Rajko Gerič: Ne poznam levih in desnih novinarjev, le dobre in slabe (2. del)

Peter Merše
8
Foto: Osebni arhiv

Rajko Gerič je svojo novinarsko pot začel na RTV Slovenija kmalu po osamosvojitvi. Na RTV Slovenija je prehodil vse stopničke, ki jih novinar tam lahko prehodi, od sindikata do odgovornega urednika informativnega programa RTV Slovenija. Leta 2012 je na noge pomagal postaviti nastajajočo Planet TV, kjer je bil dve leti odgovorni urednik, trenutno pa tam opravlja delo urednika in novinarja.

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se z Rajkom Geričem pogovarjali o stanju na RTV Slovenija in predlogih za njeno izboljšanje. V drugem delu intervjuja pa se dotikamo novinarstva na splošno, boja proti korupciji in aktualnim dogodkom.

Koliko svetovno-nazorska prepričanost novinarjev vpliva na delo novinarja? Ali je popolnoma objektivno novinarstvo sploh možno? Je bolj smiselno stremeti k pluralnosti mnenj znotraj javnega medija? Kako poskrbeti za pluralnost? 

Naivnost o popolni objektivnosti, ki jo uči fakulteta, se ob stiku z realnostjo kmalu razblini. Nič nimam proti temu, da ima novinar nek svetovni nazor. To je pravzaprav logično, da ga ima. Novinar bo intimno razmišljanje vnašal tudi v svoje delo.

Ampak ne glede na to, ne poznam levih in desnih novinarjev, ampak samo dobre in slabe. Ne moti me, če je novinar desno ali levo usmerjen. Če zna to, kar dela, argumentirati s preverjenimi informacijami in njegova zgodba stoji, potem ni problema.

Problem je, če novinar ni naredil osnovnih novinarskih opravil, ni preveril informacij, ni poklical vseh deležnikov in že v prvih nekaj stavkih opazimo luknjo. Ampak tak novinar potem ni lev ali desen, ampak je slab novinar oz. sploh ni novinar, ampak je del propagandnega stroja.

Dober novinar dela z veliko viri in informacije preverja, tako da lahko vsakemu uredniku in gledalcu v vsakem trenutku utemelji, zakaj je svoj prispevek naredil tako, kot ga je.

Za samo uredništvo, ki želi biti profesionalno in zaobjeti vse aspekte javnega življenja, pa je bistveno, da v njem sedijo različno misleči ljudje. Med povsem enako mislečimi ljudmi ne moreš dobiti dobrega novinarstva. Na uredniških sestankih za kakovostno delo potrebuješ pluralnost.

Kako pa poteka potem ta selekcijski izbor?

Novinar Planet TV Rajko Gerič. Foto: Osebni arhiv

Različno. Jaz sem imel mogoče srečo, da sem na RTV prišel, ko se je pomlajevala in reševala iz primeža bivšega sistema. Takrat je večina starejših zaposlenih sebe dojemala ne kot novinarje, ampak kot družbeno-politične delavce. Prišel sem prek avdicije, kjer so nas izmed 400 izbrali okrog 30. Na RTV takrat nisem poznal nikogar, nihče ni lobiral za mojo zaposlitev.

Vmes se je pa zagotovo zaposlovalo tudi po vezah. To je stalen problem tako velikih organizacij. Ampak v dobrem kolektivu, kjer veljajo standardi in norme, slabi delavci, ki pridejo na tak način, hitro odpadejo.

Na Domovini smo pred časom naredili raziskavo prestopov novinarjev iz slovenskih medijev v politične vrste ter ugotovili, da devet od desetih novinarjev, ki se odločijo novinarsko pot zamenjati za politiko, prestopi v stranke levega političnega pola. Vas takšno razmerje kaj preseneča in kaj vam pove o slovenskem medijskem prostoru?

To nakazuje na dejstvo, da ima levi pol bistveno več pristašev med novinarji. S tem pa, ko vstopijo v politiko, tudi vržejo dvom na svoje preteklo delo delo. Me pa ta številka ne preseneča. RTV je bil leta 1990 utrdba bivšega sistema. Odgovornim urednikom, ki so to skušali premikati, ni bilo enostavno. Mnogi na RTV-ju so tudi pozneje delovali po vzorcih iz 70. let prejšnjega stoletja.

Peter Jambrek te dni na portalu Siol opozarja, da neuravnoteženost medijske krajine posega v ustavno pravico do svobode izražanja. Kakšne so posledice takšne nazorske neuravnoteženosti v novinarskih vrstah za slovensko medijsko krajino?

Potreba po uravnoteženosti je in slovenski medijski prostor absolutno ni uravnotežen. To je dejstvo. Menim pa, da ni tako neuravnotežen, da bi mejili na neustavno stanje.

Zelo nerad govorim o levih in desnih medijih, ker me svetovni nazor, ki ga medij zastopa, ne moti. Še posebej, če gre za zasebni medij. Svetovnonazorska usmerjenost ne pomeni, da moraš zagovarjati stališča, ki jih ne znaš razložiti ali dokazati.

Kateri pa so največji izzivi novinarstva v Sloveniji?

Foto: Osebni arhiv

Največji izziv novinarstva je preživetje v »prisilni pluralizaciji« medijev, ki jo izkušamo danes. Danes je novinar lahko vsak. Vsakdo lahko prek mobilnega telefona zelo enostavno dostopa do gledalcev in poslušalcev. Registrirati medij je enostavno, s tem niso več povezani veliki stroški, nadzor nad medijsko krajno pa je zelo šibek. Nihče ne nadzira, ali kdo zavaja in objavlja škodljive informacije.

Bistveni izziv je, kako bodo klasični mediji (časopisi, ki so praktično že mrtvi, ter radio in televizija) znali ovrednotiti svoje delo in najti mesto na medijskem trgu. To ni enostavno. Pritisk in konkurenca pa sta tako velika, da se marsikdo ne bo znašel.

Imamo nacionalko, ki ne ve točno, kaj bi bila. Malo komercialna, malo politična, malo za vse manjšine, malo glasbena. Vsega tega ne zmore procesirati, ker ni dovolj denarja in ne vedo, kako ga usmeriti. Na koncu pa porabijo skoraj vse za plače in ne morejo konkurirati recimo POP TV ali kakšni drugi televiziji.

Skrbi me delež ljudi, ki odkrito priznava, da jim je osnovni vir informacij Facebook. Za medijski prostor je to grozljivo.

Je financiranje medijev v Sloveniji ustrezno urejeno in kje je prostor za izboljšave?

Bistveni problem medijev danes je, kako monetizirati svoje vsebine. Kako z njimi zaslužiti za plače vseh v mediju in pokriti druge stroške. Danes ljudje niso več pripravljeni veliko plačevati za to, da bodo nekaj brali ali gledali. Ogromno vsebin dobijo zastonj ali pa se jim ponujajo same. Za 5€, kolikor stane časopis, malo poguglajo po internetu in dobijo isto.

Skrbi me delež ljudi, ki odkrito priznava, da jim je osnovni vir informacij Facebook. Za medijski prostor je to grozljivo. Na Facebooku je toliko smeti, da človeka lahko boli glava. Ampak občinstvo je postalo zelo nezahtevno. In lahko si predstavljate, kakšno podobo o svetu ima človek, ki mu je glavni vir informacij Facebook.

Problem je, kako bodo resni mediji z resnim novinarstvom prepričali občinstvo, da je to, kar počnejo, nekaj vredno in da jim bodo ljudje za to tudi kaj plačali.

Foto: Osebni arhiv

Problem časopisov danes je, bolj kot slabo novinarstvo, to, da časopisov nihče več ne kupi. Z nakladami, kakršne so danes, je nemogoče pokriti ekipe, kakršne imajo in ustvariti pozitiven rezultat. Mnogi časopisi pa imajo še problem slabega novinarstva iz preteklosti ali sedanjosti. Nekaterih revij se mi sploh ne splača več odpirati. Jih prelistam iz poklicne dolžnosti, ampak v njih ni nič, kar bi bilo vredno prebrati.

V zadnjih mesecih smo v tujih medijih zasledili serijo prispevkov, kritičnih do dela aktualne vlade. Kako gledate na medijsko ofenzivo iz tujine in koliko je po vašem mnenju kredibilna?

Kdor malo pogleda, kdo je tujim novinarjem bil vir, vidi, da so vir novinarji, ki so izrazito nenaklonjeni aktualni vladajoči garnituri. To niso stališča tujih medijev o Sloveniji, ampak stališča slovenskih novinarjev, ki ne marajo slovenske vlade in so uspeli svoja stališča prodati tujim medijem.

 

To niso stališča tujih medijev o Sloveniji, ampak stališča slovenskih novinarjev, ki ne marajo slovenske vlade in so uspeli svoja stališča prodati tujim medijem.

Kako nek ugleden medij temu nasede?

Ljudje se med seboj poznajo. Mogoče je bil nek njihov novinar pred petnajstimi leti na nekem skupnem izobraževanju, mogoče mu je kdo on naših politikov kaj uredil po zvezah. Ni pomembno. Agendo so uspeli prodati tujemu mediju. Ampak to ni stališče tujega medija o nas.

Ko pri mednarodnih organizacijah izražajo zaskrbljenost nad določenimi stvarmi pri nas, jih vedno najprej vprašam, s kom so se pogovarjali. Če bi bil človek kredibilen, bi povedal, koga je poklical in zakaj njegovo mnenje ceni in na njegovi podlagi sklepa na stanje v Sloveniji.

Če pa gre zgolj za neko poznanstvo na podlagi seminarjev ali organizacij, ki tesno sodelujejo, pa pomeni, da se o stanju v Sloveniji niti ni pozanimal. Ne maram tega ovajanja v tujini, ker je neproduktivno.

Celo afere smo uspeli najprej izvoziti v tujino in jih uvoziti nazaj. Blaž Zgaga je eden od izvoznikov afere, ki je politični prostor polomila pred desetimi leti in zdaj imamo spet edinega politično preganjanega novinarja, ki je Blaž Zgaga.

Televizija Planet TV je od poletja v madžarskih rokah, soglasja ustreznih organov naj bi novi lastniki pridobili v kratkem. Kaj za Planet TV pomeni ta sprememba? Kako se pozna pri vašem delu?

Foto: Osebni arhiv

Na to vam nihče na Planetu ne more odgovoriti. Mi delamo, kot smo do sedaj. Nismo dobili še nobenih programskih ali uredniških sprememb. Nov lastnik zaenkrat še ni predstavil niti svoje vizije. Dokler se postopki ne končajo, nov lastnik sicer nadzira finančni tok, z uredništvi pa se ni še niti pogovarjal. Težko rečem, kaj bo.

Pričakujemo, da bomo dobili lastnika, ki bo pomagal delati naprej dele programa, ki smo jih dobro zastavili. Gotovo pa mu je v interesu, da je televizija gledana in da se trži. To pa je možno samo, če delaš dober program.

Ali držijo govorice o možni združitvi z Novo24TV?

Govorice težko komentiram. Ne razumem, zakaj bi nekdo dal 5 milijonov evrov, da bi televizijo peljal na drugo televizijo. Zakaj ne bi potem dal direktno tisti televiziji? To je povsem neposlovna logika. Močno dvomim, da je to cilj lastnika.

Kje so ključne razlike med delom na Planet TV in na RTV?

V razmišljanju, kaj vse lahko naredimo z viri, ki jih imamo. Na Planetu z manj ljudmi in manj denarja dobimo večji programski izplen. Ko si na zasebnem mediju, kjer imaš nad sabo pritisk rezultata, ki ni vedno enostaven, te to sili, da premišljuješ, kaj bi lahko naredil več, drugače bolje.

Zdaj mi je jasno, da RTV zaposluje veliko preveč ljudi in porabi preveč denarja za program, ki ga naredi. Bivši kolegi z RTVja se šalijo in me sprašujejo, kdaj pridem nazaj. Pa jim pravim, da naj si tega ne želijo, ker tukaj vsaj toliko kot oni naredimo s tretjino sredstev, tako kadrovsko kot finančno. Če pridem nazaj, ne bo dobro zanje.

Ko si na zasebnem mediju, kjer imaš nad sabo pritisk rezultata, ki ni vedno enostaven, te to sili, da premišljuješ, kaj bi lahko naredil več, drugače bolje.

Pa je v takih razmerah možno raziskovalno novinarstvo?

Foto: Osebni arhiv

Možno je, ampak stane. Če želiš raziskovalno novinarstvo, moraš zagotoviti stalne vire. Raziskovalno novinarstvo zahteva veliko časa in dobre novinarje, ki jih je treba dobro plačati. To pa je danes težko.

Če si novinar na RTV Slovenija, je tvoja plača nižja od večine uradnikov, ki jih razkrinkavaš. Prej ali slej se tega dela za to plačo naveličaš. Na RTV novinarja višje od 52. plačnega razreda ne moreš uvrstiti. Vsi direktorji direktoratov so uvrščeni višje. Dobrega novinarstva tako ne moreš zagotoviti, vsaj ne na dolgi rok.

V tujini so najboljši novinarji zvezdniki. Ampak so tudi zvezdniško plačani in morajo to plačo tudi upravičiti. Ko jo imajo, vedo, zakaj delajo.

Problem pa je tudi časovni pritisk. Zvečer je treba napolniti poročila. Če imaš 5 novinarjev in polurno oddajo, ne morejo trije skakati po terenu in raziskovati v detajle. Težko rečeš novinarju, naj neko temo dela 5 dni. Ampak RTV se nad tem nima kaj pritoževati. Ravno oni imajo veliko novinarjev in dovolj časa. Tam bi lažje negovali raziskovalno novinarstvo, če bi bilo to komu v interesu.

Za raziskovalno novinarstvo rabiš kadre in denar. RTV Slovenija to ima, presežkov na tem področju pa žal ne vidim.

Je boj proti korupciji v Sloveniji ustrezno naslovljen? Sami ste se potegovali za mesto predsednika KPK? Kje vidite potencial za boljši in uspešnejši boj proti korupciji v Sloveniji?

Foto: Osebni arhiv

Že način izbora vodstva KPK je problematičen. Ta poteka tako, da daje vtis, da je borec proti korupciji lahko vsak, izbrali bomo pa našega. Ko sem kandidiral za predsednika KPK, sem si rekel, da je čas, da po letih raziskovalnega novinarstva lahko naredim še kaj več. Da dobim uradna pooblastila, da postavljam standarde.

Takrat so potem ponovili razpis. Očitno je bilo, da me ali imenujejo ali ponovijo razpis. Predsednik ne bi mogel razložiti, zakaj me ne imenuje, saj sem izpolnjeval vse pogoje. Dobil sem tudi pozitivno mnenje uradniške komisije. In so ponovili razpis. In na novem razpisu sem že vnaprej lahko napovedal, kdo bo izbran. In je tudi bil.

Potem sem kandidiral še za namestnika, da bi dokazal, da je v resnici prostor le za naše, ne pa za koga drugega in takrat mi je ista uradniška komisija dala negativno oceno.

Globoka država poskrbi, da pridejo na funkcije »pravi« ljudje, ki dvigujejo telefon.

Globoka država poskrbi, da pridejo na funkcije »pravi« ljudje, ki dvigujejo telefon.

Kaj pa bi storili, če bi postali predsednik KPK?

Protikorupcijska komisija se premalo ukvarja s preventivo in preprečevanjem lobističnih stikov. V Sloveniji imamo registriranih samo nekaj lobistov, pol države pa vodijo ljudje, ki se predstavljajo kot predstavniki tega in onega. To je narobe. Dokler se to ne sankcionira, bo država ugrabljena. Sam bi se s tem ukvarjal veliko več.

Seveda, lahko pa komisija predvsem pregleduje račune hotelskih sob, kot je to danes. Tudi to je delo komisije.

Preberite še prvi del intervjuja z Rajko Geričem:

8 KOMENTARJI

  1. Zaključek, ki ga lahko potegnemo je ta, da je za Slovenijo po eni strani internet sreča, saj je (20 let prepozno!) sprožil medijske spremembe, po drugi strani pa predvsem socialna omrežja lansirajo ogromno nepreverjenih in lažnih novic. Zadeve so tu dvoumne. Toda mediji so imeli več kot dovolj časa, da se prilagodijo realnosti, sedaj pa je spreminjajoča medijska krajina ogromen šok.
    Sam si iskreno povedano osebno ne morem predstavljati, kako je recimo, če si zaposlen kot šolan novinar v MSM mediju, veš da mediju gre slabo, imaš toliko osebne integritete, da veš da je delovanje pristransko zaradi pritiskov (ki jih itak sam doživljaš) in istočasno veš, da je prihodnost že čez nekaj let izjemno negotova, saj je edino kar medij drži pokonci državne naročnine ter državno sponzorirani oglasi. To je verjetno ogromen osebno-psihološki pritisk ter posledice na zdravstveno stanje osebe; ni čudno, da ljudje ne zdržijo in zapadejo v histerijo.

  2. Niso problem in tudi nikogar ne motijo sami po sebi “levi” ali “desni”, “naprednjaški” ali “nazadnjaški” novinarji, zdravniki, sodniki, inženirji, vremenoslovci, mizarji, zidarji …, če in kadar opravljajo svoj poklic preverljivo in pregledno kompetentno, kvalificirano, z ljubeznijo, strastjo, ponižnostjo in profesionalno odgovornostjo do svojih uporabnikov, naročnikov in plačnikov svojih storitev ter z najglobljo osebno zavezanostjo Resnici, Pravičnosti, Lepoti, Dobroti, Poštenosti … in če so pripravljeni svoje človeške napake in slabosti tudi priznati in – popraviti.
    Neznosno pa motijo in škodujejo vsem, lastnemu “cehu” in mediju ter najširši skupnosti nerazumno fanatični in zadrto pristranski agitatorji in propagandisti, brezsramni promotorji in navijači jasno razvidnih in nasilno promoviranih parcialnih političnih, ideoloških, strankarskih, kapitalskih, nacionalnih interesov in njim grobo podrejenih ter prirejenih zlorab lastnega znanja, vedenja in kdaj celo lastnega prepričanja.

  3. Dober je tudi drugi del tega intervjuva.

    Res je problem, ko so na nekem mediju samo (Levičarji) ENAKOMISLEČI, ker je potem v vseh primerih OSVETLJENA samo ENA stran, druga pa ostaja vedno v SENCI, čeprav je boljša od prve.

    In to je velikj problem na Nacionalki, ki bi vedno morala osvetliti vse stvari, pa naj prihajajo iz Leve, ali pa Desne. Prav zaradi tega problema, se morajo na RTV zgoditi nujne izboljšave!

  4. Pogosto je pri novinarjih prisotna lojalnost do tistih, ki jim režejo kruh.

    Tisti novinarji, ki so samostojni, kot na primer Bojan Požar (saj je Faktor najbolj gledana oddaja ta hip v Sloveniji), si lahko privoščijo več kritike in uravnoteženo poročanje. Če pa si ujet v RTV Slovenija, pa te hitro spotaknejo, če misliš drugače, kot drugi.

    Dobro je tudi, da imamo NovaTV, ki jo obvladuje desna politična stran, saj izvemo v novicah za marsikaj, kar je “javna” RTV zamolčala in prikrila. To pa je moteče. Zato je RTV medij, ki nujno rabi očiščenje. Novice so tako pristranske in favorizirajo samo levo politično opcijo, da so že negledljive. Če samo analiziramo Tarčo, je prisotno nenehno motenje sogovornikov iz desne, dočim opozicija pa lahko trobezlja do onemoglosti. RTV pa se tudi izogiba analizi v nebo vpijočih fakinaž. Kot da jih ni.
    Je to mogoče res “naš” medij? Ne, ni, temveč je politično trobilo opozicije, plačevan iz prispevka nas vseh.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime