Slovensko katoliško šolstvo: je ostalo zaparkirano v devetdesetih ali v družbi cvetijo sadovi njegovega dela?

Rok Čakš
20
Rok Čakš
Vir foto: Facebook strank Škofijske gimnazije AMS Maribor - ŠGAMS

So štiri slovenske katoliške gimnazije še zgled odličnosti srednjega šolstva ali pa so zaspale na lovorikah in ostale parkirane na uspehih iz devetdesetih?

Viharno javno razpravo o tem je z blago kritiko slovenskega katoliškega šolstva s svojim mnenjem sprožila novinarka Domovine, sicer nekdanja dijakinja ene izmed škofijskih gimnazij, Eva Gregorc.

In čeprav je Gregorčeva kot perspektivna novinarka, bodoča pravnica in pokončna osebnost z jasno oblikovanimi stališči za katoliško šolstvo dobra reklama, je po približno četrt stoletja delovanja v samostojnosti vendarle na mestu vprašanje, kako se poslanstvo katoliških gimnazij, posredovano približno 10 tisoč mladim, odraža v slovenski družbi.

“Z dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so takšni, kakršni so ljudje.” Te pronicljive besede Antona Martina Slomška so vodilo škofijske gimnazije z njegovim imenom iz Maribora, ene štirih srednjih šol pod patronatom Katoliške cerkve, ki delujejo v Sloveniji.

In da bodo težko dočakane čase slovenske demokratizacije in neodvisnosti kvasili ter sooblikovali alumni zasebnega katoliškega šolstva, je bil nedvomno eden od primarnih namenov ustanovitelja, kot verjetno tudi pričakovanje staršev in laične katoliške javnosti.

Da je zdaj, ko prve generacije šolajočih v samostojni Sloveniji že krepko stopajo v svoja štirideseta, na mestu vprašanje, koliko jim uspeva kvasiti domačo stvarnost, kaže tudi odziv ravnateljev vseh štirih katoliških gimnazij, pred dnevi objavljen na Domovini.

Vsaj del kritike na račun institucij, ki jih vodijo, so namreč razumeli kot pavšalno, ne na dejstvih zasnovano oceno avtorice. Njihova prizadetost je po eni strani lahko upravičena reakcija na mnenje, ki v neki točki dejansko ni bilo podkrepljeno z navedbami konkretnih primerov, kar bo avtorica storila v naslednjih dneh. Obenem pa intenzivnost reakcije, ki je poplavila družabna omrežja in druge kanale sodobnega komuniciranja, priča, da se za fasado navideznega samozadovoljstva nad doseženim v okvirih mogočega vendarle skriva občutljiva rana, očitno potrebna pozornosti in (samo)refleksije.

Število vključenih mladih v slovensko katoliško šolstvo skozi leta (vir: Letno poročilo RKC) (klik za povečavo)

Kljub temu, da je odgovor na vprašanje iz naslova vendarle prej stvar subjektivne zaznave kot objektivno izmerljivega dejstva, bomo v tem in sledečih člankih nanizali nekaj objektivnih kazalnikov, pa tudi subjektivnih argumentov in ocen, ki bodo ponudili celostni pogled na situacijo v slovenskem katoliškem šolstvu.

Učni rezultati večinoma nadpovprečni

Ravnatelji v svojem pismu Domovini sicer poudarjajo, da katoliške gimnazije “niso prvenstveno za to, da bi na »avtocesto slovenskega prostora« pošiljali zgolj »voznike formule ena« (beri odličnjake), ampak je naša naloga predvsem vzgoja zrelih in pokončnih osebnosti.”    

A vendar je nivo znanja, izmerjen denimo na splošni maturi, nedvomno eden od pokazateljev uspešnosti učnega procesa, pa tudi splošnega ugleda šole v njenem okolju. Sicer ne v absolutnem smislu, saj se na posamezne srednje šole ne vpisujejo enako uspešni, oziroma sposobni učenci. Obenem nekatere za dosego boljšega maturitetnega povprečja manj uspešnim dijakom zaostrijo možnosti pristopa k maturi, spet druge pa to omogočijo skorajda vsakomur.

Kljub temu lestvica uspešnosti gimnazij in srednjih šol na maturi v preseku treh let (2011-2013), ki jo je leta 2012 objavila organizacija Alma Mater Europea, nekatere odgovore daje.

Na tej so se tri od štirih katoliških gimnazij uvrstile med prvo dvajseterico šol, katerih dijaki so imeli v povprečju najboljše maturitetne rezultate. Škofijska klasična gimnazija, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, je bila uvrščena na 2. mesto, takoj za državno gimnazijo Bežigrad. Gimnazija Želimlje je bila 4., Škofijska gimnazija Vipava pa 16.

Nekoliko slabše se je odrezala le Škofijska gimnazija A. M. Slomška Maribor, ki je bila na 57. mestu med 81. upoštevanimi srednjimi šolami.

Klik za povečavo

Do podobnih ugotovitev o uspešnosti maturantov slovenskih katoliških gimnazij v primerjavi z vrstniki z državnih gimnazij smo prišli tudi na Domovini, kjer smo primerjalne analize maturitetnih uspehov spremljali zadnja tri leta.

Desno je primerjalni graf maturitetnih rezultatov v letu 2018, ki je bilo v zadnjih treh letih v tem pogledu za katoliške gimnazije morda še najbolj skromno.

Vzgajanje zrelih, za življenje pripravljenih ljudi

A ne gre le za učni uspeh. Vatikanska kongregacija za katoliško vzgojo je v eni od okrožnic zapisala, da želi katoliška šola prispevati k razvoju in celostnemu napredku zrelega človeka, pri čemer je temeljno poslanstvo vzgojna dejavnost.

Ne gre torej samo za znanje s poudarkom na kulturi in veri, temveč tudi za vrednote in moralo. V naših katoliških gimnazijah tako poudarjajo osebnostni pristop k vsakemu posamezniku. “Gre za oblikovanje osebnosti mladih, k čemer pripomorejo medsebojni osebni odnosi z vsemi, ki v vzgojnem procesu sodelujejo.”

Objektivno merjenje uspešnosti tovrstnega poslanstva je iz očitnih razlogov skorajda nemogoče. En vidik tega pa predstavljajo medsebojni odnosi in vzdušje v posamezni srednji šoli.

Mi se imamo radi …

Z nekaj vidikov jih je v svoji diplomski nalogi o zasebnem šolstvu s pomočjo anketnega vprašalnika na štirih izbranih gimnazijah – dveh državnih in dveh katoliških (Gimnazija Bežigrad, Gimnazijo Litija, ŠKG Šentvid in Gimnazija Želimlje), proučevala Martina Šetina.

Na osnovi rezultatov raziskave je ugotovila, da dijaki na obravnavanih zasebnih šolah bolje ocenjujejo odnos profesorjev do pouka kot v državnih šolah, imajo boljšo komunikacijo s profesorji, slednji na zasebnih šolah najdejo več prostega časa za pogovor z dijaki kot na državnih šolah, na bolj zanimiv način predstavijo snov, jo bolj povezujejo z drugimi predmeti, več uporabljajo pripomočke za boljše razumevanje snovi itd.

Prav tako je raziskava pokazala, da je harmonija med dijaki na zasebnih šolah večja od državnih, dijaki zasebnih gimnazij v šolo hodijo z večjim veseljem, šoli ponujata boljše prostorske možnosti, pestro izbiro dejavnosti …).

Pri vseh teh kategorijah so dijaki obe katoliški zasebni šoli statistično značilno bolje ocenili kot anketirani dijaki z državnih šol, zapiše avtorica.

Kaj se dogaja z dijaki, ko zapustijo šolo?

Še en pokazatelj “prispevka k razvoju in celostnem napredku zrelega človeka” so nedvomno nadaljnje življenjske poti bivših dijakov in njihov splošen uspeh v življenju tako na osebnostnem kot na kariernem področju.

Delček vpogleda še v eno težko merljivo kategorijo daje raziskava med bivšimi dijaki ŠKG LJ-Šentvid, ki so jo pripravili ob 20. generaciji maturantov leta 2016.

Ta je denimo pokazala, da se je največ, slabih 10 % dijakov, ki so izpolnili vprašalnik (1412) odločilo za študij medicine, čemur je sledil študij prava (nekaj manj od 5 %). V času svojega študija je kar četrtina odšla na izmenjavo v tujino (slovensko povprečje je 17 %).

Med nekdanjimi dijaki je le 3 % takih, ki iščejo zaposlitev (med mladimi v podobni starostni skupini je v Sloveniji takih 10,21 %), drugi so zaposleni, velik odstotek pa se jih še šola.

Približno tretjina nekdanjih dijakov je samskih, ravno toliko je tudi poročenih (v Sloveniji jih je v podobni starostni skupini 24 %), 10 % jih živi v ustaljeni zunajzakonskih skupnosti, ostali pa so v zvezi, zaročeni ali živijo posvečeno življenje.

Nekdanji dijaki, ki so si že ustvarili družine, imajo v povprečju 0,3 otroka več, kot je slovensko povprečje. Okoli 30 % družin nekdanjih dijakov je še brez otrok, družin s tremi otroki ali več pa je približno trikrat več od slovenskega povprečja. Tudi povprečna starost nekdanjih dijakinj in dijakov ob rojstvu prvega otroka je nižja od slovenskega povprečja (pri dekletih za približno eno leto, pri fantih pa za štiri leta).

Pri vprašanjih o odnosu do nekaterih aktualnih tem (sproščanje azilne politike, splav, evtanazija, izenačevanje pravic istospolnih, zasebno šolstvo, zasebno zdravstvo …) so ugotovili, da imajo dijaki izrazito pozitivna stališča do sodelovanja Slovenije v evropskih povezavah in zasebnega šolstva, najbolj odklonilna pa do splava.

Manj spodbudna ugotovitev raziskave je bila, da šola ni imela večjega vpliva pri odločitvi dijakov za študij in izbiro poklica.

Razlog za samozadovoljstvo ali vendarle lahko pričakujemo več?

Predstavljeni kazalci nedvomno pozitivno prispevajo k vtisu, ki ga katoliške gimnazije puščajo v slovenskem izobraževalnem sistemu, sploh v primerjavi z državnim srednjim šolstvom.

Po drugi strani pa, če se vrnemo k uvodnim besedam Antona Martina Slomška, čas, v katerem živimo, v večinski meri ne odseva vrednot, h katerim naj bi v sodobni družbi prispevali gojenci katoliškega šolstva.

Je to posledica objektivne nemoči v izrazito nenaklonjenih družbenih okoliščinah ali pa bi glede tega od katoliškega šolstva morali pričakovati ali celo zahtevati več, kot namiguje avtorica na Domovini?

Pustimo to vprašanje zaenkrat še odprto za naša prihodnja poizvedovanja in analize.

Eno teh je že spodnja anketa o zadovoljstvu s srednješolskim izobraževanjem, ki jo na Domovini pripravljamo v okviru širšega koncepta aktualne problematike slovenskega šolstva.

K njej vabimo čim več (nekdanjih) dijakov tako zasebnih kot državnih srednjih šol. Izpolnite jo in jo obenem delite tudi s svojimi prijatelji, znanci, nekdanjimi sošolci in še kom.

Njene rezultate bomo na Domovini predstavili predvidoma v drugem delu februarja.

Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 20

  1. So točke sploh pomembne? Bolj pomembno je, da jim učenci ne delajo samomorov, kot jih delajo na nekaterih ostalih javnih elitnih gimnazijah.
    Ali, da kadijo samo ganjo, ne pa tudi flakko, heroin in krokodil kar se dogaja v srednjih šolah. Torej so vseeno malček boljše kot javne. Učenci so vsaj živi (kdo pa bo ubil kokoš, ki mu nese jajca?)

    • Karla, vsako truplo je po smomoru pripeljano na sodno medicino. Obrni se nanje. Če pa misliš, da vodijo evidence in statistike po šolah, boš razočarana. in če misliš, da ti bodo dali podatke brez, da bi izkazala znanstveni interes, se tudi hudo motiš. So pa objavljene številne domače in svetovne študije o tem socialnem in zdravstvenem fenomenu.

      • Odgovor za ljubljansko je v naslednjem komentarju, za kar se zahvaljujem. Poleg samomorov so se tam menda dogajale še druge zelo hude stvari, ki bodo nekoč priplavale na dan, tako kot so že v ZDA in v Nemčiji. Zakaj jih sami ne razčistijo in predstavijo javnosti, preden bodo v to prisiljeni. Vas ne zanima, kako jim to zdaj uspeva skriti?

    • Karla, kje so pa podatki o stopnji samomorilnosti na ostalih srednji šolah? Mislite, da pridejo na dan prav vsi samomori ostalih srednješolcev, ne samo katoliških?”Druge, zelo hude stvari” pa se “menda” lahko dogajajo kjerkoli , pač kadar se komu zazdi, da je “menda od nekoga, ki mu je nekdo povedal, ker je slišal, da tako ali tako to vsi vedo”.

      O čem pravzaprav govorite? Kaj tako niso uspeli skriti, da ste vi s tem seznanjeni?

      • Upam, da se zavedate, da v teh komentarjih ne moremo ničesar dokazati, lahko pa postavljamo vprašanja. Moje vprašanje je: kako to, da so se Slovenske novice razpisale o kajenju marihuane na eni od teh šol, niso se pa razpisale o samomoru, ki se je zgodil na eni drugi od teh šol (v njenih prostorih, ne nekje druge!)? Kako jim to uspe prikriti? Že samo to vprašanje odpira naslednje, ki je pravzaprav temeljno: In kaj vse drugega jim še uspeva prikriti?

        Kaj vse se je menda še dogajalo na vsaj eni od teh šol, bo prej ali slej prišlo na dan, tako kot v ZDA in v Nemčiji, če ne prej, pa čez par desetletji. Podrobnosti ne poznam, verjetno pa se lahko sami pozanimate, če želite.

  2. Kot nam je Rok Čakš v prispevku predstavil, so katoliške gimnazije vseeno v povprečju boljše od ostalih gimnazij.
    In kdor pozitivno izstopa, ga lahko pohvalimo.

    Seveda pa imamo vsi možnost, da se še poboljšamo. Upam, da k temu stremijo tudi ravnatelji teh katoliških gimnazij. Jaz jim želim veliko uspeha, tako šoli, kot dijakom.

    Dobro vzgojena mladina, je pravi blagoslov tudi za domovino Slovenijo.

  3. Saj ne, da se mi ne zdi strašno nobel, da imajo teme Domovine takšen odmev…
    Se pa resno sprašujem, če ti ravnatelji res nimajo 1.-pametnejšega dela in 2.-malo več samozavesti, če jih nek mnenjski članek, ki mu nikakor ni mogoče očitati nič drugega kot dobronamerno (upravičeno ali ne) kritiko, tako zelo vrže s tira, da oblikujejo nekakšen odbor in se skupno javno odzovejo nanj.
    Iz odgovora pa veje užaljenost, da si je nekdo drznil podvomiti v delo katoliških gimnazij. To je v bistvu širši problem tako slovenske Cerkve kot »pomladi«. Ne opozarjaj na napake, ne glej pod preprogo, ne bodi saboter, stopili bomo skupaj in ti prav prijazno povedali, da »utihni«…

    • Andreja Barat, veliko kritike,ki bere med vrsticami v kratkem komentarju na tiste,ki se “borijo” za krščansko izobraževanje in vzgojo skozi zasebne šole v neprijaznem družbenem okolju postsocialistične družbe.
      Da se razumeva, neprijazno okolje ni in ne sme biti izgovor za določene težave,ki obstajajo.Večina njih izhaja iz naivnosti,zaupanja v “demokracijo”, ljudi-formiranih po letu 1945,v šolstvu socialističnega sistema ( marsikomu je to lahko smešno,je pa realno), krščanske miselnosti ( posebni težavi :”krščansko-socialistična miselnost” in zadrege,namesto odločnosti), premajhnega zaupanja v vero ( navkljub fantastičnim zgledom,recimo Peter Opeka/ upam,da kdo ne zavija z očmi ! ).
      Vsi,ki so v in okoli teh šol,predvsem kader, bi morali sprejeti družbeno okolje takšno kot je (težavno) in dejstva takšna kot so,realnost,brez olepševanja,nerealnga upanja in pričakovanja,kaj bo celotna družba (država) pozitivnega storila za katoliške gimnazije.
      Sprijazniti se je potrebno,da v tej in takšni družbi ni sožitja (kooperacije),ampak je možno le sobivanje (akomodacija).Temu primerno je razviti filozofijo katoliškega izobraževanja in vzgoje v situaciji realizacije javnega državnega programa za gimnazije.
      Sploh ni čudno ravnanje slovenske Cerkve;kdor pozna zgodovino zadnjih stolet ,da je temu tako.Slovenska “pomlad”,tisti,ki jo res poznajo,gotovo “jokajo in besnijo”,kaj se je z njo dogajalo.Eno je “fasada”,drugo je “notranjost”.Morda ob drugi priliki,kaj več !!
      Andreja Barat, žal, slovensko “pomlad” so do konca leta 1994 “vampirji” dodobro “izsesali”. To,kar je ostalo,se pobira.Upamo!!

  4. A nihče ne prebere, da ravnatelji ne oporekajo da je vse vredu? Če bi kdo (novinar) preveril ali dobil informacije od notri, bi vedel ali se zavedajo, ali kaj delajo in kaj je vzrok. Da ni ve ok in da se da poprvait so napisali:
    “Nikoli nismo trdili, da so naši mladostniki posebneži – polikani in pridkani »piflarji«, ki nimajo nobenega stika s sodobnim najstništvom. Niti tega, da je v naših katoliških šolah vse lepo in prav, ter da ni potrebno več ničesar izboljšati in spremeniti. A tega ne more in ne bo opravil noben »avtomehanik« od zunaj. To lahko naredimo kvečjemu vsi skupaj z zavzetim delom, z zrelimi predlogi, tudi s konstruktivno in konkretno kritiko, ne pa s pavšalno oceno o povprečnosti, mlačnosti in statičnosti.”

  5. Iz pisma ravnateljev je res čutiti užaljenost in jezo, ker se nekdo vtika v njihove šole. Vendar avtorici, ki si je upala dregniti v to problematiko, dam popolnoma prav. Tudi sama sem hodila na katoliško gimnazijo in lahko potrdim, da se v ničemer, razen v tem, da smo pred poukom nekaj kratkega zmolili, šola ni razlikovala od kakšne druge šole, na katere so hodili moji mlajši bratje in sestre (oni so imeli celo privilegij, da so jim mladinski verouk upoštevali za obvezne izbirne vsebine). Morda so razliko občutili domovci, ker je bilo vse prilagojeno njim (verjetno tudi kar se vzgoje, odnosov, rasti v veri tiče), a za nas, vozače, bi bilo vseeno, če bi hodili na kakšno drugo gimnazijo. Celo pri pouku religije nam niso znali (ali hoteli – da ne bi bilo kakšnega zavijanja z očmi?) povedati jasnih stališč Cerkve glede nekaterih perečih vprašanj sodobne družbe (koruzništvo …), so se pa vedno trudili ugajati predvsem bolj opaznim, glasnim, izstopajočim dijakom. Ko pa danes, po mnogih letih odkar sem maturirala na tej gimnaziji berem objave in komenarje nekdanjih dijakov te gimnazije, sem zgrožena nad njihovo podporo LGBT, levici, splavom, evtanaziji … Se je res kdo trudil, da bi v nas spodbudil krščasnki pogled na svet in veselje do življenja po krščanskih vrednotah?

    • AnaMarija,vsak,ki pozna katoliško gimnazijo od znotraj ima gotovo svoj zorni kot in vidi,kar vidi.Prav je tudi povedati,kaj je videl,občutil,doživel.Mi,ki smo zunaj pa si ustvarimo svoj vtis in pogled.Prav je,da to povemo.
      Na splošno,v Sloveniji imamo problem na vseh izobraževalnih ravneh.Sistem brez sistema.Koncept brez glave in repa.Pomešano in zmešano.V zadnjem času boj proti zasebni nevarnosti,ki preti državnemu šolstvu prepredenemu z levičarsko ideologijo.To je stanje!
      Govorimo o srednjem šolstvu,gimnazijah.Na srednje šole se ne more vsak vpisat.Na gimnazije pa še manj.Enako na zasebne šole in zasebne gimnazije,tudi katoliške.Na umu, seveda, imam javno veljavni državni program.Gotovo je za katoliške gimnazije pomemben nadstandardni program.In še kako oprt na vse odprto 21.stoletja in krščanstva.
      Strinjam se s tistimi,ki v neprijaznem okolju za krščansko izobraževanje in vzgojo, bolj “iščejo” kvaliteto,kot kvantiteto.Pomembnejši so temelji na katerih bo dolgoročno možna kvantiteta.Na dolgi rok pride boljši rezultat.

  6. …Obenem pa intenzivnost reakcije, ki je poplavila družabna omrežja in druge kanale sodobnega komuniciranja, priča, da se za fasado navideznega samozadovoljstva nad doseženim v okvirih mogočega vendarle skriva občutljiva rana, očitno potrebna pozornosti in (samo)refleksije…

    Draga Domovina, dobro bi bilo pomesti pred svojim pragom. Citirani odstavek močno velja tudi za vas… Mogoče pa je odziv, ki ga je komentar dotične perspektivne novinarke z jasnimi stališči kot jo imenujete, posledica tega, da je bil njen prvi zapis pavšalen in nekonkretiziran in na trenutke mešanje jabolk in hrušk.
    Od medija, ki je v začetku tako zelo izpostavljal, da loči dejstva od mnenj bi pričakovali prispevek s konkretnimi primeri in argumenti. Občutek imam, da so konkretni primeri, tudi če bodo naknadno objavljeni, izgubili vlogo, saj se bo debata ustavila pri tem ali je odziv ravnateljev užaljenost, nezmožnost sprejeti kritiko in zarivanje glave v pesek ali primeren odziv na pavšalen prispevek.

    Tako da moja dobronamerna kritika vam, držite se ločevanja dejstev, ki pa naj bodo preverjena in komentarja. To je nekaj kar vam je šlo dobro na začetku.

  7. No, tole je članek, kakršnega bi na temo pričakoval od dotične novinarke. Namesto tega v svojem odzivu spet ponavlja iste neargumentirane kritike in ocene. Sklepam, da zaradi svoje osebne slabe izkušnje. Napisala je, da se vpliva teh šol ne da izmerit, zato se v to ne bo spuščala, v zgornjem članku pa je en kup kazalcev in raziskav, ki vseeno dajo neko objektivno sliko – in delno negirajo njeno trditev.
    Čeprav se ne strinjam z vrednostno sodbo novinarke, se mi zdi dobro, da debata o tej temi poteka, vsako mnenje je dobrodošlo. Edino, na kar se mi zdi vredno opozorit je, da med temi štirimi šolami obstajajo precejšnje razlike v kvaliteti dela (tako je slišat od bivših dijakov), tako da je posploševanje nevarno.
    Kar me pri vsem skupaj moti, je NAČIN, kako je stvar napisala. Pavšalno, nestrokovno, sarkastično, neargumentirano. Zgornji prispevek je diametralno nasprotje njenega pisanja.

Komentiraj