novo Slovenijo krepijo »edino preostalo s strani Kučana nepokorjeno stranko«, zelo zmotno. Če uspejo NSi marginalizirati ali celo potisniti iz parlamenta, bo le manjši del njenih volivcev prešel k SDS ali kakšni novi opciji pod njenim okriljem.

Zavedati se je namreč treba, da je pomemben del desnosredinskih volivcev zasičenih od Janševega zlajnanega udbokučanovskega diskurza. Ljudje imajo radi zmagovalce, ki jim dajejo upanje v boljšo prihodnost, ne pa zagrenjenih cinikov, ki so nekje spotoma pozabili, kako se zmaga na volitvah.

In ti ljudje zdaj volijo NSi, ali še raje, razočarani nad razsulom na desnici, ostajajo doma. No, na predsedniških volitvah so se znova aktivirali in svoj glas dali Marjanu Šarcu. Saj veste, tistemu Serpentinšku, ki je baje še uspešen župan Kamnika in bere Božjo besedo pri nedeljski maši.

Ta gospod Šarec zdaj zadovoljno obira sadove petelinjega boja na desni in bo zmedene kokoške varno popeljal v zavetje levega brega besnečega hudournika. In Janša bo, s svojimi dvajsetimi odstotki, ostal edini na vasi, samozadovoljen nad ohranitvijo prevlade in občutkom, da je dokazal svoj prav.
Čas je za spoznanje, da sta iz slovenske pomladi izšli dve različni, a nikakor medsebojno izključujoči se politični alternativi, vsaka s svojo strategijo in načinom političnega delovanja

Ne ustavite ... ustavimo desnico!


Takšen scenarij pa ni ogrožajoč samo za desnosredinski politični prostor, temveč za našo demokracijo kot tako; ta pač ne more delovati brez vsaj dveh približno enakovrednih in hkrati programsko, vrednotno in nazorsko različnih družbeno-političnih konceptov. Izid bitke za oblast med blokoma pa ne more biti znan že mesece pred volitvami!

Prav zato je skrajni čas, da ustavimo desnico, ustavimo pred samouničenjem. Čas je za spoznanje, da sta iz slovenske pomladi izšli dve različni, a nikakor medsebojno izključujoči se politični alternativi, vsaka s svojo strategijo in načinom političnega delovanja.

To jima omogoča, da v desno-sredinsko politično telo zaorjeta širše kot v kombinaciji vodilne ter vazalne stranke, ki smo jo poznali nekoč in je NSi enkrat že potisnila iz parlamenta, ko so ljudje raje kot kopijo volili original.

Če že ne stranki sami, pa si pomiritev zaslužijo ljudje, ki so od nekdaj up polagali v prihodnost slovenske pomladi. Ta je pozebla, še preden je dodobra zacvetela in zato ne čudi, da ljudi ob njej upravičeno mrazi. Ledenega hladu tudi najzvestejši ne bodo večno prenašali.

Zato je treba končati z medsebojnimi obkladanji, se znebiti avre negativizma ter ost usmeriti proti resničnem nasprotniku, ki v zadnjih desetletjih zgolj spreminja formo in nikakor ne vsebine.

Predvsem pa je treba javno, jasno in glasno nasloviti teme, ki so za prihodnost Slovenije in Slovencev ključne. To so demografija, rodnost, migracije, svobodno gospodarstvo, moč paradržave.

Praksa v svetu kaže, da desnosredinska politika, ki uspe v ospredje postaviti prava vprašanja ter nanje ponuditi prave odgovore, brez izjeme prosperira.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike