Tudi zaradi nesorazmerne obremenitve plač je Slovenija država proizvodnih, ne pa visokotehnoloških podjetij

Pred dnevi je po socialnih omrežjih zaokrožil video spora koordinatorja Levice, Luke Meseca in generalne direktorice gospodarske zbornice, Sonje Šmuc, ki sta se na Kanalu A sporekla glede učinka davčne razbremenitve plač in primerjave slovenskih plač z avstrijskimi in nemškimi.

Razprava se je razvnela tudi na družabnih omrežjih, kjer je vsak dokazoval svoj prav, na portalu Oštro.si in v Mladini so po pričakovanjih zaščitili Mesca ter zatrdili, da Šmučeva manipulira.

Kako obremenjene so pravzaprav naše plače v primerjavi z državami, s katerimi se radi primerjamo in h katerim odhajajo naši izobraženci? Oziroma, če vprašamo drugače: kje za isti strošek delodajalca delavec dobi večji neto prihodek?

Odgovor ni tako enoznačen, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo pa je, da so plače v Sloveniji močno nadpovprečno obdavčene, sploh glede na primerljive države, s katerimi konkuriramo. To še posebej velja za nadpovprečne plače, ki jih prejemajo višje kvalificirani kadri.

Ker so nižje plače sorazmerno manj obdavčene, je Slovenija bolj privlačna za proizvodna kot pa za visokotehnološka podjetja. 

Pri obremenitvi dela delodajalca zanimajo vsi stroški dela. To pomeni bruto/bruto plača. Bruto plača je sestavljena iz NETO, ki jo dobi delavec in BRUTO, ki jo delodajalec za delavca nakaže raznim državnim blagajnam (prispevki za socialno in zdravstveno varstvo, pokojninsko zavarovanje, dohodnina). Na ta strošek delodajalec plača še drugi bruto, tako imenovane "prispevke delodajalca".

Kakšne so obremenitve delodajalca pri neto minimalni, povprečni, dvakratni povprečni in trikratni povprečni plači, kaže spodnja tabela.



Če je delavec na minimalni neto plači, je strošek delodajalca znosnih 1.029 €. Če pa želi nekega inženirja ali inovatorja plačati s trikratnikom povprečne neto plače, pa bo za nakazilo 3.315 € na njegov račun sam moral odšteti skoraj 7 tisoč evrov.

Glede na podatke OECD za lansko leto, je povprečna obremenitev plače samskega delavca brez otrok v Avstriji (47,6 %) in Nemčiji (49,5 %) višja kot v Sloveniji (43,3 %). A dejstvo je, da je ta visoka – povprečje držav OECD je namreč 36.1 %. V Sloveniji so višji prispevki delavca, v Avstriji pa prispevki delodajalca. Obdavčitev je v Avstriji in Nemčiji višja tudi v primeru, da gledamo obremenitev dela za zaposlena starše v družini z dvema otrokoma. Slovenska obdavčitev v tem primeru pade na 25.2 % in s tem pod povprečje držav OECD (26.6 %), kar kaže, da je naša država pri otroških dodatkih in drugih družinskih transferjih bolj radodarna kot je povprečje v državah OECD:

Slika se spremeni ob upoštevanju socialnih transferjev in olajšav za posameznike. Ob upoštevanju teh ugotovimo, da Slovenija na enkrat pristane na četrtem mestu med državami OECD po obremenjenosti plač za delavce brez otrok.

V Sloveniji je za delavce z visoko dodano vrednostjo in posledično visoko plačo nestimulativna tudi visoka obdavčitev višjih plač, kar predstavlja oviro za nagrajevanje zaposlenih in privabljanje investitorjev, ki bi lahko zaposlili lokalne visoko izobražene kadre. A jih ti pri nas v primerjavi z državami, ki so uvedle socialno kapico (kot npr. Avstrija) izjemno veliko stanejo.

Avstrija in Nemčija nista zgled držav z nizkim davčnim bremenom, a slovenski delavci tja vseeno odhajajo, ker za svoje delo navadno prejmejo višjo plačilo. Za delo v Avstriji se še posebej odločajo Slovenci blizu njene meje, ki za višje avstrijske plače v Sloveniji lahko živijo ceneje. Hkrati se avstrijskim podjetjem bolj izplača najemati delavce za plačo do 2.000 evrov neto, kar je nad slovenskim povprečjem.

Kljub vsemu pa morajo zaradi mnogo večje splošne dohodninske olajšave za zaposlene v Avstriji glede na Slovenijo naši davčni zavezanci, ki delajo preko meje, Sloveniji vračati razliko od dohodnine. Tisti s spominom nekaj let v preteklost se verjetno še spomnite velikega spora med državo in delavci migranti v Avstriji, ki je bil posledica te razlike v splošni dohodninski olajšavi med državama.