[Duhovna misel] Ne Janez Krstnik, Jezus Kristus je pravi odrešenik

Duhovna misel za tretjo adventno nedeljo: Lk 7,18–35

Janez Krstnik in Jezus sta predstavljena kot osebnosti, ki s svojo odločnostjo in zvestobo razkrivata resnico o človekovem dostojanstvu ter razkrivata praznino in minljivost posvetne oblasti, kakršno pooseblja Herod. Janez se iz zapora želi prepričati o Jezusovem poslanstvu, Jezus pa naniza svoja dela kot dokaz, da je dolgo pričakovani odrešenik. Herodovo oportunistično, pomehkuženo in kruto ravnanje ostro nasprotuje Janezovi neustrašnosti in pristnosti. Z Jezusom se začne nova odrešenjska doba, Janez pa s svojo odločnostjo pripravi pot njegovemu delovanju. Zato vabi Cerkev v adventu k Janezovi drži spreobrnjenja, ki zapira vrata nezvestobi in navideznosti ter odpira prostor Jezusu Kristusu.

Na drugo adventno nedeljo smo brali odlomek o Janezu Krstniku, ki je zaradi svoje odločnosti v sporu s svojimi vidnimi in pomembnimi rojaki, farizeji in saduceji, dobil naziv »divji mož«. V današnjem odlomku nam evangelist Matej predstavi odnos med Janezom Krstnikom in Jezusom oziroma to, kaj drug o drugem menita. Nastopa še tretji moški lik, kralj Herod, ki pa ni imenovan. Janez deluje iz zapora, Jezus na svobodi. Janez že doživlja negativne posledice svojega oznanjevanja, Jezus jih še ne. Ko pošlje svoje učence k Jezusu, da poizvedo, ali je on tisti odrešenik, ki ga Judje pričakujejo, ali ne, se zdi, da Janez v ječi dvomi glede Jezusovega poslanstva. Predstavljamo si lahko, da zaprt ni imel dovolj informacij in je bil odvisen od novic ter spoznanj svojih učencev na svobodi.

Za Jezusa neobičajno je bilo, da v odgovoru našteje svoja dela: ozdravlja slepe, gluhe, hrome in gobave, obuja celo mrtve. To so bila njegova dejanja ob oznanjevanju evangelija. Dodano je, da se evangelij oznanja ubogim, kar nakazuje blagre. Jezus našteje o Janezu odlike, ki so prav nasprotne tistim, kakršne živi Herod, ki je dal Janeza zapreti. Ne da bi Jezus neposredno kritiziral Herodov življenjski slog, pove o njem vse, kar si misli: je človek, ki se obrača po vetru in se oblači v mehka ter modna oblačila, ki so si jih lahko privoščili le bogati.

Kot vemo iz nadaljevanja Janezove  zgodbe, je Herod  popustil ženi in njeni hčerki. Herodiada je bila žena njegovega brata, ki si jo je Herod prilastil. Anselm Grün pravi: »Herod je nasprotje divjega moškega. Po eni strani živi v neznanskem razkošju in je ves pomehkužen, po drugi strani pa je zelo okruten in dá vse svoje nasprotnike zahrbtno pobiti. Ta dozdevno močni moški je v resnici odvisen od žensk …« Za ples Herodiadini hčerki obljubi polovico kraljestva. Ona pa na materino prigovarjanje odkloni ponujeno nagrado in zahteva glavo Janeza Krstnika. Za razliko od Janeza Krstnika, ki je mož beseda in neustrašen zagovornik svojih stališč, je Herod slabič, navadna moška šleva in copata. Janez, ki je sicer divji moški, je hkrati moški, ki zna resnično ljubiti in biti zvest. Svojega jaza ne skriva za obleko in videzom, niti za položajem in formalno avtoriteto. Ne postavlja se nad Jezusa in sebe ne razglaša za popolnega ali odrešenika sveta.

Janez, ki je sicer divji moški, je hkrati moški, ki zna resnično ljubiti in biti zvest. 

Jezus ga opredeli z nekoliko spremenjenim citatom iz Malahijeve knjige: »Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj.« (Mal 3,1) In ko reče, da je Janez Krstnik več kot prerok, poudari, da je njegovo preroštvo v tem, da neposredno naznani odrešenika, ki je že tu, ki je prišel, ki s svojimi dejanji dokazuje, da je več kot vsi preroki. Je tisti, ki je bil napovedan in ki so ga pričakovali več stoletij. Z Jezusom Kristusom se je začela nova odrešenjska doba, nov svet. Vanj je posegel Bog s svojim zadnjim dejanjem: svojega Sina je poslal kot odrešenika, da bi ljudje spoznali, kaj je prav in kaj je vredno človekovega dostojanstva.

Janez Krstnik razkrinkava vsakršno obliko oblasti tega sveta, ki bi se rada postavljala za merilo in za dokončno rešitev. Herodovi samovšečnosti in šibkosti nastavi ogledalo s svojo odločnostjo in hkrati ponižnostjo. Tako pripravi Jezusu pot – tisto pot, ki jo Jezus na koncu svojega zemeljskega poslanstva prehodi od Oljske gore preko Kalvarije do vstajenja.

Da nam Cerkev v adventnem času dve nedelji zapored ponuja v razmislek lik Janeza Krstnika, ima svoj pomen in težo. Prav odnos med njim in Jezusom zelo nazorno pokaže, kje je nevralgična točka vsakega moškega in ženske, vsake avtoritete ali oblasti. Tako Janezova kakor Jezusova kritika oportunizma in neznačajnosti sta v središču najbolj zgoščenega zgodovinskega dogajanja okrog obeh. Oba plačata z življenjem zaradi poslanstva, ki sta ga imela na tem svetu. Hkrati pa pokažeta na bedo, minljivost in kratkoročnost moči ter oblasti tako Heroda kot njemu podobnih, ki jih v zgodovini nikoli ni manjkalo – tudi danes ne.

Drža Janeza Krstnika naj bi bila tudi drža nas kristjanov, ko pričakujemo božični praznik. Oportunizem, pomehkuženost, neznačajnost, nezvestoba, pozunanjenost, zahrbtnost, okrutnost, nerealne obljube in popustljivost pred zahtevami, ki gredo na škodo drugih – vse to in temu podobno ne daje prostora Jezusu Kristusu ne v naših srcih ne v okolju, v katerem živimo. Zato nas Janez Krstnik v svojem oznanilu vabi k spreobrnjenju.