Pismo iz Želimelj: Žabe

Tino Mamić
Foto: gz.zelimlje.si
Moško petje, v moškem zboru, je nekaj posebnega, čeprav so mešani zbori vedno veliko lepši, lahko pa so tudi bolj ubrani in zveneči.   Mogoče mi je ta ljubezen bila položena v zibelko in si sam sploh nisem kriv. Stari oče je veliko prepeval, ko je, kot rečemo po domače, šel v Čaven. Kot kralj po planinski višavi. Tudi mama je od vedno zaljubljena v petje. Mojih dalmatinskih prednikov se kot pevcev ne spominjam. Sem pa vedno, tako kot moji starši, oboževal klapsko petje. »Ja sam mladi Dalmatinac, kuća mi je kokošinjac ...« me je učil tata takoj, ko sem začel peti. Mogoče je to bila prerokba, saj je moja pisarna od vedno precej podobna prav kokošnjaku. 
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnino na Domovino lahko sklenete spodaj.

Za ogled se:

Želite prebrati ta članek?
Enkratni nakup članka:
1,49 €
Kupi
Prijavi se
Ste že naročnik?
Prijavi se
Naroči se
Naročnina že od:
16,25 €
na mesec
Naroči

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.

Povezani članki

Domovina 276: Stavbenik Josip Slavec
  • 09. 11. 2026
Vzpon Islamske države (18. del): Armagedon
  • 09. 11. 2026
Kolaboracija in propaganda (40. del): Kraljevo priznanje Tita 17 – med kapitulacijo in preklicem: boj za ohranitev države
  • 09. 11. 2026