Katja Berk Bevc, predsednica podmladka Nove Slovenije: Sčasoma na zgodovinskih temah, ki delijo, ne bo več mogoče graditi politične kariere.

V času volilnega zatišja in hkrati pestrega političnega dogajanja, ko se mnogi Slovenci znova sprašujejo, kako to, da so lani znova izvolili nove obraze brez resnih političnih izkušenj, se kaže, da ni nepomembno, kako se politiki gradijo skozi kariero in kakšen je pogled bodoče generacije politikov, ki se kali v političnih podmladkih.

Pogovarjali smo se s predsednico Mlade Slovenije, podmladka stranke NSi, pa tudi jezikoslovko in tolmačko, vzhajajočo političarko in strokovno sodelavko v Državnem zboru.

Včasih je veljalo, da mladi razmišljajo bolj levo, kasneje, ko imajo več izkušenj in modrosti, pa se njihovo politično prepričanje nekoliko zamakne proti desni oz. v konservativno smer. Sami ste že od rane mladosti tukaj. Zakaj?

Na prepričanje mladih močno vplivata družina in šola. Pri meni je imela družina večji vpliv kot šola. Na Filozofski fakulteti sem študirala medjezikovno posredovanje in tolmačenje v angleščino in nemščino. Tam je bilo okolje zelo nastrojeno proti vrednotam, ki jih po navadi označujemo kot desnosredinske.

Sem pa ponosna na svojo razširjeno družino, kjer vzdržujemo te vrednote, iz njih živimo in so mi velik navdih tudi pri mojem delu. Tako da ostajam na »desni sceni« in se nisem pridružila kakšni drugi stranki, ki je prišla s Filozofske fakultete in je trenutno v parlamentu ter nima podmladka, ker je tam bolj tako, da ima kar podmladek svojo stranko.

Se vrednote današnjih mladih v primerjavi s prejšnjimi generacijami po vašem mnenju močno spreminjajo?

Mladim sta še vedno zelo pomembni vrednoti družina in prijatelji, kar kaže tudi raziskava Mladina 2020 in kar je zelo vzpodbudno, saj pogosto v javnosti slišimo, da mladi nimajo več nobenih vrednot in da vse razpada. Mislim, da to ni res. Mladi cenijo odnose.

To je sporočilo tudi za nas v politiki, da začnemo ceniti odnose tako z volivci kot z drugimi strankami, ki so naši partnerji v delu za skupno dobro.

Gotovo so mlajše generacije v enem delu bolj liberalne kot njihovi starši. Po drugi strani pa se kaže tudi premik v drugo smer. Če se je prej dogajal upadpripadnosti bolj tradicionalnim vrednotam, se v zadnjih letih trend obrača. Seveda pa je viden tudi trend liberalizacije, ki prihaja iz Amerike. Tako se mladi na nek način polarizirajo.

Več let vodite podmladek stranke NSi Mlada Slovenija. Kaj lahko generacija mladih danes ponudi slovenski politiki?

Znamo stopiti skupaj in pokazati, da nekdo iz nasprotnega pola ni naš sovražnik, ampak je sodržavljan in lahko tudi partner pri delu za skupno dobro. To ne pomeni, da med nami ni razlik, ampak da smo sposobni iskati skupne točke.

Denimo v času covida smo vsi podmladki skupaj pozvali k cepljenju. Tudi v okviru novoustanovljenega kluba mladih poslancev sodelujemo vsi podmladki. Tam se je tudi izkristaliziralo, da si vsi želimo, da se nekaj izboljša na področju duševnega zdravja mladih. Od tod tudi pobuda, da se v sistematske preglede vključi tudi področje duševnega stanja mladostnikov.

Politiki želimo pokazati, da se da drugače. Neobremenjeni s starimi zamerami smo zato sposobni graditi na dialogu, ki ga tako mladi kot volivci na splošno vse bolj cenijo.

Po eni strani smo priča družbeni polarizaciji med mladimi, ko se pola oddaljujeta drug od drugega, po drugi strani pa vidimo povezovanje in sodelovanje podmladkov, ki ga omenjate. Lahko podmladki obrnete ta trend polarizacije ali se ta duh izgubi ob prestopu v matične stranke?

To je odvisno od vloge, ki jo ima podmladek v stranki. Ko se v tujini srečujem z drugimi podmladki, opažam, da imajo v razvitih demokracijah zelo razvit sistem podmladkov in znotraj njih močno razvijajo debatne sposobnosti. V tem jih res občudujem. Tam se dobro vidi, kaj pomeni gradnja bodočega politika. Za zgled si lahko vzamemo zlasti nordijske države.

Zdi se mi, da nam gre precej dobro, saj imamo ljudi iz podmladka v praktično vseh porah stranke: na tajništvu, v poslanski skupini, na kandidatni listi na volitvah. Preizkušamo se v različnih vlogah, od odnosov z javnostjo do pisanja vsebine, da odkrijemo, kje je tisto naše mesto, kjer lahko izkoristimo svoje talente.

Mislim, da je to pot, kako lahko naša mlada demokracija postane zrelejša in doseže višjo stopnjo politične kulture. Dajmo podmladkom priložnost, da razvijejo kvalitetne politične kadre, ki jih bomo z veseljem gledali in bomo nanje ponosni.

V Sloveniji nam zadnjih nekaj mandatov večinoma vladajo stranke novih obrazov, ki pogosto celo niti do naslednjih volitev ne razvijejo svojih podmladkov. Kje vidite razliko med strankami, ki imajo svoje podmladke, in tistimi, ki jih nimajo?

Podmladki so zelo dragoceni, ker mladim omogočajo, da se znajdejo v najrazličnejših situacijah, vendar v dokaj varnem okolju, preden lahko naredijo kakšno večjo škodo drugim ali sebi. Tukaj se naučiš nastopati pred kamero, primerno obleči, da nimamo potem poslancev v parlamentu, ki hodijo okoli v kratkih hlačah. Te razlike se kažejo že v spoštovanju do parlamenta, demokracije.

Ne pravim, da v politiko ne bi smeli vzeti nikogar, ki ni šel čez podmladek, gotovo pa je to zelo pomembna šola politične obrti. Da potem, ko nastopiš položaj, nisi povsem šokiran, ko si v prostoru z najvišjimi politiki, in nisi sposoben opraviti dela, za katerega si bil tja izvoljen – korektno zastopati interese Slovenije. V podmladku vse te stvari preizkusiš že prej, si navajen tega stika in si posledično lahko tudi veliko uspešnejši.

Se slovenskim premierjem, ki niso dali skozi podmladkov, ampak so v politiko vstopili na velika vrata, pozna pomanjkanje teh izkušenj?

Vsekakor.

Kako veliko moč odločanja pa imate kot podmladek v stranki? Koliko vam prisluhnejo in koliko vas upoštevajo pri snovanju politik?

Ljudje, ki so del podmladka ali pa so to bili v preteklosti, na različnih ravneh sodelujejo pri delovanju stranke. Mi kot podmladek lahko na vodstvo na primer naslovimo pobude in se potem trudimo, da se to uresniči. Še veliko boljši način pa je »mehek pristop«, ker imamo povsod v stranki svoje ljudi, vemo, kako se snujejo vsebine in potem prek teh ljudi v programe in aktivnosti spravimo naše ideje. Smo pomemben del stranke.

Včasih se zdi, da so podmladki tisti del stranke, ki si lahko dovoli biti bolj izzivalen. Je tako tudi pri Mladi Sloveniji?

Je. Predvsem s kakšnimi tviti in grafikami. Včasih izpostavimo kakšno zadevo, ki je sicer stranka ne bi mogla ali želela. Nenazadnje ima podmladek tudi svojo avtonomijo in niso naše vsebine enake strankarskim. Mi smo bolj osredotočeni na mlade in si upamo biti tudi predrzni.

Kdo od politikov oz. državnikov vam je za zgled?

Ponosna se na to, da smo člani Evropske unije. Mladi, ki odraščamo znotraj te svobodne izmenjave, si sploh ne predstavljamo, kakšen sistem je bil tukaj prej, še posebej pred osamosvojitvijo. Zato sem zelo hvaležna očetom EU, kot so Schuman, Adenauer in De Gasperi, da so začeli s to idejo povezovanja Nemčije in Francije, da se zagotovi mir v Evropi. Na podlagi tega se potem gradi gospodarsko sodelovanje in blaginja.

Ti so mi največji navdih. Od Slovencev pa vsekakor predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle. Občudujem pogum, s katerim so se takratni krščanski demokrati podali na prve demokratične volitve po tem, ko v prejšnjem sistemu niti niso bile dovoljene stranke. Prav tako niso imeli podmladkov, v katerih bi se lahko zgradili, ampak so si kljub temu upali iti na volitve in nagovoriti ljudi, ki so bili prestrašeni, z vizijo boljše, svobodne Slovenije. Občudujem, da so jih prepričali s to vizijo in dosegli osamosvojitev.

Cenim pa tudi to, da je v svoji vladi povezal različne pole, saj je v vlado vzel ljudi, ki so bili strokovnjaki na svojih področjih, ne glede na to, kateri stranki so pripadali. Mislim, da se mladi lahko veliko naučimo iz tega.

Se vam zdi, da Slovenci, še posebej tisti, rojeni po osamosvojitvi, jemljemo Slovenijo kot državo preveč samoumevno?

Včasih vsekakor.

Mladi imamo na voljo veliko priložnosti. Od šolanja do tega, da gremo lahko kamorkoli v tujino brez kakršnih koli težav. Ne zavedamo se vedno, od kod to pride. Tu se lahko pogovarjamo o tem, kako to bolje sporočiti skozi šolski sistem in kaj lahko pri vzgoji naredijo družine.

Predvsem pa se sprašujem, kdaj bomo mladi sposobni in si upali povedati, kdo smo. Identiteta, na katero bomo lahko ponosni. Kje je naša stična točka, ki jo lahko vzamemo za temelj naše samozavesti? Sama tukaj vidim zgodbo osamosvojitve, na katero smo res lahko ponosni. Večina drugih narodov ni imela te sreče, mi pa imamo to lepo in uspešno zgodbo o osamosvojitvi.

Na nas mladih pa je, da to najdemo in se zavedamo, da smo lahko ponosni tako na športnike in gospodarstvenike, ampak da je tudi nekaj večjega, kar nas vse povezuje – zgodba pogumnega in uspešnega naroda.

Včasih se zdi, da bi del slovenske politike rad to zgodbo pometel pod preprogo. Je to tema, ki mlade zanima, ali gredo mimo tega, češ, ne da se nam ukvarjati s preteklostjo?

Žal se mi zdi, da ja.

Mladi v politiki so pogosto tisti, ki ne želijo ali si ne upajo govoriti o temah, ki so v preteklosti ločevale. Še posebej to velja za vprašanje sprave, žal včasih tudi osamosvojitve Slovenije. Mislim, da politikom tudi prihodnje generacije volivcev ne bodo več dovolile, da bi na teh temah nabirali politične točke ker to enostavno ne bo tema. Sčasoma na zgodovinskih delitvah ne bo več mogoče graditi politične kariere.

Mislim, da je tudi vloga mlajših politikov, da povemo, da to ni več del vsakodnevnega političnega diskurza, na katerem bi se pridobivale politične točke. Prepiranje o tem, kdo je večji osamosvojitelj, je za mlade absolutno nesmiselno.

Seveda pa je prav, da mladi vedo, kako je potekala osamosvojitev, da si lahko predstavljajo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter dojamejo večplastnost teh dogodkov. Ampak ne z obtoževanjem, temveč s pogovorom, dejstvi, pričevanji in razumevanjem za različne usode. Seveda pa ne smemo pozabiti na osnovne civilizacijske norme, kot je pravica do groba.

Bi torej vprašanje sprave moralo z agende? Na kak način bi ga morali obravnavati?

Mladi sprave ne bomo dosegli na nekih okroglih mizah in spravnih slovesnostih, ampak z iskanjem skupne točke, temelja, na katerem lahko gradimo narodno samozavest in iz tega rastemo. To pa je naša skupna zgodba osamosvojitve, okoli katere se lahko poenotimo.

Seveda pa je treba razložiti, kaj se je dogajalo v polpretekli zgodovini in predstaviti različne poglede. Tukaj si želim, da bi pri prenovi učnih programov to upoštevali. Tudi tako, da se spremeni zaporedje, kako se učimo zgodovino, da se te bistvene teme ne obravnavajo tik pred poletnimi počitnicami, ko so glave že na dopustu in je ocenjevanja že konec, ali pa da zanje sploh zmanjka časa.

Bi morali mladim dati na razpolago različne poglede na dogajanje v polpretekli zgodovini in si potem vsak izbere, katera verzija mu bolj ustreza, ali se poenotiti v tem, kaj se je dejansko dogajalo? Danes se mi zdi, da je že na razpolago več različnih zgodb in pogledov, ki pa imajo med seboj bolj malo skupnega.

Prvi na potezi so zagotovo zgodovinarji, kar se tiče zgodovinskih dejstev. Oni se morajo poenotiti okrog zgodovinskih dejstev, potem pa je prav, da predstavimo tudi konkretne zgodbe različnih ljudi, ki so se borili ali umirali na različnih straneh. Da lahko razumemo, kakšna je bila njihova motivacija, zakaj so se tako odzvali, kot so se. Tukaj pa lahko potem prepustimo mladim samim, da ocenjujejo dogajanje skozi te zgodbe, ne da jih prepričujemo za eno ali za drugo stran.

V drugem delu intervjuja s Katjo Berk Bevc, ki ga boste lahko prebrali jutri, smo spregovorili tudi o prihodnosti slovenske desne sredine, vlogi ženske v politiki in pogledu na Slovenijo iz tujine.