Na sodiščih je "vsaj polovica strank na polno lagala". Res ni v sodstvu nobenega interesa za pregon?

Kriva izpovedba je velik problem slovenskih sodišč, je pokazala raziskovalna zgodba ekipe Odmevov na primeru v. d. generalnega direktorja policije Senada Jušića, ki naj bi na sodišču krivo pričal v primeru premestitve kriminalista Borisa Kreslina na drugo delovno mesto v policiji, ki je sicer nato padla na delovnem sodišču. Ključno vlogo pri tem naj bi imel prav Jušić, ki pa je na sodišču to zanikal, a mu sodišče, kot razkrivajo dokumenti, ni verjelo. Jušić sicer zaradi krivega pričanja nikoli ni bil obsojen, zato velja za nedolžnega.

Kar pa ne pomeni tudi, da je na sodišču dejansko govoril resnico, saj je sodišče tožbo kriminalista Kreslina zavrglo, češ da ni šlo za laž v bistvenih ključnih dejstvih, ki bi vplivala na sojenje sodišča v delovnem sporu, in ker je Kreslin sodbo na delovnem sodišču dobil. Da nikakor ne gre za osamljen primer, pa je nato v petek v pogovoru za Odmeve razkril profesor na mariborski pravni fakulteti Miha Šepec, ki je javnost šokiral z izjavo, da še ni bil priča sodnemu postopku, kjer se ne bi »vsaj polovica strank na polno lagala«.

Slovenska sodna praksa

Laž, ki je v osnovi potvarjanje resnice, sama po sebi ni kaznivo dejanje. Je pa kaznivo dejanje lažno pričanje na sodišču. Čeprav zakon to določa, je sodna praksa slovenskih sodišč drugačna in se krivega pričanja na sodiščih skoraj ne preganja, razen v primerih, »ko nekdo laže v bistvenih ključnih dejstvih, ki vplivajo na sojenje«. Prav na podlagi slednje prakse je bila zavržena tudi tožba Kreslina proti Jušiću, ki je sodišče posledično sploh ni vsebinsko obravnavalo. 

Slovenska sodna praksa je v tem bistveno drugačna od prakse razvitih demokratičnih držav, kjer se laganje na sodišču dosledno preganja. Pri nas pa, tako Šepec, se »laže na polno« v vseh primerih, ki jih je sam spremljal. In tudi, če sodišče priče na laži ujame, to običajno zanje nima resnejših posledic. Tožilstvo tega ne preganja, sodišča o tem ne sodijo in posledično sodna praksa, namesto pregona laganja na sodišču, začenja ustvarjati »teoretične predpostavke, zakaj pregona ni. Kot je denimo to, da gre za laganje v bistvenih dejstvih, ki vplivajo na sojenje. Tega v zakonu ni. To je sodna praksa razvila z argumentom 'vsi lažejo, dajmo nekako omejiti, koga vse bomo preganjali', kar je diametralno nasprotno temu, kar bi pravna država morala početi – izkoreniniti takšno prakso na sodišču, ki je zdaj praktično stalno prisotna,« še pove Šepec in opozori, da so za takšno stanje pravzaprav krivi sodniki in tožilci sami, zato jih poziva, da stanje sanirajo. 

Konkreten primer

Za kaj je šlo v primeru Jušića in Kreslina? Boris Kreslin je sprožil tožbo zaradi nezakonite premestitve, premeščen naj bi bil iz maščevanja, in sicer prav Jušića, s katerim naj bi že imela zamere iz preteklosti. Na sodišču je Jušić zanikal, da naj bi vodil postopek premestitve ali dal pobudo za začetek postopka, a so ga druge priče, predvsem Kreslinov neposredni nadrejeni, na sodišču postavile na laž. Kreslinov neposredno nadrejeni, G. Š., je izrecno izjavil, da je premestitvi nasprotoval, Jušić pa da mu je vsak dan težil, da mora Kreslin oditi, je za Odmeve razkrila Irena Ulčar Cvelbar. 

Politični boji za @policija_si se nadaljujejo. Čistke nesvobodnih kadrov so očitno prepočasne, zato se je po Bobnarjevi in Lindavu na propagandnem tnalu znašel še Jušić. Zaradi dejanj, ki so jih vsi poznali že ob njegovem nastopu funkcije ... pic.twitter.com/dBXLFmyxsi

— Nejc Brence (@BrenceNejc) August 21, 2023

Primer je trenutno še posebej odmeven, saj Jušić zaseda mesto v. d. generalnega direktorja policije, poteguje pa se tudi za polni mandat na tem mestu. Tako pred kot tudi po tem, ko je javnost izvedela, da naj bi Jušić na sodišču lagal, pa še vedno uživa tudi zaupanje notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Za mesto direktorja policije zakonodaja tudi ne zahteva osebnostne primernosti, ki je sicer zahtevana za sodnike, zato ob dejstvu, da za svoje laganje na sodišču ni bil pravnomočno obsojen, to ni ovira za prevzem polnega mandata na čelu policije. 

Senad Jušić sicer ostro zavrača medijska poročanja, da naj bi na sodišču lagal. »Gre za očitne neresnice in zlonamerne navedbe, ki jih ostro in odločno zavračam,« je zapisal v odzivu na poročanje Odmevov. Kriva izpovedba je po njegovih besedah kaznivo dejanje po kazenskem zakoniku in zavržno ravnanje, ki ga kot državljan in policist obsoja in ki ga nikoli ni storil.

Zanimiv komentar k situaciji pa je podal Vinko Gorenak, ki je v svoji kolumni zapisal: »In kaj se dogaja s Senadom Jusičem, vršilcem generalnega direktorja policije? Bliža se dan odločitve o tem ali bo postal generalni direktor policije s polnimi pooblastili ali ne. Kot sem že zapisal, če bi bil notranji minister v tem času, njegovega imenovanja ne bi predlagal, toda ne zaradi anonimk, temveč zaradi pomanjkanja vodstvenih delovnih izkušenj. Resnici na ljubo pa smo generalnega direktorja policije brez vodstvenih delovnih izkušenj že imeli, to je bil Andrej Podvršič, ki ga je policiji 'podaril' kar Janez Drnovšek iz svojega kabineta predsednika vlade. Policijske anonimke v osnovi, na podlagi izkušenj, jemljem za neverodostojne in zlonamerne. Prebral sem jih mnogo, morda še največ na račun Dejana Juriča, nekdanjega šefa koprskih kriminalistov. Vse, kar sem sam dal v preverjanje ali so dali v preverjanje drugi, pa se je tudi v njegovem primeru izkazalo za neresnično.«