Kdo ima prav: desnica, ki bi z nižjo dohodnino več denarja pustila ljudem, ali levica, ki bi več pobrala in razdeljevanje pustila državi?

V okviru 28. redne seja Državnega zbora je potekala razprava o Noveli Zakona o dohodnini, ki je, zanimivo, ponovno razkrila slovensko posebnost percepcije samoumeščanja strank, v okviru splošno veljavnih političnih izhodišč.

Šlo je sicer za 2. branje zakona oz. razpravo o vloženih amandmajih, pri čemer je razprava (glasovanje o zakonu bo danes) mestoma zajela tudi širšo vsebino predlaganega zakona. Večjih presenečenj ni. Levica s prvokategornikoma Mescem in Kordišem seveda nasprotuje tako znižanju obdavčitve plač in seniorskih pokojnin kot olajšavam pri izplačilu nagrad, oddajanju, nakupu električnih vozil.

Če bi se z nekaterimi poudarki iz njunih razprav lahko celo strinjali, pa je njuno poenostavljeno razmišljanje: več v proračun, boljše za državljane, zgrešeno. Je pa vsaj skladno z njihovo skrajno levo politično usmeritvijo. Sem spadajo tudi floskule o več denarja za stanovanja, javni prevoz, boljšo socialo. Poskusi razpravljanja s strani SD (Židan), SAB (Starović) in LMŠ (Lenart) so bili zgolj poskusi. Iz razprav pa tudi ni jasno, kakšen politični koncept te stranke pravzaprav predstavljajo. Na drugi strani je najbolj vsebinsko rešitve utemeljevala NSi (Horvat) ob pomoči SNS (Šiško). SDS je povedala vse že s pripravo zakona (minister Šircelj).

Poleg očitne vsebinske praznosti nekaterih strank je jasno tudi, da v Sloveniji obstaja temeljno razhajanje v razumevanju pomena posamezne, svetovno dorečene politične opredelitve. Kaj je torej liberalna, kaj socialnodemokratska in kaj leva politična opredelitev. Verjetno tudi zaradi naše socialistične preteklosti, vključno z gradualnim prehodom v tržno gospodarstvo, ki je tako zelo postopen, da tudi po 30 letih še vedno nismo tam. Predvsem v glavah. Celoten koordinatni sistem (kot lucidno ugotavlja dr. Žiga Turk v zadnji kolumni za Siol.net) pa je tako pomaknjen v levo, da je tudi zavzemanje za popolnoma življenjske stvari postalo stvar skrajnih (desnih) stališč. V tej luči lahko tudi ocenjujemo popolno neujemanje izrazito levih stališč z samooklicano liberalno politično orientacijo SAB in LMŠ.

Zna država bolje z denarjem od ljudi?

A kaj točno prinaša sam zakon? Skozi 3 jasne cilje, povečanje razpoložljivega dohodka zaposlenih, zmanjšanje obremenitve dela in povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, je najbolj bistveno postopno, do leta 2025, zviševanje davčne osnove s trenutnih 3.500 na 7.500 eur. To na dolgi rok pomeni več denarja za vsakega dohodninskega zavezanca, s tem pa višjo kupno moč in porabo. Večje trošenje tako pomeni dolgoročno več plačanih davkov in s tem stabilnejše javne finance.

Obdavčitev dela je namreč v Slovenija med najvišjimi na svetu, to pa poenostavljeno pomeni, da za svoje delo dobimo manj oz. si država vzame veliko več, kot bi si, ob učinkovitem in racionalnem upravljanju, lahko. In ob merilnikih učinkovitosti tega aparata ugotavljamo, da kljub relativno visokim vrednostim, ki jih davkoplačevalci prispevamo, ne šolstvo, ne zdravstvo ne sodstvo ne dosega ustreznih rezultatov. Še več. Prav zaradi stalnega dotoka denarja, brez učinkovitih vzvodov nadzora njegove porabe, predvsem pa razvejanega in nepreglednega javnega sektorja, davkoplačevalec praviloma za več »vloženega« denarja dobi manj, kot bi lahko.

In v tem pogledu so določene rešitve v zakonu za povprečnega davkoplačevalca smiselne. Manj obdavčene plače, možnost dodatnega nagrajevanja v podjetjih, seniorske olajšave, olajšave za vlaganja v zeleni in digitalni prehod, znižanje davka iz kapitala, oddajanja v najem. Vse to so ukrepi, ki na dolgi rok dvigujejo razpoložljivi dohodek, zmanjšujejo sivo ekonomijo in zagotavljajo večjo konkurenčnost gospodarstva. Javno upravo pa silijo v racionalne in učinkovitejše rešitve. To pa je za izvozno usmerjeno državo, kot je Slovenija in njen proračun, vitalnega pomena.

A kaj, ko je pri nas »normalnost« nekaj drugega kot v ostalih primerjalnih demokracijah. Posledica 30 let levosučnih floskul na 45-letno podlago socialistične utopije je tip demokracije, kjer nam pretežno levosučni mediji prodajajo zgodbo, da so visoki davki nujni, da za vzdrževanje socialne države potrebujemo obsežen javni aparat in da je večina ljudi v gospodarstvu, ki predlagajo nižje davke, izkoriščevalskih tajkunov. Pri čemer so pomenljive predvsem izjave in razmišljanja prve glave Levice, Luke Mesca, ki se jih ne bi sramovala ne Marx ne Engels, še manj pa veliki Lenin. Razlagati, kaj vse bi lahko bilo, pa po 70 letih še vedno ni (z nekajletno izjemo desnosučnih vlad), je milo rečeno nesramno.

Država blaginje se pri nas promovira na način, da imajo vsi relativno manj in da je to bolje, kot da bi imeli nekateri relativno več.

In takih demagogov in pametnjakovičev brez dneva delovne dobe v realnem sektorju je preveč. In tudi zato je pri nas meja med socialno in socialistično državo tako tanka, država blaginje pa se promovira na način, da imajo vsi relativno manj in da je to bolje, kot da bi imeli nekateri relativno več. In da je biti bogat greh. A dejstvo je, da vsi v družbi ne prispevajo enako, in tisti, ki več prispevajo (ustvarijo) naj več zaslužijo (in trošijo). In prav je, da se za tiste, ki imajo premalo, poskrbi. A ni prav, da se je socialna država prelevila v social(istič)ni diktat. Blaginje ne bo brez ustreznega vrednotenja dela. In če ljudje raje sedijo doma kot delajo, o pravični socialni državi ne moremo več govoriti. Gre za para-socialno državo, kjer nekateri živijo na račun drugih. Ti drugi pa nimajo pravice o tem spraševati.

Predlagani Zakon o dohodnini ni idealen, je pa pomemben v svoji sporočilnosti. Kaj pravzaprav cenimo in kaj je pravzaprav naš dolgoročni cilj. Vlada tako sporoča, da prehaja od dolgoletnih floskul in obljub k dejanjem. Da bo pri plačah in dobičkih vzela manj, zato da zaposlenim ostane več. Da bo poskrbela za starejše in da dejansko vzpodbuja zelene rešitve in digitalizacijo. Da se trudi vsem, ki ustvarjajo, pustiti več. Tudi zato, da bodo lahko na dolgi rok vsi imeli dovolj. In zdavnaj se je že pokazalo, da se vsaka davčna sprostitev srednjeročno prelije v potrošnjo, ta pa generira novo potrebo, s tem pa višjo proizvodnjo, več plačanih davkov in posledično ostane več za vse – t.i. višji standard.

Pri nas tako skupaj s sprejemanjem zakona, ponovno poteka umetno ustvarjena dilema na relaciji vladnega desnosučnega liberalnega koncepta, ki zagovarja teorijo opravnomočenja posameznika, ki s svojim ustvarjenim denarjem in kapitalom upravlja in odloča sam, ter po drugi strani, med konceptom levosučnega bloka opozicije, ki državo postavlja nad posameznika ter mu obljublja, da bo ta, z višjimi davki, kot velika mati, bolje določila in poskrbela za njegove potrebe.

Pri čemer vsi nad 40 točno vemo, kam to pelje oz. nas je 1x že pripeljalo. Zakaj je nekaterim to tako težko dojeti, je pa seveda že drugo vprašanje.