[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga

Duhovna misel za 3. velikonočno nedeljo: Mr 16,12–13

Jezus se po vstajenju prikazuje učencem, vendar ga sprva ne prepoznajo, saj je njegova navzočnost drugačna kot prej. Zgodba o učencih na poti v Emavs ponazarja človeška razočaranja, pomisleke in iskanje odgovorov na nadnaravne dogodke. Jezus jima postopoma razodeva pomen svojega trpljenja skozi razlago Svetega pisma SZ, kar jima povrne upanje. Prepoznata ga šele pri lomljenju kruha, kar kaže na njegovo navzočnost v Božji besedi in evharistiji. Sporočilo Emavsa vabi k odkrivanju Boga skozi Sveto pismo in zakramente, še posebej sveto evharistijo. To sta dve poti, ki jih je zapustila prva Cerkev vsem dedičem v veri.  

Komentar: Dve poti spoznavanja Boga

Jezus Kristus, odrešenik, se je po vstajenju na različne načine prikazoval ženam in učencem. To so bili ljudje, ki so ga poznali kot človeka Jezusa, s katerim so hodili po izraelskih pokrajinah, se z njim pogovarjali, skupaj jedli in pili ter doživljali njegova nadnaravna dejanja, ko je ozdravljal ljudi in jih celo obujal od mrtvih. Z njim so tudi molili in obhajali prvo sveto mašo – zadnjo večerjo. Kljub vsemu temu je Jezus po vstajenju tako drugačen, da ga nihče od njih ne prepozna v prvem trenutku. Navzoč je, hkrati pa ni več takšen, kot je bil pred smrtjo. Obstajata dve resničnosti Jezusa Kristusa: tista, ko je bil eden izmed nas in tista, ko je med nami, vendar ga ljudje ne prepoznavamo na isti način, kot prepoznavamo sočloveka.

Zgodba o dveh učencih, ki sta žalostna in razočarana zapuščala Jeruzalem, kraj Jezusovega trpljenja, smrti in praznega groba, je zgodba vsakega človeka. Vsi smo na poti življenja in na tej poti doživimo veliko dobrega, prijetnega, pa tudi razočaranja. Kot smo razočarani nad drugimi ljudmi, smo tudi nad Bogom, ker se ne odziva na naše molitve in prošnje po naših predstavah, željah in pričakovanjih. Razočaranja lahko človeka privedejo do tega, da neha obiskovati cerkvene obrede, pretrga prijateljske in družinske vezi, se zapre vase in v svoj vse bolj čudaški svet, postane jezen na ves svet ter začne iskati krivce za svoje stanje povsod drugod, samo v sebi ne. Razočaranje je pot v zagrenjenost in čudaštvo.

Razočaranje je pot v zagrenjenost in čudaštvo.

Učenca, ki sta šla v Emavs, sta v sebi nosila to razočaranje in negotovost, vendar sta o tem govorila med seboj in z neznancem, ki sta ga srečala na poti. Ta tretji ni bil prepoznan kot vstali Jezus, vsaj ne na poti do Emavsa. Na kratko sta mu zaupala celotno zgodbo o tem, kaj se je zgodilo z Jezusom, ki so ga mnogi, tudi onadva, prepoznali kot preroka in končno kot tistega, ki bo odrešil Izrael. Toda tri dni po njegovi smrti se ne ve, kaj je z njim in kje je njegovo mrtvo telo. Navajata tudi priče, ki so videle prazen grob – žene in nekateri apostoli – a kljub temu še vedno ne vesta, pri čem sta.

Jezusov odgovor gre v dve smeri. Najprej začne razlagati Sveto pismo Stare zaveze in vlogo prerokov, ki so jo imeli v zgodovini izraelskega ljudstva. Učenca sta seveda poznala starozavezne spise, zato jima je bila ta razlaga blizu in sta začela razumevati, da je v skladu s preroško tradicijo tudi Jezusa doletelo to, kar se je že pred njim dogajalo prerokom, ki so jih prav tako zavračali ali celo usmrtili. Na podlagi preroške tradicije je več kot očitno, da se tudi z Jezusom kot prerokom ni moglo zgoditi drugače, kot se je. Ob tem se jima je počasi začelo svitati, da je celotna Jezusova zgodba na nek način že napovedana v preroških osebnostih Stare zaveze. Tej razlagi nista le pritrdila, ampak sta začutila, da ju je prepričala, navdušila in ogrela ter jima vrnila upanje, da ni vse izgubljeno. Začela sta razumevati odrešenjsko zgodovino izraelskega ljudstva skozi prizmo trpljenja in večnega življenja. To jima je postalo tako blizu in tako všeč, da sta neznancu, ki je želel nadaljevati svojo pot, predlagala, naj ostane z njima.

Ko se je zaključila prva oblika Jezusove božje navzočnosti po Božji besedi med njima, se je zgodila še druga: Jezus je z njima lomil kruh kakor pri zadnji večerji. Njegova navzočnost ni samo v besedi, ampak tudi v telesu, v podobi kruha in vina, v evharistični daritvi. V pogovoru z učencema je bil Jezus ves čas skrivnostno navzoč. Tudi pri lomljenju kruha je njegova navzočnost drugačna, skrivnostna, nadnaravna, a vendar resnična – navzoč je sredi tega sveta in te zgodovine. Jezus je sicer vstal in se telesno spremenil, vendar ga je mogoče prepoznati pri branju, poslušanju in razlagi Božje besede ter pri obhajanju evharistične daritve in drugih zakramentov. Ko je z učencema lomil kruh, jima je postalo jasno in sta spregledala, da je vstali Kristus z njima. Ko sta to uvidela in spoznala, je izginil. Onadva pa sta se vrnila v Jeruzalem in postala pričevalca vstalega Jezusa Kristusa.

Romanje oziroma pot v Emavs nas tako uči, da je Boga mogoče spoznavati po poti branja, poslušanja in razumevanja Božje besede ter po poti evharistične daritve, ki je središče vseh zakramentov. Mašna daritev je materializirana navzočnost Boga med nami. Krščanski Bog ni odsoten, ampak navzoč Bog. Ker je Bog in ne več človek, je njegova navzočnost med nami in v svetu seveda drugačna, kot je bila pred vstajenjem.

Tri glavne smeri krščanstva – Katoliška cerkev, Pravoslavna cerkev in evangeličanska tradicija – se razlikujejo prav v upoštevanju ali neupoštevanju izkustva Emavsa. Katoličani smo se v zadnjih petsto letih naučili srečevanja in spoznavanja Boga predvsem s pomočjo katekizma. Do neke mere smo zanemarili neposreden stik s Svetim pismom, s čimer smo se razlikovali od evangeličanov, ki so poudarjali samo Sveto pismo. Ohranjali smo zvestobo evharistiji, čeprav smo njeno obliko spreminjali, za razliko od pravoslavnih, ki se ves čas držijo liturgične oblike, kakršna je bila v praksi do konca prvega tisočletja. Tudi zanje Sveto pismo ni tako pomembno kot tradicija. Vabilo nazaj k virom, ki ga je poudaril Drugi vatikanski koncil, je za vse tri Cerkve izziv, da ponovno odkrijejo sporočilo poti v Emavs.