Ko se na ločitev države in cerkva sklicuje sam nadškof

O pismu nadškofa Zoreta vladi je bilo že dovolj povedanega, zato ne gre pogrevati debate o primernosti nadškofovega poziva, naj se zopet dovoli skupnostno obhajanje zakramentov ali ne. Vlada je sicer škofom na neki način ustregla.

Je pa vendarle zanimiv nek detajl iz zadnjega stavka poročila o nadškofovem pismu Vladi: »Nadškof Zore je predsedniku vlade tudi predlagal, da se v državnih predpisih ne navaja verskih obredov (tj. dovoljuje ali prepoveduje), saj [je to] v nasprotju z načelom ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti«.

Ko se na ločitev sklicuje nadškof

Vsak kekec danes opleta z ločitvijo države in verskih skupnosti. O tem pričajo stotine komentatorjev v naših medijih. Da pa to načelo uporabi nadškof, je dosti bolj zanimivo.

Drznil bi si trditi, da je to pomemben korak v smer normalizacije debate o famozni ločitvi, o kateri imajo mnogi veliko za govoriti, pa toliko manj povedati.

Večina pade na prvem izpitu

Večina takih, povečini gostilniško-twitterskih komentatorjev pade na prvem izpitu: slovenska Ustava nikjer ne pravi, »da je cerkev ločena od države«, temveč 7. člen razlaga, da so »Država in verske skupnosti ločene … njihovo delovanje je svobodno«.

Dokler se brez natančnejše razlage razpravlja o tem, da je Cerkev ločena od države, se (ne)hote spustimo na raven gostilniške debate, ki ima običajno v mislih izločitev, na pa ločitev. Slovenci imamo namreč (ne)vede v kulturno tkivo vdelan marksistični model ločevanja verskih skupnosti od javnosti. Zato je prav, da z ustreznim izrazoslovjem razlikujemo: ne da je Cerkev ločena od države, ampak da so država in verske skupnosti ločene.

In ne, to ni dlakocepstvo, ampak velikanska razlika v dojemanju. Prva formulacija je tipično socialistična (229. člen), govori s predpostavko trganja in izločanja Cerkve iz javnega življenja. Druga pa je povzetek moderne, pravilne in potrebne ustavne določbe, kjer se ločujejo pristojnosti ene in druge strani.

Marksistično-leninistično-socialistična ločitev države in verskih skupnosti

Marx je predvidel, da v brezrazredni družbi religija nima kaj iskati, da bo izumrla. Lenin pa se je v svoji nerazumnosti zagnal v militantni ateizem in krvav boj proti Cerkvi. Zanj je ločitev Cerkve od države osvoboditev od mračnjaštva, in ta model se je potem »uspešno« preslikal v vse »podružnice«. Tudi slovenska komunistična partija ni (bila) izjema, posledice pa so bile krvave.

Ko ljudje, sprani od krvave ideologije preteklega stoletja, razpravljajo o ločitvi cerkve od države, imajo (ne)vede v mislih ne ločitev, tudi ne izločitev, ampak neslavno eliminacijo. Ta je vpisana v gene marksistično-leninistične ideologije, ki pač ni trpela drugega svetovnega nazora, zato kričanje o ločitvi v tej miselni strukturi ni nikakršna pravna določba, temveč bojni krik. Danes pa gre predvsem za brezvezno krilatico, ki izraža zakoreninjeno nedemokratično držo.

Ko ljudje, sprani od krvave ideologije preteklega stoletja, razpravljajo o ločitvi cerkve od države, imajo (ne)vede v mislih ne ločitev, tudi ne izločitev, ampak neslavno eliminacijo.

Sekularistična razlaga

Sama ideja ločitve pa seveda izhaja iz leta 1905, ko so v Franciji sprejeli Zakon o ločitvi cerkva in države. Sicer pa tudi ta, francosko-sekularistični model v svojem bistvu spominja na marksističnega, ker se je tudi francoski razvil v močnem protikrščanskem duhu. Zato se ne moremo čuditi, da danes toliko ljudi ločitev države in verskih skupnosti razume vsaj kot izločitev: ta ideja je zasidrana v sami genezi ločitve države in verskih skupnosti, rojena je iz rek krvi francoske (in kasneje ruske) revolucije in še precej krvi je moralo preteči, da smo prišli do moderne razlage, zapisane v ustavah zahodnih demokracij.

Moderna ustavna razlaga

Ustavno sodišče RS je leta 2003 razjasnilo bistvene sestavine ločitve države in verskih skupnosti: (1) država se ne veže na nobeno veroizpoved; (2) državne religije ali Cerkve ni (3) verske skupnosti so v svojih zadevah samostojne.

Skratka, pri ločitvi države in verskih skupnosti gre v modernih časih bolj za to, kaj dela in česa ne dela država. V Sloveniji pa se vsak najprej obesi na Cerkev, ker naj bi le-ta ropala davkoplačevalski denar, ne plačevala davkov in podobne neumnosti.

Zato je bil nadškofov poziv glede ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti na mestu, ne glede na to, ali se z vsebino pisma strinjamo ali ne. S pravilnim, modernim poimenovanjem tega ustavnega načela in opozarjanjem, da je pravzaprav država tista, ki mora paziti, do kje lahko poseže v versko življenje, je pravilno izravnal to tematiko, jo potegnil iz gostilniško-marksističnega močvirja medijev in komentatorjev ter jo postavil tja, kamor tudi spada: v kontekst omejevanja države pri njenem vtikanju v sfero, ki je rezervirana verskim skupnostim. V tem primeru je šlo za verske obrede, naslednjič morda kaj drugega.

Če torej odštejemo neo-leniniste, ki bi na račun nekega skrenjenega razumevanja ločitve najraje izbrisali vse, kar diši po verskem udejstvovanju, lahko zaključimo: verske skupnosti, v največji meri katoliška Cerkev, države ne ogrožajo, ampak jo dopolnjujejo. Navsezadnje je bila katoliška Cerkev v naših krajih precej prej kot pa naša država, in le-ta je zrasla iz naše krščanske zgodovine.

Namesto krilatic o ločevanju pa bi bilo dobro pogledati čez plot v druge države in ugotoviti, da bi bilo življenje veliko lepše, če bi iskali skupne poti, ne pa ločevanja. Če pa že, naj se o ločitvi govori nevtralno, natančno, pravno in brez predsodkov.