Se bodo zdravniki uprli izvajanju umetne oploditve pri samskih ženskah in lezbičnih parih? Objavljamo odziv Zdravniške zbornice

Vir: Fotomontaža Citrus
POSLUŠAJ ČLANEK

Nedavna odločba ustavnega sodišča, po kateri bo moralo slovensko javno zdravstvo nuditi postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi samskim ženskam in lezbičnim parom, je dodobra pretresla družbo. Zarezala je v najbolj občutljivo socialno tkivo – družino in dobrobit otrok.

Država bo namreč v skladu z odločbo ustavnega sodišča asistirala pri tem, da bo še več otrok prikrajšanih za (funkcionalne) očete. Država ne more preprečiti, da ne bi prihajalo do življenjskih situacij, ko ostane otrok brez funkcionalnega očeta, matere ali celo obeh (smrt, ločitev, bolezen, nasilje …). Ni pa njena vloga, da pomaga pri želji samskih žensk in lezbičnih parov »imeti otroka«, s čimer se otroke vnaprej prikrajša za (funkcionalne) očete. Ustavni sodniki so v imenu pravic samskih žensk in lezbičnih parov do »enakopravnosti« povsem zanemarili največjo korist za otroka. Dejansko se uvaja »pravica do otroka«, kar je absurd in reduciranje otrok na potrošniško logiko. Z zdravljenjem neplodnosti to nima nič. Spomnimo, klinično je neplodnost opredeljena kot nezmožnost uspešne zanositve para po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov. Če je ženska v paru starejša od 35 let, gre za obdobje šestih mesecev.

Ni vloga države pomagati pri izpolnjevanju želja samskih žensk in lezbičnih parov »imeti otroka«, s čimer se otroke vnaprej prikrajša za (funkcionalne) očete.

Možnost ugovora vesti?

Iz stališča Komisije za medicinsko etiko iz leta 2012 pod vodstvom nevrologa prof. dr. Jožeta Trontlja (nekdanji predsednik SAZU, umrl leta 2013), izhaja, da bi šlo v primerih oploditve samskih žensk za medicinski poseg brez zdravstvenega razloga, ki bi poleg tega omogočil spočetje in rojstvo vnaprej prikrajšanega otroka (brez očeta v funkcionalni vlogi), kar je etično sporno. Očitno so argumenti, da je otrok »pravica« samskih žensk in lezbičnih parov, na ustavnem sodišču kljub temu zdaj prevladali. A postavlja se vprašanje možnosti ugovora vesti za ginekologe, ki ne pristajajo na zlorabo medicine v namene, ki ne pomenijo zdravljenja neplodnosti. Bi morali imeti ti zdravniki na voljo institut ugovora vesti, kot recimo v primeru (ne)opravljanja splava? Zdravstveni delavci imajo pravico odkloniti sodelovanje v postopku umetne prekinitve nosečnosti zaradi verskega ali etičnega prepričanja. Kako bo torej ob vsiljevanju »zdravljenja neplodnosti«, ko dejansko sploh ne gre za to? Na Zdravniški zbornici Slovenije pod vodstvom dr. Bojane Beović pravijo, da so se seznanili z odločbo, ki zavezuje Državni zbor, da vprašanje zakonsko uredi. Za Domovino so pojasnili, da bodo »posamezne rešitve in njihove posledice (vključno z vprašanjem ugovora vesti) lahko komentirali, ko bo takšen zakon v obravnavi.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike