Politika med državnim in zasebnim šolstvom: za ideologijo gre, butelj!

Rok Čakš
2

Sto petnajst dni je preteklo od poteka roka Ustavnega sodišča, v katerem bi vlada Mira Cerarja morala odpraviti diskriminacijo otrok v zasebnih osnovnih šolah pri financiranju javno veljavnega programa, ki ga te izvajajo.

Pustimo ob strani ironijo, da oblast pod vodstvom ustavnega pravnika na škodo svojih državljanov namerno krši lastno ustavo, obenem pa od njih zahteva spoštovanje pravne države.  V oči namreč bode sprenevedanje (lahko bi se reklo tudi hinavščina) deklariranega etika Mira Cerarja, ki najprej na obisku v Zavodu sv. Stanislava o zasebnem šolstvu govori z izbranimi besedami ter obljublja takojšnjo uveljavitev odločbe US,  nato pa predlaga zakon,  ki do njega izžareva težko prikrito nasprotovanje, če ne celo sovražnost.

Za kaj gre?

Ministrstvo za šolstvo je pripravilo novelo zakona, ki formalno sicer sledi odločbi US o izenačitvi financiranja javno veljavnega programa državnih in zasebnih šol, obenem pa do slednjih uvaja težko predstavljive nove zahteve.

Denimo pravico do odločanja ali šola »bogati šolski prostor« in če »dopolnjuje javni šolski sistem«, prepoveduje financiranje nadstandarda s šolninami in, najbolj bizarno, pridržuje si pravico odločanja ali je ravnatelj primeren za vodenje zasebne šole ali ne.

Zamislite si, da bi denimo država v zakonu, ki ureja pravico do brezplačnega prevoza učencev, živečih več kot 4 kilometre od osnovne šole, vnesla določilo, da ima pristojni državni ali občinski organ pravico do potrjevanja direktorja podjetja, ki te prevoze zagotavlja. Nepredstavljiva neumnost, ki nikakor ni naključna.

S podrobnostmi se seznanite na tej povezavi, ampak bistvo vsega je sporočilo države zasebni ponudbi v šolstvu, da je dobrodošla le z odnosom pravoverne podreditve.

Zakaj takšen odpor do zasebne pobude v vzgojno-izobraževalnem procesu?

Dominantna politika in mediji so v minulih desetletjih uspešno prepričali ljudi, da je zasebno šolstvo nekaj škodljivega in zato se njegovega širjenja ne sme dopustiti, vsaj ne za davkoplačevalski denar. Pri tem pa se jim nikoli ni zdelo vredno utemeljeno pojasniti, zakaj se ga je treba tako bati. V prid širjenju strahu se praviloma opirajo na pavšalne trditve, da bo slednje povzročalo neenakost med otroci in škodovalo javnemu (državnemu) šolskemu sistemu.

Zakaj odpor, če je jasno, da bi zasebna pobuda v šolstvu pocenila javni izobraževalni sistem, ga obogatila z raznovrstnostjo, prinesla konkurenčnost, ki bi stremela k boljšemu, kvalitetnejšemu, državljanom bi dala izbiro, družbi pa intelektualce različnih idej in svetovnonazorskih pogledov?!?

Da gre le za prazne puhlice, smo podrobneje argumentirali že v članku o glavnih zmotah o zasebnem šolstvu v Sloveniji.

Ampak zakaj odpor, če je jasno, da bi zasebna pobuda v šolstvu pocenila javni izobraževalni sistem, ga obogatila z raznovrstnostjo, prinesla konkurenčnost, ki bi stremela k boljšemu, kvalitetnejšemu, državljanom bi dala izbiro, družbi pa intelektualce različnih idej in svetovnonazorskih pogledov?!?

Ironično, problem je prav v slednjem.

Za ideologijo gre, butelj!

Sistem vzgoje in izobraževanja namreč še iz komunističnih časov služi kot najbolj preverjen, zanesljiv in učinkovit mehanizem ideološke preparacije naroda. Po demokratizaciji je slednji preživel, skrivajoč za pojmom »laičnosti« šole, kaj naj bi v teoriji pomenilo od Cerkve ločeno, predvsem pa svetovnonazorsko nevtralno šolo.

V slovenski praksi to pomeni, da otroke v naših državnih vrtcih in šolah namesto »krščanskega« sv. Miklavža obiskuje »nevtralni« Dedek Mraz, za božič postavijo »nevtralno« smrečko, ne pa tudi »krščanskih« jaslic, za veliko noč ne barvajo pirhov, ampak lovijo »nevtralne« zajčke, na praznik spomina na umrle našemljeni v čarovnice odganjajo zle duhove  in v vrtcih pred jedjo recitirajo »nevtralno« molitev navedeno v okvirčku.

“Recital” otrok pred jedjo v javnih vrtcih: »Iz zemlje ženejo kali, v zlatem soncu plod zori, ljubo sonce, zemlja draga, za darove vama hvala.«

Vse lepo in prav, boste dejali. Navsezadnje danes mnogi, morda celo večina slovenskih staršev in otrok v dedkih mrazih, čarovnicah, zlih duhovih in bogovih zemlje ter sonca prepozna nov kulturni vzorec, s katerim se poistoveti in mu pripada.

Težava pri tem pa je, da naslonitev na uvožene ali iz predkrščanskega poganstva izvirajoče vzorce ne pomeni svetovnonazorsko nevtralnega pristopa v javnem sistemu vzgoje in izobraževanja, ki bi predstavljal skupni imenovalec vsem staršem in njihovim otrokom.

Gre zgolj za sestavne koščke novodobne ideologije, ki je nadomestila prejšnjo komunistično in tisto pred njo, temelječo na krščanski narodovi kulturni identiteti.

In ta “sodobna” ideologija ima pod državnim patronatom monopol, ljubosumno varovan s postavljanjem neenakovrednih pogojev vsem, ki bi ji želeli ponuditi alternativo.

Mladini je treba vcepiti, da so pojmi svobodne podjetniške pobude, prostega trga, kapitala, dobička … nekaj slabega, neoliberalnega, kar ne priteče solidarnim, napredno razmišljujočim ljudem. Pri tem je razumevanje prave vsebine teh konceptov nepomembno, celo škodljivo.

Mladina mora ponotranjiti, da je »neoliberalizem« po defaultu nekaj slabega

Zgornjemu primeru navkljub pri tem ne gre toliko za to, kateri od decembrskih mož bo otrokom delil darila, ampak bolj za reprodukcijo svetovnonazorskega pogleda na svet, lastnega slovenski verziji levičarske ideologije.

Državljani namreč morajo od malega ponotranjiti, da je ključna vrlina enakost, ki jo lahko preko prerazporejanja ustvarjenih dobrin zagotavlja le močan državni aparat. V ta namen je potreben razbohoten javni sektor, monopolna državna podjetja ter seveda visoki davki, da je kaj deliti, oziroma tako odvzeti tistim, ki ustvarjajo.

Mladini je treba vcepiti, da so pojmi svobodne podjetniške pobude, prostega trga, kapitala, dobička, … nekaj slabega, neoliberalnega, kar ne priteče solidarnim, napredno razmišljujočim ljudem. Pri tem je razumevanje prave vsebine teh konceptov nepomembno, celo škodljivo.

Našteval bi lahko do onemoglosti, ampak verjetno ste medtem dojeli, zakaj je to vprašanje levici tako zelo pomembno. In zdaj razumete, zakaj ima Slovenija, skupaj z Bolgarijo, Romunijo in Turčijo, najmanj zasebnega šolstva v Evropi.

Seveda, za ideologijo gre. In za prijetne javne službe, (davkoplačevalski) denar ter navsezadnje, za oblast.

2 KOMENTARJI

  1. Dajmo izpostaviti očitno:
    “najbolj bizarno, pridržuje si pravico odločanja ali je ravnatelj primeren za vodenje zasebne šole ali ne.”

    To je fašizem.

  2. Prav take komentarje, kot jih na FB pisejo pod clanke o zasebnem solstvu (“Sami financirajte!”), najtezje prenasam. Najprej moramo plačati javno, ki je po nosu takim komentatorjem, nato pa sebi še zasebno. Bruh.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime