Kuge, lakote, vojne in povzpetniških ministric – reši nas, o Gospod!

Naši predniki so se z molitvijo zatekali k Bogu, naj jih reši vsaj tistih uničujočih nadlog, ki pridejo, uničujejo in se jih je izjemno težko znebiti. Afere, ki dušijo slovensko politiko, prek nje pa vso državo, imajo poleg očitne skupne lastnosti – stran vrženega davkoplačevalskega denarja – še eno skupno točko – njihovi ključni akterji so povzpetniške karieristke in samopromotorke brez občutka za odgovornost, pripadnost in moralo. Politično pripadnost po potrebi hitro zamenjajo, položaja pa se oklepajo za vsako ceno, četudi zato »pod vlak« mečejo nižje sodelavce. Čeprav se bomo tokrat osredotočili bolj na ženske, oznaka velja za oba slovnična spola. Take karieristke in samopromotorke obeh spolov pa predstavljajo veliko večino aktualne oblasti.

Čudežna deklica iz Makedonije, ki vse, česar se dotakne, spremeni v afero

Ker so enostavno lahko, so, da so porabili denar, na Ministrstvu za digitalno preobrazbo kupili 13.000 računalnikov. Kaj bodo z njimi, pa so začeli ugotavljati šele, ko je zadeva privabila pozornost medijev. Da na ministrstvu sicer vlada popoln kaos, je že javna skrivnost, karkoli pa že utegnejo izpeljati, se zaplete v afero. Od odpravljanja bonov ministričinega predhodnika Marka Borisa Andrijaniča do razpisa za tečaje starejših, na katerem je bilo izbrano podjetje brez izkušenj, izvisela pa sta ponudnika, ki se z digitalnim opismenjevanjem starejših ukvarjata. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je naročilo tudi kampanjo »Stop sovražnemu govoru«, ki je bila ne le nepotrebna in sovražna do Slovencev, ampak jo je izvajal tudi najdražji ponudnik, prijavljen na razpis, ki je bil, precej očitno, prirejen zanj.

Skupna točka vseh afer pa je Emilija Stojmenova Duh, »čudežna deklica iz Makedonije«, ki ji je Slovenija dala vse, od izobrazbe do kariere. A kljub temu da je tukaj že 22 let, bi težko rekli, da tekoče govori slovensko, še posebej ob dejstvu, da se je potegovala za visoke funkcije, pred tem pa poučevala na fakulteti.

Morda je naključje, da je bila njena prva služba Iskratel, na katerem je udobno službo po odstopu z ministrskega položaja našel tudi Karl Erjavec. A gre vsaj za resno podjetje, medtem ko so bile njene nadaljnje funkcije predvsem visoko zveneče, manj pa oprijemljive: ukvarjala se je z ozaveščanjem o digitalizaciji, oblikovala je ustrezne politike in se proslavila predvsem s tem, da je bila ena od prvih žensk na visokih položajih informacijsko-komunikacijske tehnologije in je na državne stroške letela v Dubaj.

Naslednji korak v karieri je bil vstop v politiko. Tik pred volitvami se je pridružila Socialnim demokratom, pri katerih naj bi postala poslanka mariborske volilne enote, a je klavrno pogorela. Čeprav se je ves čas ponujala za ministrico za digitalno preobrazbo, Socialni demokrati niso dobili tega resorja, zato je zaradi »razhajanj v nekaterih pogledih in pristopih do reševanja problemov« iz stranke kmalu po volitvah izstopila. Izjavila je celo, da bi bilo vztrajanje v stranki neiskreno.

Slednje je verjetno mislila resno. Neiskreno bi bilo vztrajati v stranki, v katero si vstopil zgolj zaradi funkcije, če te funkcije potem ne dobiš. Le tri dni po izstopu in povsem nepovezano z njim pa so v Gibanju Svoboda prepoznali v njej osebo, »ki bo lahko pomagala pri učinkoviti in uspešni digitalni preobrazbi«. Učinkovita je bila sicer le pri ustvarjanju kaosa, zaradi katerega zaposleni kot po tekočem traku zapuščajo ministrstvo, in ustvarjanju afer, ki jih na ministrstvu res ne manjka. Ko pa stvari ne gredo, kot bi morale, se položaja oklepa za vsako ceno, žrtvuje pa nižje sodelavce, kot so državni sekretarji.

Ugledna mednarodna pravnica, ki ne razume osnov pri sklepanju nepremičninskih poslov

Slednje je značilno za Dominiko Švarc Pipan, ki v izvorni stranki Stojmenove Duh še vedno vztraja, pridružila pa se ji je točno ene volitve pred tem. Stranki se je pridružila kot vrhunska mednarodna pravnica, na obeh volitvah, na katerih je kandidirala, pa je pogrnila. Kljub temu (ali prav zato) je po prvih postala državna sekretarka, kmalu tudi članica predsedstva stranke, po naslednjih pa že ministrica na Ministrstvu za pravosodje.

Tudi status vrhunske mednarodne pravnice pa ji ni pomagal pri »šlamastiki« okoli nove pravosodne palače, pri kateri je znova šlo za neporabljen proračunski denar, s katerim je v ihti, da se ga porabi pred novim letom, močno preplačala degradirano stavbo in se podpisala pod pogodbo brez kakršnih koli varovalk za ministrstvo.

Pogodba je narejena tako šlampasto, da so pri časniku Finance ocenili, da ima ministrica prste vmes pri poslu ali pa se obnaša kot glava solate. V stavbo, ki jo je preplačala za milijone, pa bo morala vložiti še dodatne milijone za obnovo, če bo zanjo sploh dobila uporabno dovoljenje, saj nima skoraj nič parkirišč. A tudi Švarc Pipanova je žrtvovala nižje uradnike, medtem ko se sama položaja za vsako ceno oklepa.

Braniti povzpetnike, zavreči strokovnjake

Tega se je oklepala tudi Sanja Ajanović Hovnik, dokler ni postalo jasno, da je njen položaj neubranljiv. V politiko je vstopila kot sekretarka poslanske skupine Alenke Bratušek, nato pa se je prestavljala po različnih položajih funkcij vprašljive smiselnosti: sekretarka Zagovornika načela enakosti, Služba Vlade za razvoj, Agencija za kmetijske trge in razvoj. Nato je postala ministrica za javno upravo.

Na ministrstvu je bil eden od ključnih dosežkov razpis za nevladnike, s katerim je nameravala razdeliti 10 milijonov, a je nasedla, ko je del pogače skušala pobrati kar sama, preko lastnega podjetja, ki naj bi ga ob nastopu funkcije predala svoji mami brez poslovnih izkušenj ter to pozabila prijaviti. Za pomoč pri pripravi dokumentacije bi pobrala sedem odstotkov od več prijaviteljev, poslovni partnerici in solastnici podjetja pa je »zrihtala« tudi 300.000 evrov za njen Inštitut za preučevanje enakosti spolov. 

Ko je pogorela kot ministrica, se je posebej zanjo odprlo odlično plačano delovno mesto na Slovenskih železnicah. 

Premier Robert Golob, tudi sam podoben povzpetnik, je vse tri ministrice podpiral oz. jih še vedno podpira. Hitro pa se je odpovedal kmetijski ministrici Ireni Šinko, ki se je postavila za kmete, torej proti interesom premierjeve spremljevalke.

Namesto nje pa je tik pred zdajci ustoličil nekdanjo vodjo lokala, ki je lagala o svoji izobrazbi, njena ključna referenca v politiki pa je sodelovanje pri pripravi kontroverznega Zakona o zaščiti živali, ki se je neslavno proglasil z odvzemom krav decembra lani. Mateja Čalušić je tako še ena politična novinka, ki pleza po lestvici in brez vizije zaseda stolček. Slednje pa še bolj pooseblja še ena ministrica po sili, Valentina Prevolnik Rupel, ki dejansko zgolj zaseda stolček zdravstvene ministrice, da po treh mesecih iskanja ne bi ostal prazen, ne sodeluje pa niti v stavkovnih pogajanjih z zdravniki.

Če so v preteklosti Boga prosili, naj jih obvaruje trdovratnih nadlog, kot so kuga, lakota in vojna, lahko po videnem v slovenski politiki mirno dodamo še povzpetniške ministrice, ki postajajo za slovenski narod skoraj tako uničujoče, podobno trdovratno pa se tudi oklepajo položajev, četudi so razkritja njihovih afer zanje uničujoča. Pa o Urški Klakočar Zupančič, Tini Gaber, Tanji Fajon in Alenki Bratušek sploh še nismo spregovorili.

Zato: kuge, lakote, vojne in povzpetniških ministric – reši nas, o Gospod.