Glavne zmote o zasebnem šolstvu v Sloveniji

Zasebno šolstvo bi v Sloveniji prispevalo k dvigu kvalitete javnega šolstva, pa še več denarja bi ostalo.

Kot smo včeraj opozorili na Domovini, država krepko zamuja rok za ureditev 100 % financiranja javno-veljavnega programa zasebnih osnovnih šol in se ponovno obnaša ignorantsko, tako do te problematike, kot tudi do Ustavnega sodišča, ki jih je rok naložilo.

Vladne stranke namreč jadrajo na splošnem ljudskem strahu pred razmahom zasebnega šolstva, češ da bi to uničilo kvaliteto javnega šolskega sistema ter starše in učence postavilo v  neenak položaj. Uveljavljena stereotipa o zasebnem šolstvu sta elitizem in plačljivost, kar naj bi vodilo v poglabljanje družbene neenakosti, na kar pa smo Slovenci, živeči v eni od najbolj egalitarnih držav na svetu, izjemno občutljivi.

A za kopico strahov, stereotipov in nazadnjaškega razmišljanja se skriva drugačna resnica, kot jo poznajo v socialistični miselnosti vzgojeni državljani.

Porast deleža zasebnega šolstva v Sloveniji bi namreč prispeval h kvaliteti javnega šolstva, za katerega bi obenem ostajalo več denarja. Naši otroci bi lahko dobili višjo kvaliteto izobraževalnih storitev brez dodatnih proračunskih obremenitev, ne glede na to ali bi obiskovali javno ali zasebno šolo.

Poglejmo zakaj.

Raznovrstnost šolstva bogati in je cenejše za državo

Kvalitetno izobraževanje mladine kot cveta naroda je zagotovo prioriteta, naloga in obveznost vsake države, ki da kaj nase. Pristop k zagotavljanju te storitve pa je lahko preko sistema državnega šolstva, lahko pa država to nalogo zaupa ustrezno strokovno kompetentnim zasebnikom, ki pod njenim nadzorstvom izvajajo predpisan javno-izobraževalni program.

Kot je včeraj pisal Rok Trdan, je Slovenija, skupaj z Bolgarijo, Romunijo, Litvo, Latvijo, Turčijo, država z najmanj zasebnega šolstva v Evropi, katoliške (in druge verske) šole pa v večini držav v celoti financira država, vključno z skandinavskimi državami, po katerih se tako radi zgledujemo.

Z zasebnim šolstvom imajo državljani pestrejšo izbiro, kakšen pristop k izobraževanju želijo omogočiti svojIM otrokOM, končni rezultat pa je mavrica izobražencev različnih miselnih konceptov in pogledov, ki se med seboj dopolnjujejo v družbo ustvarjalne inovativnosti.

V Sloveniji je javno-veljavni program v zasebnih osnovnih in srednjih šolah (ki so nastale po letu 1996) financiran 85 %. Za štiri zasebne osnovne šole se naj bi to z odločitvijo Ustavnega sodišča spremenilo.

A vlada s spremembo zamuja, čeprav bi s porastom zasebnega šolstva prihranila precej proračunskih sredstev.

Zasebno šolstvo, ki izvaja od države potrjen javno-izobraževalni program, je v vseh pogledih za državo cenejše, kot javni šolski sistem. Četudi bi vsem zasebnim šolam ta program sofinancirala v celoti, se pri zagotavljanju izobraževanja njenih državljanov znebi stroškov za  gradnjo in vzdrževanje šolskih poslopij in drugih obratovalnih stroškov.

Na koncu dneva bi ji tako ob zagotovljeni storitvi izobraževanja za svoje državljane ostalo precej več denarja, ki bi ga lahko porabila bodisi za investicijo v javno šolstvo, dvig standardov in normativov, za plače učiteljev in podobno.

Raznolikost bogati, pravijo, in prav v tem je nova dodana vrednost razvoja zasebnega šolstva za državljane. Ti imajo naenkrat na voljo pestrejšo izbiro, kakšen pristop k izobraževanju želijo omogočiti svojim otrokom, končni rezultat pa je mavrica izobražencev različnih miselnih konceptov in pogledov, ki se med seboj dopolnjujejo v družbo ustvarjalne inovativnosti.

Široka ponudba pa pomeni večjo konkurenco pri privabljanju dijakov, kar tako zasebne kot javne šole sili k nenehnemu izboljševanju, posodabljanju in krepitvi svojih izobraževalnih programov, posledica česa je splošen dvig kvalitete izobraževalnega procesa.

Strah pred šolninami je pri izvajanju javno-priznanega programa odveč, v kolikor je ta 100 % sofinanciran s strani države. V tem primeru se plača zgolj nadstandard, oziroma dodatni program, ki ga nekatere zasebne šole nudijo.

Ideološka demagogija

Ob tem govoriti, da je staršem za njihove otroke na voljo javna šola, za izbor zasebne pa naj plačajo v celoti, je nazadnjaška ozkogledna demagogija.

Starši namreč izobraževalni sistem že plačujejo preko zelo visokih davkov, dodatno plačilo za zasebno šolo pomeni zgolj podvojitev plačevanja. Kar pa v državi, kjer je enakopravnost v vrhu lestvice vrednot, ne more biti sprejemljivo. Navsezadnje se v vseh šolah, tako javnih kot zasebnih, šolajo naši otroci in ne Marsovci.

Elitizem je pojav, ki se mu ne da izogniti, najsi gre za (post)moderno, antično, srednjeveško, socialistično ali kapitalistično družbo. Vrednota Zahoda je, da se ljudje rodijo enakopravni, nikakor pa niso vsi ljudje enaki, četudi si nekateri sistemi še tako prizadevajo spodrezati vsakogar, si štrli iz povprečja.

A elitizem v šolstvu se ne ustvarja po logiki javno-zasebno, ampak glede na renome, pridobljen z dokazljivo kvaliteto šolskega procesa. Zahodna praksa kaže, da so pri tem uspešne tako zasebne, kot tudi javne izobraževalne ustanove.

Od kod torej odpor do zasebnega šolstva?

Na splošno gre nerazumevanje in predsodke, izhajajoče iz miselne indoktrinacije sistema, ki je nadvse poveličeval državno in zaničeval zasebno. Pri odločevalcih pa za strah pred izgubo monopola nad izvajanjem tovrstne indoktrinacije nad masami bodočih rodov.

Imeti primat nad vzgojno-izobraževalnim procesom namreč pomeni vzgajati ljudi po svoji volji in okusu – pridne, ubogljive, »pravilno razmišljujoče« … volivce in državljane, ki bodo poznali edine prave resnice in stopali po edinih pravih poteh.