Učitelj Milan Hrastar: "vse več otrok ima poseben status in vse je prilagojeno temu. Bomo imeli kirurge s posebnimi potrebami?

POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z upokojenim učiteljem zgodovine in geografije Milanom Hrastarjem smo se pogovarjali o nedavni stavki učiteljev in realnih problemih, s katerimi bi se morali ukvarjati sindikati. 

Nadaljujemo z nekaterimi konkretnimi situacijami, s katerimi se učitelji srečujejo v razredu.

Dandanašnje teme pogovorov o šolstvu se pogosto vrtijo okrog pregovorno vse bolj razvajenih otrok, domnevnem zlomu učiteljske avtoritete, ambicioznih starših, ki s pomočjo odvetnikov izsiljujejo boljše ocene in druge privilegije … kako Vi gledate na te zadeve?

V prejšnjem sistemu je bila avtoriteta postavljena. V socialistični Jugoslaviji je bila nekakšna avtoriteta v zraku. Tukaj je pa ni. Če bi imeli avtoriteto v zraku, veliko banalnih problemov sploh ne bi bilo.

Včasih je bil učitelj v svojem vrtu glavni in se v to vrtnarjenje starši praktično niso vtikali. Danes je stvar za učitelje otežena. Starši so zelo izobraženi, razgledani, imajo podatke in hitro si pridejo na čisto s kakšnim vprašanjem. Učitelj ima dejansko težjo nalogo, če ne sledi novitetam, če se ne izobražuje. Bolj lene sorte učitelji danes težje pridejo skozi.

Starši se preveč vtikajo v vzgojno-učni proces. Saj tega ne počnejo vsi, ampak so primeri in vedno več jih je. Na točki vzgoje prihaja do konfliktov. Učitelj bi rad imel prostor, v katerem bi delal. So pa učenci in učenke, ki temu ne sledijo in ne zdržijo in pride do konfliktov. Starši hodijo v šolo celo z odvetniki.
Starši se preveč vtikajo v vzgojno-učni proces. Saj tega ne počnejo vsi, ampak so primeri in vedno več jih je.

Učitelji doživljajo pritiske s strani staršev, otrok, ravnatelja in drugega vodstvenega kadra. Koliko pa je rivalstva med samimi učitelji?

Zbornice so poseben prostor. Ker je šolstvo večinoma feminizirano, je to ženska družba, ki ima svoje zakonitost. Oblikujejo se skupinice, ki znotraj relativno dobro sodelujejo, imajo pa probleme z drugo skupinico. Zakaj prihaja do tega? Eno je že idejno-politično razhajanje, že filozofska usmeritev, drugo je koncept samega pogleda na šolstvo, strokoven pogled na pedagogiko. Potem pa se med seboj primerjajo, komu je uspelo boljše in zakaj.

Veliko je odvisno od pedagoškega vodje, kolikor dopušča, da se to razcveti. Je pa res, da je v vsaki zbornici rivalstvo, tudi tekmovanje med predmetnimi skupinami.

Omenili ste, da je šolstvo povsem v domeni žensk. Bi bilo smiselno uvajati moške kvote?

Uvajanje kvot bi bilo nesmiselno. Sem proti kvotam, saj to nakazuje, kje je problem. Če se moški profesionalno ne čutijo dovolj sposobni in spoštovani v učiteljskem poklicu, je problem pri moških samih. Uvedba kvot bi bila potuha. Bi pa bilo za šolstvo zdravo, če bi bilo v njem več moških. V našem aktivu je bilo od 42 pedagoških delavcev 5 moških, kar je, glede na razmerje drugje, veliko.

Kako usposobljeni so novi učitelji, ki prihajajo s fakultete v razred?

Po desetih letih učenja sem bil učitelj, ki je imel študente na praksi. Teh pedagoških nastopov imajo premalo. Fakulteta relativno dobro pokriva strokovno področje, sama pedagogika in metodika pa precej šepata. Teorijo poznajo, prakse pa ni. Če pogledam kako je bilo v času mojega študija, nihče niti omenil ni ocenjevanja. Kako prilagoditi ocenjevanje, ustno, pisno, kako prilagajati ocenjevanje boljših in slabših učencev. Morda danes kaj več govorijo o ocenjevanju in ne samo na splošno kaj o tem govori zakonodaja in priporočila.
V Ameriki se je te dni spet zgodil strelski pohod na šoli. Otrok je že prej grozil, da bo storil nekaj hudega. Te stvari je potrebno jemati resno in mislim, da ni daleč čas, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi pri nas.

Nedavno je v alternativnih (ne pa osrednjih) medijih odmeval primer z OŠ Poljane, kjer je domnevni teror učenca vplivnih staršev nad celotnim razredom onemogočal normalno delo razreda. Problem je sicer star več let in se je do sedaj reševal le s prešolanjem, kar pa očitno ni zaleglo. Je to glede na vaše dolgoletne izkušnje pravi pristop k reševanju takšne situacije? Lahko po vašem mnenju faktor staršev z nekim višjim družbenim statusom vpliva na sam pristop ravnatelja, šole, učiteljev ter tudi ministrstva in drugih služb k reševanju teh problemov?

To je problem Slovenije, ker je tako majhna. Vsi se poznamo, vsak lahko na vsakega pritisne, vsak ima veze in poznanstva. Tak otrok je po mojem mnenju za v zavod. Morda bi se ga dalo še rešiti na nek način, vprašanje, če ni že predaleč. Šola je v šahu staršev, brez soglasja staršev ne bo dosegla nič.

Tudi na naši šoli so bile grožnje, ko smo prešolali nekega učenca. Prešolanje se včasih pokaže kot uspešno, ker se zamenja okolje, učitelji, mogoče je otrok bolj navdušen nad kakšnim predmetom, ga zanima.

V Ameriki se je te dni spet zgodil strelski pohod na šoli. Otrok je že prej grozil, da bo storil nekaj hudega. Te stvari je potrebno jemati resno in mislim, da ni daleč čas, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi pri nas.

Kako gledate na vse večjo prisotnost otrok s posebnimi potrebami v rednem osnovnošolskem programu?  Kaj so po vašem mnenju razlogi, da število otrok z odločbami narašča?

Razlogov zakaj prihaja do porasta, je več. Odkrivanje teh otrok je boljše in hitrejše, imamo več služb, ki se s tem ukvarjajo. Danes preživi praktično vsak otrok, ker je medicina tako zelo napredovala. Že v izhodišču ima otrok slabe pogoje, da ne govorimo o socialnem okolju, ki močno vpliva na otroke, tu je še onesnaževanje. Zato imamo toliko avtizma, motenj pozornost, ki se kažejo kot otroci s posebnimi potrebami.

Dodatno prispeva še vzgoja. Permisivna vzgoja je naredila toliko slabega, kolikor ni naredila nobena atomska bomba. Permisivna vzgoja je povzročila strahovite stvari in se kaže na marsikaterem področju v državah, ki so polagale več pozornosti tej vzgoji.

Posebni statusi otrok se potem prenašajo iz osnovne šole v srednjo in na fakulteto. Kako gledate na to?

Menim, da nekateri otroci niso sposobni normalno končati osnovne šole, kot je predvideno. In potem imajo poseben status in vse je prilagojeno temu. Ko bo odrasel, bo morda kirurg s posebnimi potrebami in ko bo prišlo do problema, bo rekel, da je kirurg s posebnimi potrebami. Absurd nad absurdom. Ker ta poseben status se vleče še naprej in pripelje do visoko izobraženih ljudi s posebnimi potrebami. Tukaj se kumulirajo stvari, ki jih družba v osnovi ne dela pravilno. Pridemo do raznih nesrečnih situacij.

Koliko dodatnega dela prinese učitelju učenec s posebnimi potrebami, ki ima odločbo Zavoda RS za šolstvo?

Vedno več je učencev, ki prihajajo z odločbo o posebnih potrebah, za katerega si dolžan izdelati poseben pisni učni načrt s katerim boš delal s tem učencem. Ko se učni proces konča, moraš konec leta izdelati poročilo, če ti je uspelo načrt uresničiti in zakaj ti ni uspelo. Če si mu dal negativno oceno, moraš napisati posebno obrazložitev kaj vse si poskušal in kako, da ti ni uspelo doseči minimalnih standardov. To so stvari, ki so pri nas zgrešene. Včasih temu ni bilo tako, pa je šola dobro delala, bilo je veliko izobraženih ljudi. Zakaj pa imamo potem posebne zavode, če se s takimi otroki ukvarjamo v navadnih šolah?

Že vsak lahko izvaja dodatno strokovno pomoč. Dogaja se, da te ure razdelijo med učitelje, ki za to niso usposobljeni. Kako smiselna je potem taka pomoč?

Večinoma dodatno strokovno pomoč izvajajo delavci, ki prihajajo od zunaj in so za to usposobljeni. Problem nastane, ko navaden učitelj, ki je končal normalno izobraževanje za svoj predmet, nima znanja kako delati z otroki s posebnimi potrebami, od njega pa se vseeno pričakuje, da bo takega otroka poučeval. Ni opremljen za to delo in mu nalagajo specialnosti za katere ni ne izobražen ne poklican. Možna rešitev je v spremembi študijskega programa in dodatne vsebine s tega področja, ampak to bi pomenilo še dodatno obremenitev za študente.

Preberite še prvi del pogovora z Milanom Hrastarjem: "Učitelji so izigrani s strani sindikata."
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike