“Učitelji so izigrani s strani sindikata.” Intervju z upokojenim učiteljem Milanom Hrastarjem

Eva Gregorc
9

Za nami je stavka sindikata vzgoje in izobraževanja. Po navedbah SVIZ je stavkalo 40.000 članov sindikata. Glavna zahteva – zvišanje plač. Pa so plače res edini problem slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema?

O tem smo se pogovarjali z Milanom Hrastarjem, nedavno upokojenim učiteljem zgodovine in geografije. Po skoraj 40 letih dela v osnovnem šolstvu ima odličen vpogled v šolski sistem, njegov razvoj ter probleme, ki ga pestijo. Kaj o stavkovnih zahtevah meni učitelj starega kova in za kakšne pravice bi se sindikat zares moral boriti, preberite v nadaljevanju.

Nadpomenka stavkovnih zahtev je pravzaprav le ena: višje plače. Je denar res na vrhu problemov, ki dandanes pestijo prosveto in edina stvar zaradi česar se je vredno podati na ulice?

Prikazano je tako, kot da se gre samo za dohodke. Menim pa, da je učiteljstvo izigrano s strani sindikata, ki z roko v roki sodeluje z levo oblastjo. Ko je na oblasti levica, sindikat vleče z njo. Stavka je prikazala, da so edini problem plače. V primerjavi z drugimi poklici v javnem sektorju ni tako velikih razlik. Lahko smo zadovoljni s tem, z izjemo začetnikov. Začetnik ne bi smel začeti z 900€ plače. Ljudje imajo vendar 7. stopnjo izobrazbe. To ni etično.

Plačilo za nadomeščanja odsotnih kolegov in kolegic pa je sramotno. Tako kot je sramotno nagrajevanje učiteljevega razredništva z minimalnim zneskom. To je v nebo vpijoče. 2,5€ bruto za uro dela, ko ima vsak študent višjo urno postavko. V nobenem drugem poklicu ni take postavke.

Izganjanje vzgoje iz osnovne šole je pri nas velik problem. Leva opcija to počne načrtno.

Kako ocenjujete doprinos SVIZ-a k  statusu učiteljskega poklica, ki ga ima v današnji družbi? So sindikalisti v postsocializmu znali diagnosticirati resnične probleme ter se boriti za prave stvari?

Sindikat nič ne govori o tem, kaj so resnični problemi. Ne organizirajo seminarjev, predavanj, samo izlete. Ves čas sem v službi spraševal kolegice, zakaj so sploh članice, ko vidijo, da je to dobeseden blef. Jaz sem izstopil prvo leto, ko je bilo to možno. Ta sindikat, to je komedija. Izigrava učitelje, nihče se ne zavzema za resnične probleme, za spremembe.

Učitelji v Sloveniji potrebujejo učiteljsko zbornico, strokovno institucijo, ki bi skrbela za tiste probleme, ki so pereči v vzgoji in izobraževanju.

Skoraj 40 let ste opravljali delo predmetnega učitelja v osnovni šoli. Kaj se je v vseh teh letih najbolj spremenilo, kaj je največji problem?

Izganjanje vzgoje iz osnovne šole je pri nas velik problem. Leva opcija to počne načrtno. To se je pokazalo, malokdo opazi, pri preimenovanju predmetov. Noben predmet se ne imenuje več vzgoja. Iz likovne vzgoje smo dobili likovno umetnost. Pravijo, da delamo v vzgoji in izobraževanju, v isti sapi pa nam povejo, naj samo izobražujemo.

Težko pa je vzgajati sploh v teh časih, saj so nam vzeli orodje za vzgojo iz rok. Začel sem delati leta 1978, takrat je bilo lažje. Danes ne smeš in ne moreš vzgajati, saj moraš za pisni opomin izpolniti kopico formularjev, zapisnikov, da se strinja pedagoški vodja, starši, pedagoška služba in pridobiti dovoljenje staršev, da otroku pedagoški prijem ne bo škodoval. Kam pa pridemo s tem? Otroku se praktično ne sme več zažugat, ker ga s tem lahko zelo frustriraš in onemogočaš njegovo osebno rast.

Spoštovanja in avtoritete učitelja se ne da uzakoniti. Kako bi se po vašem mnenju povečalo učiteljevo avtoriteto?

Družba je iz pedagoškega poklica izpulila avtoriteto samo po sebi. Človekov nastop lahko avtomatično vzpostavi neko stanje v razredu, ki je osnova za normalno delo. So pa ljudje, ki tega pač nimajo in veliko jih je.

Danes so, z vidika avtoritete, problematični praktično vsi razredi. Del problema je v otrocih, del v učiteljih in skupaj to pripelje do razsula. Tukaj smo pa že pri vzgoji. Človek mora izdelati sam pri sebi neko stališče ali svojo osebnost postaviti na tak način, da je v razredu mir. Moški imamo pri tem nekoliko prednosti. Lahko pa kot velik strokovnjak s svojim načinom podajanja snovi narediš vtis na otroke in ti sledijo. Vidijo ljubezen do predmeta in že to potegne. Ali pa splošna razgledanost, dobra volja, smeh.

Vse proste dneve med šolskimi počitnicami, ki ne padejo v dneve dopusta, je treba dodelati. Sistemi doprinosa teh ur so od šole do šole različni. Kakšen sistem bi bil smiseln in pravičen?

Merjenje časa za šolnike je popoln nesmisel. Je zgolj odraz nerazumevanja pedagoškega poklica. Doprinos ur za tiste, ki jim manjkajo, je v obliki dežurstev ali v obliki dela pri drugih opravilih znotraj zavoda.

Nihče ne pomisli, da učitelj dela tudi doma. Učitelji redno nosimo delo domov. Včasih si cel dan z glavo na naravoslovnem dnevu, ki ga pripravljaš, iščeš naslove, strokovnjake, vodiče … Za pripravo na pouk gre ogromno časa in energije. Ljudje nimajo vpogleda v delo učitelja.

Učitelj postaja vedno bolj birokrat. Inšpekcija gleda samo, da se vse ujema v raznih obrazcih in poročilih, kaj se dogaja v razredu, ne zanima nikogar.

Učiteljica mora v prvem in drugem razredu dobiti soglasje staršev, da otroke pelje na sprehod okoli šole. Popoln nesmisel, ki ne vodi nikamor.

Ko pride inšpektor v šolo, ne gre v razred, ne opazuje učne ure, ampak gleda samo izpolnjene formularje in dokumentacijo. Če je vse urejeno, nima razloga za ukrepanje. Če pa tam kaj manjka, kakšna vejica, pika ali podpis, potem je že katastrofa. Kratko potegne ravnatelj, ki mora nepravilnosti odpraviti, saj naj bi iz njih izvirali problemi. Pa vemo, da ni tako, vemo, da problemi izvirajo iz odnosov v razredu.

Zdi se, da preverjanje dela učitelja s sistemi zunanjega preverjanja znanja tudi ni smiselno. Je sploh kakšna dodana vrednost pri NPZ?

NPZ so v obliki, kot so, neumnost. Šole naj se ne bi primerjale med seboj, rezultati naj se ne bi javno objavljali. Na izpitnem centru sedijo ljudje, ki naredijo štiri kontrolne naloge na leto. Testi so zelo slabo sestavljeni, saj jih sestavljajo ljudje, ki nimajo izkušenj iz prakse. Včasih pride do totalnih nesmislov.

Naj se rezultate NPZ objavi. Pa se bo potem videlo, katere šole so uspešne. Ampak ne more biti šola v Zgornji Kungoti enako uspešna kot tista v Ljubljani, ker so otroci iz drugačnega okolja. To je problem, ampak to so dejstva. Kdor dejstev ne sprejme, ne sprejme življenja.

Včasih smo se človeško odzvali, danes pa ne, ker nas je strah. Nek absoluten pokrov strahu je v šoli.

Devetletka je bila zadnja celovita sprememba šolskega sistema. Kljub dobrim rešitvam je prinesla tudi veliko slabega. Kaj je šlo pri uvajanju devetletke narobe?

Osebno sem imel zaradi devetletke in načina ocenjevanja v njej precej težav. Imel sem svoj sistem, ki ni bil popolnoma v skladu z zakonodajo in priporočili. Boril sem borbe z vodstvom in pedagoško službo. Šlo je za postopno ocenjevanje, sprotno preverjanje. Tako ocenjevanje pa ni zadovoljilo formalnih pravil. Zadovoljni pa so bili starši in učenci. Srečni so bili, da sem tako ocenjeval.

Nesmiselno je tudi ocenjevanje športa ali pa NPZ iz športa. To so taki nesmisli, ki lahko zrastejo samo v naši državi. To se lahko zgodi, ko postavlja zakonodajo in pravila nekdo, ki ni nikoli stal v razredu.

Vse več učiteljev je dandanes v latentnem  strahu pred ravnateljem, starši, otroki, inšpekcijo, odvetniki. Lahko pod takimi pritiski normalno opravljajo svoj poklic?

Včasih smo se človeško odzvali, danes pa ne, ker nas je strah. Nek absoluten pokrov strahu je v šoli. Kaj boš rekel? Ta strah omejuje predvsem vzgojno delo. Koliko si človek sploh še upa vzgajati? Postavljati meje? V mojih začetkih je bilo to veliko bolj enostavno. Imeli smo okvir in znotraj tega si deloval. Dejansko si bil avtonomen. Danes si avtonomen samo še v segmentu pridobivanja snovi. Lahko nekaj izločiš, daš drugačen poudarek na snovi, če se ti zdi tako boljše. Ni pa več avtonomije pri vzgoji.

Katere so trije ključni ukrepi za dvig kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema?

Ponovno bi izpostavil učiteljsko zbornico. Za strokovne stvari bi potem skrbela zbornica in bi se borila za izboljšanje položaja, to ne bi bil več monopol sindikata.

Urediti vmešavanja staršev v šolski proces. Črte zaupanja so, do tam naj starš pride, od tam naprej naj starš zaupa pedagoškim delavcem. Tega se starši ne držijo, peljejo otroka do šolske klopi. To je področje, ki bi ga bilo potrebno urediti.

Pomembno vlogo pa bi imelo pri dvigu kakovosti tudi zasebno šolstvo. Podpiram še en sistem, vzporeden z državnimi šolami.

9 KOMENTARJI

  1. ZOVFI, ki ga je “sforsiral” Gaber, je prava katastrofa za slovensko šolstvo. Šolniki so bili takrat lepo tiho, ko se je pripravljala in sprejemala šolska zakonodaja. Danes pa tulijo, kako učiteljski poklic ni cenjen in da je premalo plačan.
    Protesti učiteljev sedaj niso usmerjeni v spremembo šolskega sistema, ki bi jim olajšal delo, temveč v povečanje učiteljskih plač, ker zaradi neustreznega šolskega sistema preveč trpijo. Na protestu niti enkrat nisem slišal kritike čez šolsko zakonodajo, ki povzroča take anomalije. Važno je bilo samo zvišanje plač, čeprav se v Sloveniji število šoloobveznih otrok zmanjšuje.
    Glaven je seveda sindikalist Štrukelj, ki je preplačani sindikalist. On v glavnem pumpa učitelje k nedelu in višjim plačam. On, ki iz vseh strani vleče za sebe razne nagrade zaradi sodelovanja v nadzornih svetih. Član je celo nadzornega sveta neke zavarovalnice in tako lepo za sebe vleče poleg plače še visoko sejnino. Taki siti vrani jaz ne verjamem.

    • Najbolj hecno je, da je Štrukelj in njegov sindikat prejel od sedanje vlade cca. 6 MIO EUR za svoje delovanje in da zdaj štrajkajo proti svojemu ”delodajalcu”. Govorci na štrajku so pa poslanci vladajoče garniture. Še povprečnemu človeku brez neke hude inteligence je jasno, da je to blef za ovce.
      In dokler bo tako, naj nihče ne govori o tem, da si bodo na ta način pridobili spoštovanje. če vam ni jasno, ste si ga dodatno znižali. Na žalost. Glede na izobrazbo in splošno razgledanost bi človek od vas pričakoval višji nivo razmišljanja.

  2. Se strinjam.
    Potrebna je ustanovitev zbornice, ki naj uveljavlja strokovne in druge potrebe šolstva. Sindikat ne spada v sfero izobraževanja. Štrukljev sindikat je zrasel v politično stranko javnega sektorja, PARTIJO vodje sindikata Štruklja, člana združene levice ZL, ki je za njo celo kandidiral na preteklih volitvah za EU poslanca ! Na štrajku pred dnevi pa je na velikih panojih, v sklopu šrajka, propagiral ZL in njenega predsednika.
    A se šolniki zavedajo, da so s svojo tišino omogočajo razraščanje PARTIJE ?! Je njihova tišina in podpora temu dogajanju skladna z zahtevo po neodvisni osebnosti učitelja ?!?

  3. Žalostno je, da so bili vzgojitelji in učitelji, ki so mnogi upravičeno nezadovoljni nad nepoštenim plačilom ter krivično obravnavo poklica v družbi, pravzaprav premeteno zlorabljeni za izvedbo množičnega sindikalnega mitinga v slogu Miloševićeve “jogurt revolucije” v režiji sindikalnega prvaka Štruklja in političnih strank vladajoče levice, ki tradicionalno ter strateško povsem obvladujejo, nadzirajo in usmerjajo sindikate javnega sektorja. V bistvu so bili člani sindikata SVIZ množično zlorabljeni v že neformalno odprti predvolilni kampanji v kateri si obetata največ koristi od javnega sektorja Židanova SD in Mesečeva Levica. No, bomo videli, če se ne bo ta manipulacija s sindikalnimi zahtevami obrnila proti ideologom in organizatorjem protestnih mitingov.

  4. Definitivno se strinjam z napisanim. Dodal bi še samo, da mora biti najvišje merilo uspešnosti učencev ZNANJE. Ob bok temu je samo še vedenje, ki bi g morali zopet ocenjevati. Sem tudi za privatno šolstvo, ki pa naj bo takšno, kot je povsod po svetu – privatno, brez sofinanciranja države!

  5. Štrukelj je šolnike popeljal v zlorabo otrok – šolarjev. “Stavka” je bila zloraba celotne generacije otrok, solarjev in dijakiv. Starši moramo to sindikalno “pedofilijo” v celoti preprečiti , saj gre za krsenje ustavnih pravic nasih otrok. Spodbuditi moramo korenito reformo popolnoma zavoženega šolstva in preveriti oblike sodelovanja v oblikah nadzora in so upravljanja. Sveti staršev in sveti šol so le še nekritični klubi kimavcev, ki v strahu pred posledicami nad otroki 2x letno uslužno odtelovadijo svojo “vlogo”. Čas je za ukrepanje!

  6. V tem članku DOMOVINE, je lepo pokazano na resnične probleme ŠOLSTVA. Tudi sama mislim tako.

    Na te probleme sploh ne opozarjajo Štrukljevi štrajki. To pa zato ker so šolsko zakonodajo pisali Štrukljevi somišljeniki. Nastradajo pa učenci in učitelji – pa tudi starši.

    Tako z Marjano, kot z ostalimi komentatorji se popolnoma strinjam. Za izboljšanje šolstva je marsikaj potrebno – toda prvi korak, poleg zbornice je, da menjajo sindikalista, ki se igra komunizem, v žep pa spravlja velike denarje. ZNANJE UČENCEV in DELO UČITELJEV, PA GA NIČ NE BRIGA.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime