Narobe svet: »varuhi javnega interesa« nad tožilko, ker je novinarju posredovala informacije javnega značaja o nosilcu politične moči

Delo, Dnevnik in Večer imajo problem. Skupaj prodajo zgolj še 70 tisoč izvodov svojih časopisov, oziroma 40 % naklade izpred desetih let. in trend do nekdaj osrednjih slovenskih medijev ostaja neusmiljen. Sčasoma so izgubili večino bralstva in zašli na medijsko obrobje. Pred popolno marginalizacijo jih še ohranja relikt slovesa stare slave iz časov, ko so obvladovali monopoliziran medijski trg.

Njihovo prevlado je načel svetovni splet in prav nanj se izgovarjajo ob pojasnjevanju zatona branosti svojih tiskanih izdelkov. Vendar če bi bil problem zgolj splet, bi padec naklade nadomestili s prodajo spletnih naročnin. A številke so kruto sporočilne; vsi skupaj imajo 645 spletnih naročnikov, le petino toliko kot  denimo časopis Finance. In začuda (ali pa tudi ne) je tudi teh iz leta v leto manj. Večer je nad njimi že obupal in se pred popolno marginalizacijo rešuje z odprtjem vseh spletnih vsebin.

Naj si še toliko zatiskajo oči, je njihova težava drugje. Sčasoma je bralstvo, tudi s pomočjo alternativnih spletnih medijev, spoznalo, da jih s svojim pogosto tendencioznim in manipulativnim poročanjem žejne vodijo čez vodo. Prodanih naklad tako ni odnesel internet, temveč erozija zaupanja in verodostojnosti v njihove medijske izdelke. Bralci jim enostavno niso več verjeli in mediju se ne more zgoditi nič hujšega kot to.

Po logiki stvari bi se medijski varuhi javnega interesa morali postaviti v bran »šibkejšega« proti nekomu, ki deluje s položaja oblasti.

Varuhi javnega interesa proti javnem interesu

Primerov je mnogo, a poglejmo zgolj zadnjega. Prodoren spletni medij Podcrto.si je po črki zakona uspel doseči javno objavo kazenskih ovadb na račun vplivnega politika, ki ima moč, da s pozicije oblasti »ureja to in ono«. Po sumu policije  naj bi ta politik izsiljeval, utajeval davke, zahteval podkupnine … ter – zahteval in sprejel – spolni odnos.

Po logiki stvari bi se medijski varuhi javnega interesa morali postaviti v bran šibkejšega proti nekomu, ki deluje s položaja oblasti. Tovrsten sum, ki ga ne podaja kdorkoli, temveč državni organi pregona, je namreč prvorazredna tema javnega interesa, saj predpostavlja, da nekdo izkorišča svoj družbeni položaj v svoj prid na račun šibkejših – tistih, ki so se mu, ali pa ne, pripravljeni ukloniti. Povrh vsega je tu še potencialna stiska ločene matere samohranilke, kar primeru daje dodatno občutljivost.

Grda grda tožilka, ker ne preprečuje zakonske pravice javnosti do obveščenosti

A to ni smer, v katero bi opevani preiskovalni novinarji teh časnikov usmerili svojo pozornost. Namesto tega so sledili politikovem napadu na državno tožilko ter včeraj orkestralno objavili naslove: Nevarna tožilska novost,  Tožilski precendens šokiral , Odprta sezona lova na ovadbe. Podobno stališče je v novinarskem komentarju zavzela celo POP TV, televizija, katere postavljanje na stran »malega človeka« proti politikom na oblasti je stalna praksa.

Mediji sicer niso tu, da sodijo – končno sodbo bo politiku izrekla (verjetno najvišja) državna sodna instanca, so pa tu, da zastopajo javni interes, med katerega v prvi vrsti sodi pravica javnosti do obveščenosti, sploh ko gre za voljene nosilce javnih funkcij.

Kako si lahko, brez da jim očitamo profesiolano kapitulacijo in v nebo pijoče politično agitatorstvo, razlagamo takšno stališče navedenih medijev?

A ironija ne bi mogla biti večja – novinarji, ki v imenu javnega interesa za pridobivanje informacij uporabljajo vse legalne in nelegalne načine (kar je tudi prav!), sedaj napadajo odločitev tožilke, ker je Zakon o dostopu do informacij javnega značaja interpretirala v njihov prid in se ni sklicevala na izjeme.

Kako si lahko, brez da jim očitamo profesiolano kapitulacijo in v nebo vpijoče politično agitatorstvo, razlagamo takšno stališče navedenih medijev? Glede na zgodovino vsega, kar so kdajkoli do sedaj objavljali, zakaj jih je javna objava obremenilnih informacij na račun nosilca javne funkcije zaskrbela ravno sedaj in ravno v primeru dotičnega politika?!?

Racionalnega pojasnila, ki bi ohranjalo njihovo profesionalno dostojanstvo, za to ne vidim, kot tudi ne logične razlage osupljive usklajenosti objav štirih medijev z istim sporočilom v istem trenutku.

Stari novinarski maček Bojan Požar je zapisal, da so potrebovali dva dni za strnitev vrst in usklajen frontalni stampedo na tožilko, ker je objavila dokumente o dotičnem politiku. Dodal je še, da ga je v takšnih trenutkih sram, da je slovenski novinar a hkrati vesel in ponosen, da sam ni takšen.

In čeprav ima o Požarju marsikdo kaj za pripomniti, še enkrat več njegova interpretacija dogodkov najbolj verodostojno pije vodo.