Finančne in vsebinske zagate centra Epic v sklopu EPK

Pred kratkim smo pisali o tem, da je dal zgodovinar dr. Jože Dežman pobudo za inšpekcijski nadzor financiranja novogoriškega centra Epic. A ne gre le za sumljive poti denarja, pač pa je tudi stalna razstava »Mesto na meji« v tem centru zelo sporna. 

Šlo je za prenavljanje nekdanjega železniškega skladišča v Novi Gorici, v katerem je od konca prejšnjega meseca po odprtju centra Epic na ogled stalna razstava »Mesto na meji«. To je eden od projektov v sklopu Evropske prestolnice kulture, ki je povezala slovensko Novo Gorico in italijansko Gorico, prejšnji teden pa je bila slavnostno zaključena. Nasploh večinski mediji o celotni Evropski prestolnici kulture (EPK) poročajo v superlativih, češ za kako izjemno kulturno obogatitev je šlo s stotinami prireditev, toda vprašljiva ostajata tako financiranje kot vsebina.  

Na finančno plat se je osredotočil tudi dr. Dežman v svoji nedavni pobudi za inšpekcijski nadzor financiranja centra Epic. Stoji pri prenovljenem območju ob Trgu Evrope, opisali so ga kot »novo interpretacijsko, medkulturno in ustvarjalno središče. V njem bodo na voljo sodobno opremljena večnamenska dvorana, galerija za občasne razstave, stalna razstavna postavitev in kavarna.« Povezal naj bi preteklost in prihodnost Goriške ter postal urbana točka srečevanja. Z njim naj bi »prispevali k revitalizaciji urbanega obmejnega območja«. 

Cena rekonstrukcije 

Neto tlorisna površina glavne stavbe je dobrih 1.700 kvadratnih metrov, poleg tega je še več kot 3.000 kvadratnih metrov zunanjih površin. A dr. Dežman v kronologiji finančnih vložkov Mestne občine Nova Gorica, države in Evropske unije opozarja na rast stroškov za center Epic, pri čemer ni transparentno, na račun česa je prišlo do tega. Ob odprtju centra so z novogoriške občine sporočili, da je bila cena rekonstrukcije objekta slabih 2.000 evrov za kvadratni meter in 128 evrov na kvadratni meter za ureditev zunanjih površin, kar je, kot so zapisali, »za trenutne cene na trgu zelo ugodno«. Pojasnili so, da je bila skupna vrednost celotne investicije 6,37 milijona evrov, od česar je EU prispevala 2,51 milijona evrov, država prav tako 2,51 milijona evrov, prispevek novogoriške občine pa je bil 1,35 milijona evrov. Dela je opravilo ljubljansko gradbeno podjetje Gitri. Iz podatkov občine je tudi razvidno, da je bilo za pripravo razstave »Mesto na meji« izvedeno javno naročilo v dveh sklopih: prvi sklop gradbenih del je izvedlo podjetje Dilca (za 85.064 evrov), drugi sklop pa podjetje Atlas oprema (za 232.756 evrov). 

Mestni svetnik Anton Harej bo predlagal amandma, da bi projekt revidiralo računsko sodišče, a bo najbrž preglasovan, pravi. 

(Ne)transparentnost stroškov 

Kot smo omenili, je po podatkih novogoriške občine celoten znesek ureditve objekta in okolice (odprtje centra in razstave, ki je posebna finančna postavka, se je sicer zakasnilo za pol leta) 6,37 milijona evrov. Toda v načrtu razvojnih programov novogoriške občine je bila določena številka 5,66 milijona evrov, torej 710.000 evrov manj, kot je bil končni znesek. Od kod rast stroškov za 710.000 evrov, smo povprašali na Mestno občino Nova Gorica (MONG) pod vodstvom župana Sama Turela (Gibanje Svoboda). Kateri stroški so se povišali in zakaj? Do zaključka redakcije odgovora nismo prejeli.  

Ves projekt Evropska prestolnica kulture je sicer potekal prek zavoda GO! 2025, ki ga je občina ustanovila leta 2021. V javnem zavodu, ki ga trenutno vodi Mija Lorbek, so vodili in izvajali EPK kot osrednji koordinatorji in tudi upravljali okoli 20 milijonov evrov občinskega, državnega in evropskega denarja. Širše v sklopu proračunske postavke GO! 2025 MONG so bili dvigi stroškov še bolj opazni. Pri postavki infrastruktura, pod katero sodi tudi center Epic, so na primer na občini pri oceni realizacije v letu 2024 navedli znesek 3,57 milijona evrov. V sprejetem proračunu za leto 2025 je ta številka zrasla že na dobre štiri milijone evrov, ob spremembah proračuna za letošnje leto pa se je skoraj podvojila – na 7,61 milijona evrov. Na občini smo poizvedeli, od kod tako veliko zvišanje. Na pojasnila še čakamo.  

Nekdanji novogoriški podžupan Anton Harej (NSi) se strinja s tem, da financiranje centra Epic preverita Urad za nadzor proračuna ali Računsko sodišče RS. Na občini se sicer predvideva, da naj bi revizijo projekta naročili kar oni ali zavod GO!2025. Ne eden ne drugi tega ne bosta verodostojno opravila, je Harej poudaril za Domovino. Sam je pred časom podpisal iniciativo 12 mestnih svetnikov za revizijo, a ne verjame, da bi bila tista s strani zavoda verodostojna. Zdaj čakajo župana Sama Turela, da skliče izredno sejo. Harej bo predlagal amandma, da bi projekt revidiralo računsko sodišče, a bo najbrž preglasovan, pravi. Sredi oktobra je na seji mestnega sveta postavil svetniško vprašanje, ali namerava vodstvo občine prostore centra Epic upravljati z novim javnim zavodom ali bo to predano v upravljanje Univerzi v Novi Gorici. Odgovorili so mu, da je »objekt Epic do konca leta 2026 predan v upravljanje javnega zavoda GO! 2025«. Poznavalci menijo, da tu nekaj smrdi, saj bodo na občini na vrat na nos center Epic dali v upravljanje zavodu GO! 2025, ki nima niti letnega načrta dela za 2026. Sumijo, da bodo razstavo »Mesto na meji«, ki naj bi bila stalna, čez nekaj mesecev na tiho podrli, jo pospravili v depoje in bo prostore dobil nekdo drug. Na primer Univerza v Novi Gorici. 

Poznavalci sumijo, da bodo razstavo »Mesto na meji«, ki naj bi bila stalna, čez nekaj mesecev na tiho podrli in bo prostore dobil nekdo drug. 

74.000 evrov Kaje Širok 

Toda sporna ni zgolj prenova objekta skupaj z okolico, pač pa tudi sama vsebina razstave »Mesto na meji«, ki jo je pripravila kustosinja dr. Kaja Širok. Slednja je zaupnica premierja Roberta Goloba. V zvezi s projektom EPK je bila najprej nekaj mesecev direktorica zavoda GO! 2025, junija 2022 pa jo je Golob namestil za državno sekretarko za kulturo v svojem kabinetu. Marca 2024 se je spet pridružila projektu EPK. Od zavoda GO! 2025 je od avgusta lani kot s. p. (Kulturne dejavnosti dr. Kaja Širok) prejela že skoraj 74.000 evrov oziroma na mesec od 4.000 do 6.000 evrov.  

Zgodovinar dr. Dežman je kritičen do njene vsebine, za pripravo katere je bila očitno izdatno plačana. Po besedah Dežmana razstava preseneti že z naslovom – Mesto na meji. »Ali je eno mesto, ki naj bi bilo nekakšna prispodoba nečesa na neki meji ali sta to Gorica in Nova Gorica, torej dve mesti? Dodatno zmedo vnaša nov dodatek k naslovu: Goriška v 20. stoletju. Vendar to govori o tem, da avtorica išče samo sebe oz. sama ne ve, kje bi rada bila.« Kot ugotavlja zgodovinar, je razstava postavljena v stavbi nekdanjih železniških blagovnih skladišč in sledi duhu prostora. Razsvetljava je slepeča razsvetljava skladišča. V tem skladišču so na 'plankah', prislonjenih na zid, obešene in naložene na razne predvajalnike, uskladiščene neizmerne količine besed. V muzeologiji je tako skladiščenje besed več kot odsvetovano, opozarja. Tako gosto besedičenje v tem skladišču kaže bolj na pomanjkanje kot presežke tistega, o čemer naj bi govorili. »Vsako prodajanje megle o tem, da gre za pripovedi malih ljudi, je odveč. Glavna projekcija razstave je namenjena promociji ožjega kroga s projektom povezanih ljudi. Nobeden od pričevalcev ni tako izpostavljen.«  

Antimuzej 

Dežman poudari, da je omenjena prva omemba Gorice leta 1001, potem pa se skoraj 1000 let kar preskoči. S fevdalizmom in katolištvom vred. »Pa bi bila Marija na Sveti Gori s svojimi kleriki in romarji več kot primerna junakinja, ki je preživela cesarstvo in Mussolinija in bo preživela tudi Tita na Sabotinu.« Zgodovinar je negativno ocenil tudi obravnavo tako prve kot druge svetovne vojne. Po njegovem so popolnoma nesorazmerne količine besed za prvo svetovno vojno verjetno posledica navezanosti dela avtorske ekipe na to obdobje (Petra Svoljšak, Marko Klavora). »Toda če bi upoštevali muzeologijo prve svetovne vojne vsaj od prve razstave Draga Sedmaka v vili Bartolomei v Solkanu, razstave v Kobaridu, Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, del razstave o prvi svetovni vojni v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, da o svetovnih zgledih niti ne govorimo, potem lahko z obupom rečemo, da je to besedičenje v 'Mestu na meji' pravi antimuzej.«  

Zgodovinar, ki ima kronologijo politike komunistične partije na Slovenskem v malem prstu, je razočaran še nad tem, kako Širokova skozi ideološka očala predstavi dogajanje med drugo svetovno vojno. Tako sta na razstavi poudarjeni kolaboracija, stalinistična revolucija, a komunizem ni niti omenjen. »Še partizanov ni, le neko megleno odporništvo. Holokavst je odpravljen brez podatkov v nekaj vrsticah, fojbe so po novem deportacije, tudi brez podatkov. Železna zavesa ni resno obravnavana, pa bi lahko načeli vprašanje, ali Primorci bolj bežijo pred fašisti v Jugoslavijo ali bolj pred komunisti na Zahod.« Pravi, da bi bila lahko zgodba Nove Gorice povedana zelo preprosto. Komunistična Nova Gorica naj bi bila mesto brez kapitalizma in brez Cerkve. Toda na razstavi tako ni šlo. »Kokakola socializem, igralništvo in potrošništvo je zmagalo.« 

Norčevanje iz Slovenije 

Glede osamosvojitve Slovenije, njenega vstopa v EU in zvezo Nato se »v tem skladišču besed zgodi tudi zgodba o cesaričinih novih oblačilih. Republika Slovenija in njen vstop v EU in Nato so v nekaj vrsticah in treh prizorih.« Dežman meni, da je Širokova tu razgaljena v svojem norčevanju iz Republike Slovenije, njene osvoboditve in osamosvojitve ter njene evropske poti. To počne brez sramu s slovenskim in evropskim denarjem. »Utopično brez besed je na desetine metrov praznih skladiščnih polic, ki so po besedah avtorice razstave namenjene ljudstvu. Tu naj bi ljudstvo prišlo in prineslo svoje zgodovinske podobice, s katerimi bi odeli golo cesarost v ljudsko zgodovino. Participativno in inkluzivno samoupravljanje prav po Kardelju … In potem bo cesarica, odeta v to novo ljudsko odevalo, zapustila 'Mesto na meji' in se odpravila iskat novih položajev in ljudskih financ za zadovoljevanje svojih takih in drugačnih potreb. Njena pot nam kaže, da bo težko skrila svojo goloto in za njo otroci ne bodo žalovali.« Ob svoji pobudi za inšpekcijski nadzor v zvezi s financiranje centra Epic je Dežman še zapisal, da kataloga oziroma zbornika ob razstavi še vedno ni, tako spletna stran tega centra kot razstave pa sta vsebinsko prazni. 

Dr. Jože Dežman: Utopično brez besed je na desetine metrov praznih skladiščnih polic, ki so po besedah avtorice razstave namenjene ljudstvu. 

Številni kadri Gibanja Svoboda so »okupirali« Evropsko prestolnico kulture, seveda tudi zelo dobičkonosno.

Utrinki z razstave

 

(D230, 27-29)