Skavtska načelnika Irena Mrak Merhar in Žiga Kovačič: Na nas pade vse breme katoliškosti, obenem pa dobimo zelo malo

Pred časom smo na Domovini pisali o razhajanjih znotraj skavtske organizacije ob sprejemanju dokumenta o zaščiti otrok in mladostnikov v ZSKSS, ki naj bi skavtsko mladino varoval pred nasiljem. 

Po daljšem usklajevanju sta na pogovor za Domovino vendarle pristala tudi načelnik in načelnica slovenskih skavtov, Irena Mrak Merhar in Žiga Kovačič.

Povprašali smo ju o porajajočih se dilemah in pomislekih v zvezi z nekaterimi pristopi, izraženih tako s strani nekaterih skavtov kot tudi posameznih staršev in vrha slovenske Cerkve. Zanimal nas je odnos do ustanovitelja skavtov v Sloveniji Petra Lovšina in do članstva v Svetovnem združenju ženskih voditeljic in skavtinj (WAGGGS), o kontroverznosti katerega smo na Domovini pisali v posebnem prispevku.

Žiga in Irena, lahko na kratko predstavita Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS)? Kaj je njegovo bistvo in poslanstvo?

Irena: Naše poslanstvo je vzgojiti odgovorne državljane. Sicer pa naše ime pove večino: smo skavti, kar pomeni, da delamo po skavtski metodi, čemur smo v ZSKSS dodali še štiri vzgojne izbire, za katere smo se kot organizacija odločili, da bomo na njih delali. Smo katoliški, kar pomeni, da razumemo katoliške vrednote kot temelj, na katerem delamo in v katerih želimo vzgajati. Smo slovenski, kar pomeni, da delujemo v Sloveniji in spodbujamo domovinsko zavest in smo skavtinje in skavti, kar je tudi naša vzgojna izbira, se pravi, da delamo na področju sovzgoje in v tem kontekstu poskušamo opolnomočiti fanta in dekle za njuno vlogo v družbi.

Žiga: Bistvo vsega je, da smo se za določeno metodo vzgoje, ki je skavtska metoda, odločali na podlagi naših vrednot, ki so katoliške. Vzgajamo mlade, da bodo enkrat odgovorni državljani, kristjani, ljudje, ki se bodo odločali spreminjati družbo. Bistvo skavtstva, od leta 1907, ko so bili skavti ustanovljeni, pa do sedaj, je enako. Vsaka skavtska organizacija sicer ima svoje posebnosti; mi smo dodali katolištvo, ki je v tem prostoru in za nas bistveno.

Kako se katoliške vrednote odražajo v skavtstvu?

Irena: V vseh aktivnostih. To pomeni, da ni ločeno: sedaj se gremo mašo, sedaj nekaj drugega, ampak, da ves program gradijo in so v njem poudarjene vrednote, ki jih poudarja tudi katolištvo. Karkoli delaš kot skavt, delaš tako, da si pravičen, da drugemu služiš, da delaš za dobro, s ponižnostjo in poskušaš v drugih videti dobro.

Žiga: Molitve, obljuba, zakoni, kjer je jasno opredeljeno, da »pri svoji časti obljubljam, da si bom z božjo pomočjo prizadeval …«. Skavtski zakoni so jasni, vse molitve so jasne. Hkrati je pa tisto, kar skavtstvo doda to, da naravo prikaže tudi malo drugače; da razumeš, da ti narava ni dana, ampak podarjena, da tudi preko stvarstva otroku približaš Boga.

So skavti »katoliška organizacija«, »predvsem katoliška organizacija« ali »tudi katoliška organizacija«?

Irena: Katoliški.

Sprašujemo, ker so se v zadnjem času pojavljale kritike, da se vedno bolj odmikate od katoliških vrednot. So te kritike upravičene?

Žiga: Za dobrim konjem se vedno praši. Dejal bom takole: Delovanje organizacije kot take je potrebno razumeti večplastno. Nek steg (op. lokalna enota), ki ima stik z duhovnim asistentom, ki ima duhovne priprave, razlage, kateheze, molitve … težko rečeš, da ni katoliški. Za višjo, državno raven pa to prav tako težko rečeš, če imamo v svoji triletni prioriteti duhovnost kot tako.

Mi razumemo duhovno stvarnost slovenske Cerkve in mladine. V 90-ih letih smo imeli res močne mladinske skupine, sedaj pa ni več tako. Sebe vidimo kot nekoga, ki bi pri tem lahko pomagal, ne pa kot edine. V tem trenutku moramo prostor za mlade v Sloveniji ustvariti skupaj, da bomo lahko zaživeli. Kritika vedno prihaja – koliko je utemeljena in koliko ne, je druga stvar. Včasih se moraš zazreti tudi vase in tako jo tudi vzamemo.

Problem je tudi z duhovniki. Razumemo svojo laiško, apostolsko vlogo. 70 % naših voditeljev se poleg skavtov ukvarja še z vsemi drugimi stvarmi v župniji. Župnija pa je srce vsake skavtske skupine.

Irena: Pred desetimi leti, ko smo bili voditelji mi, je skavtski voditelj svojo duhovnost lahko črpal nekje drugje in je pri skavtih to predajal naprej. Sedaj pa mora pri skavtih prejemati in dajati. Če nima moralno močnega duhovnega asistenta, ki ga podpira, je to lahko problem. Razen svoje družine, ki se ji prav v tem obdobju upira in ob tem, da se je po birmi oddaljil od cerkve, mladostnik v zgodnjih dvajsetih nima več kje črpati.

A to ni problem skavtov, ampak slovenske Cerkve. Razumeti moramo, da naši voditelji niso izobraženi na področju verskega razvoja in jim skušamo to počasi dajati.

Žiga: Mi nismo več le otroci, ki kurimo ognje. Razdeljujemo razvojno psihologijo otroka, verski razvoj, ki je do 21. leta v nekem zanikanju. Če ti otroku takrat predstaviš samo verske resnice, bo to težko zaobjel. Otroci niso hec. Lotiti se jih je potrebno tako, da bomo na koncu v resnici imeli uspehe. Tega se moramo lotiti vsi skupaj, kot Cerkev; od tega, kako otrokom predstavljamo stvari.

Kaj pa storite ob voditeljih, ki že sami niso imeli verske vzgoje ali pa so edine maše, pri katerih so bili, skavtske in morda tudi kasneje kot voditelji vere ne čutijo kot nekaj, kar naj bi posredovali mlajšim skavtom?

Irena: Načeloma je jasno, da skavtski voditelj mora biti katoličan. Tako je opredeljeno v zavezi Združenja, ki jo mora podpisati vsak voditelj. Ali lahko midva to preverjava? To je podobno, kot bi vidva preverjala naju ali sva dovolj katoliška ali ne ali pa da bi preverjali kakšnega duhovnika.

Jaz ne morem soditi voditelja na lokalni ravni. Je pa na lokalni ravni naloga vseh voditeljev in vsakega posameznika, da so/je dovolj kritičen glede tega ali te vrednote lahko predaja naprej ali ne. Stvar skupnosti torej je, da daje voditelje, ki lahko nudijo zgled.

Žiga: Glede na to, da je znotraj Izvršnega odbora duhovnost prioriteta, potem tudi mi tukaj čutimo nek manjko. Seznanili smo se s pastoralnim načrtom Cerkve, tudi naši duhovni asistenti so sodelovali pri njem. Ampak premakniti te ljudi, da bodo naredili še nekaj za nas, je proces, ki se bo zgodil.

To je apel na vso slovensko Cerkev, na vse mladinske organizacije, da moramo začeti delati na novo. Mi čutimo, da je tukaj puščava, a smo skavtska organizacija in lahko naredimo le toliko, kolikor lahko naredimo. Na nas hkrati pade vso breme katoliškosti, po drugi strani pa dobimo zelo malo.

Koliko stegov v Sloveniji ima duhovnega asistenta?

Irena: Načeloma naj bi imel vsak steg vsaj enega. Sigurno so taki, ki nimajo nobenega in stegi, ki imajo štiri.

Žiga:  Vedno je župnik tam. Je pa vprašanje, koliko župnik sodeluje, kakšno središče je župnija. Se pa mnogi skavti potem znajdejo in iščejo duhovne asistente drugje.

Od župnika je težko pričakovati, da bo v taki meri zraven, kot si mi želimo. Oni morajo obnavljati cerkve, finančno voditi celo župnijo, biti duhovna opora mladim, starim družinam, in vsem in potem jim še mi »težimo«. Včasih razumemo, da si bo župnik težko utrgal toliko časa, kolikor ga mi potrebujemo.

Ob 25. obletnici ZSKSS je nadškof msgr. Stanislav Zore v pridigi slovesne maše skavte opozoril pred izgubo lastne identitete, če ne bodo ostali zvesti svojim prvotnim načelom. Na kakšen način ste razumeli škofov nagovor? Kakšen je odnos med skavti in slovensko cerkvijo?

Žiga: Mi smo bili ob pridigi žalostni. Praznovali smo namreč 25-letnico. To ni bila 25-letnica nas, ki smo tam sedeli, ampak 25-letnica celega Združenja. Smo prva uradno priznana katoliška organizacija na tem prostoru, še v Jugoslaviji.

Žal takrat z nadškofom pred tem nismo imeli veliko stika, ker je bil ravno imenovan. Po tem smo se z njim dobili in se pogovorili in tega ni omenjal v taki luči. Z vsem nadškofi sodelujemo dobro. Po našem mnenju je kritiko potrebno razumeti kot del tega, da se zazreš vase in za nas je bila ta kritika potrditev, da je duhovnost ena izmed prioritet in znak, da moramo na tem delati še več. Problem pri tem pa je, da se bodo sledovi tega poznali šele čez nekaj let, to ni iz danes na jutri.

Žalosten si, da na tem delaš, da iščeš pomoč pa jo težko najdeš, potem dobiš pa kritiko. A jaz mislim, da je bilo to zelo mišljeno v smislu: To je pomembno, delajte na tem. V tem smislu smo jo poslušali vzeti.

Z vrha Cerkve torej ne čutite nobenega pritiska na vaše delovanje?

Načeloma ne.

Kaj so po vajini oceni ključne prelomnice za slovenske skavte od časa ustanovitelja Petra Lovšina pa do danes?

Žiga: Prva prelomnica je ustanovitev kot taka. Meni se zdi to sveto dejanje. Kasneje je pa težko postaviti črto. Razumeti je potrebno, da v 25 letih nastane organizacija s 5.000 člani. Pogledaš podobne primere okrog, da oceniš, če si v redu ali nisi, kako ti gre. To ni uspelo nikomur v postkomunistični državi, v katerikoli skavtski organizaciji boste šli pogledat.

Na kaj smo mi ponosni ali jaz, čeprav to ni moj doprinos, ker sem bil takrat še otrok, je to, da je neka skupina mladih tako profesionalno pristopila k neki stvari. Kot sem že rekel; mi nismo otroci, ki prižigamo ognje. Zadaj je celotna vzgojna metoda; kako se vzgaja, kaj je nek element neke metode, kaj so njegovi pripomočki; kaj s čim delaš in kaj je kaj. Z tem je cel filozofija stvari in celo dognanje pedagoškega in sociološkega sveta.

Irena: Ena velika, težko ponovljiva stvar je na primer Jamboree – vseslovenski skavtski tabor, ki je bil leta 2008, ko se je zbralo 3.500 skavtinj in skavtov ter živelo skupaj na istem mestu. Pa Skavtski okoljski center. Delo z družinami, da se bivše člane na ta način poskuša vključevati.

Prav gotovo pa tudi to, da ostajajo voditelji mladi, kar je zelo velika prednost. Da ostajamo mladinski, da smo tako veliki, da nastajajo novi stegi, da se širimo. Težko je reči, vsaka stvar je nekaj doprinesla.

Kako današnji skavti gledate na svojega začetnika Združenja Lovšina? Kakšno mesto ima v organizaciji in kakšno težo ima njegovo mnenje?

Irena: Lovšinu se je leta 2010 podelilo najvišje priznanje, ker je ustanovil organizacijo. Mislim, da smo se mu takrat jasno zahvalili za to, kar je naredil v začetku in za kar smo mu zares hvaležni. Brez njega in njegove družine ZSKSS-a ne bi bilo.

Žiga: Jaz prihajam iz stega iz katerega prihaja tudi Peter Lovšin. Leta 2010, ko smo pripravljali 20-letnico je bilo rečeno, da gre prva skavtska lilija našemu ustanovitelju, začetniku. Tudi njegova knjiga je bila pomembna za razumevanje, da so 17-letnega fanta ustavljali na meji in ga izpraševali po dve uri, ga legitimirali. To niso heci.

V tem trenutku ga razumemo kot neko izjemno pomembno osebo znotraj združenja, človeka, za katerega želimo, da deli zgodovino, da razlaga, od kod prihajamo. Petra spoštujem kot zgodovinski lik, kot neko mnenje. Peter ima vseeno večjo vrednost kot vsi ostali načelniki, ki so mu sledili, ker je nek lik. In se veselim vsakega predavanja, ki ga naredi na lokalni ravni, ko sodeluje s stegi.

Sprašujem tudi iz stališča, ker je bil ob sprejemanju tega dokumenta eden njegovih večjih kritikov. Ga vzamete resno, ga skritizirate, greste proti njemu, poslušate, kaj ima za povedati?

Žiga: Pogovarjali smo se z mnogimi ljudmi. Tudi s Petrom bi bil ta pogovor verjetno boljši, če to ne bi potekalo preko medijev. A vedno je vsaka beseda dobrodošla.

Irena: Drugače se pa on v vsebino dokumenta ni spuščal. Vsaj kar je nam sporočil, ne. Kritike so zadevale pravno-formalni vidik, vsebinskega pa ne, vsaj ne v komunikaciji z nama.

Kako je izgledala ta vajina komunikacija s Petrom Lovšinom?

Žiga: Sedeli smo in se pogovarjali, Tudi jaz sem počutil osebno prizadetega. Meni se zdi pranje stvari preko medijev napačno. Zato sva se želela srečati z njim. Čeprav bi njegove zapise lahko prebrali tudi pred delegati, tega nismo storili, ker Petra res spoštujemo. Od tega kar je bilo rečeno v intervjuju se želimo distancirati. Čeprav govoriti o dveh strujah potem, ko te že 20 let ni v združenju ... saj razumem, da lahko imaš svoje mnenje, a tako ga lahko ima vsakdo.

Irena: Najbolj zanimivo je, da nama je sredi pogovora rekel; »Ja pa zakaj mi pa nista tega že prej povedala.« Jaz nisem dolžna z vsakim staršem ali podpornim članom govoriti, kaj se v Združenju pogovarjamo oz. kaj se dogaja. Niti vsem voditeljem ne uspeš dati vseh informacij.

Kako pomembna je bila za ZSKSS včlanitev v WAGGGS in zakaj?

Žiga: Kot večina organizacij ima tudi skavtstvo svojo mednarodno razsežnost. Ta bogati, dodaja, združuje. Že od leta 1990 smo se poskušali nekam povezati. Takrat smo raziskovali vse možnosti, ki so obstajale in se odločali.

Od leta 1996 smo pridruženi, od leta 1999 pa polnopravni člani WAGGGS-a. Že prej smo sodelovali tako s to organizacijo kot z WOSMom (Svetovna skavtska organizacija). Mi imamo notri možnost biti to, kar smo in s tem tudi vplivati. Naša odločitev je jasna; da želimo delati na duhovnosti in sovzgoji.

Svetovna skavtska organizacija omogoča marsikatero druženje, deljenje znanja, mednarodno izkušnjo skavtstva. Nikoli pa WAGGGS ne more, niti po svojem statutu, delegirati vsebine. Nam je skupna samo metoda dela, torej vzgoja po skavtski metodi. Čeprav tudi tukaj so manjše razlike. In dejansko WAGGGS ne more vplivati na to, kaj mi bomo ali ne bomo ali pa da to odreja.

Irena: Ponujene so vsebine in programi, vzameš pa tisto, kar potrebuješ za delovanje v svojem okolju.

V Afriki se na primer ukvarjajo s tem, da imajo punce glas in da sploh lahko govorijo. To za nas ni tako relevantno.

WAGGGS nam je svetoval le to, da se oblikuje neko poenoteno mišljenje znotraj organizacije o (ne)nasilju, preden se izvedejo usposabljanja. Niso pogojevali ne kakšen dokument mora biti, niti tega kakšna mora biti vsebina.

Ste ob včlanitvi poznali kritike na račun te organizacije, ki prihajajo predvsem iz ZDA, kjer eminentni katoliški krogi opozarjajo na prisotnost in promoviranje LGBT ideologije skozi to organizacijo?

Žiga: Nekje lahko neka enota dela nekaj čisto po svoje, krovna organizacija pa pri tem nima veliko vpliva. Nihče na primer ne ukazuje, kaj naj delajo v Ugandi. To je zelo lokalna stvarnost. To, o čemer sprašujete, pa smo sami že vedeli, saj smo se o tem pozanimali.

Irena: To o čemer sprašujete se nanaša na organizacijo, članico WAGGGS, ampak na Girl Scout USA.

Kakor so nam razložili situacijo, so sklenili partnerstvo z določeno organizacijo ter pri tem niso vedeli, da ta organizacija podpira ideologijo, ki podpira “žensko pravico do splava” - ko so to ugotovili, so sodelovanje prekinili, vrnili denar in se opravičili številnim članom, ki so katoličani.

Takšno zgodbo so nam iz prve roke predstavili sami. Smo se pa z omenjeno ameriško organizacijo srečali tudi na konferenci ICCG pred dvema letoma, kjer so predstavili programe, ki jih izvajajo skupaj s Katoliško cerkvijo.

Kako pa ste to obravnavali na Združenju?

Irena: Težko obravnavamo nekaj kar storijo drugi in se nas ne tiče. Tudi Avstralci so iz svoje skavtske obljube črtali besedilo, da obljubljajo pred Bogom. To na našo obljubo nima nobenega vpliva.

Žiga: Katoliškim vrednotam dajemo velik pomen, želimo si več enotnosti v Evropi. Dejansko nam je to uspelo z Belgijci, Španci, Grki in Portugalci. Naša vloga je, da pokažemo, da te organizacije stojimo na katoliških vrednotah in da je to nujno potrebno v svetu. Mi se znotraj WAGGGS-a na veliko načinov trudimo, da take ideologije (npr. teorija spola) ne bi uspele. K nam pa ne bodo prišle, saj sploh ne morejo priti. Na primer teorija spola k nam ne more priti, saj je nihče ne podpira.

Se pa zavedate, da neke tendence o teoriji spola in LGBT agendi v drugih skavtskih organizacijah obstajajo?

Irena: Saj je logično, da so. Samo če pogledaš Evropo je že jasno, da nekatere države težijo k takim agendam. Ampak ko na koncu pogledaš vse skupaj, ugotoviš, da 3 države proti 143 nimajo veliko moči.

Žiga: Zavedamo se tega, da te stvari prihajajo in da so tudi v WAGGGS-u. Zato pa je tako pomembno, da v Evropi vse skozi ponavljamo, da človek deluje na principu krščanskih vrednot in da so zato te teorije za nas nesprejemljive. V končni fazi pa vidimo, da tudi že ljubljanski župan od ravnateljev zahteva, da se do teh teorij vedejo prijazno. Torej vedno znova prihajajo v naš prostor. Zato je toliko bolj pomembno, da mi stojimo na trdnem stališču proti temu.

Kako, da se kljub temu niste odločili za opredelitev na referendumu o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih?

Irena: Papež v svoji okrožnici Radost ljubezni v sedmem poglavju lepo pove, da je treba z mladimi delati drugače. Ne moreš jim reči obkroži to in tega ne. Tako smo mi zelo jasno povedali v izjavi za javnost, da je zakon za nas zakonska zveza med možem in ženo, ki, če je dano, postane tudi prostor otrokom, torej družini.

Je pa vprašanje kaj za zunanjo javnost pomeni opredelitev. Je opredelitev samo če rečem sem »proti« ali pa sem »za« določen zakon ali pa opredelitev pomeni, kaj si mi mislimo o vsebini, ki se samega zakona dotika. Organizacije, ki so promovirale glas »proti« so naredile mnogo dobrega z opredelitvijo, a na drugi strani s svojim delovanjem odgnale marsikaterega kristjana.

Menita, da si nihče od vaših članov ni želel, da se vodstvo skavtov opredeli prav z besedo »proti«?

Irena: Na svetu Združenja smo se o tem pogovarjali in tudi razložili, da iz našega vidika opredelitev pomeni to, da se opredeliš do vsebine. Prepričana sem, da ko imaš 50 % mladoletnih članov, se ne smeš opredeliti samo z besedo »proti« ali »za« zakonu. Bolje se je opredeliti do vsebine in povedati kako na to gledaš.

Žiga: Znotraj našega članstva ni nikoli bilo dileme ali smo se opredelili ali ne. Ne bi bilo težko dopisati še tega, da smo »proti« zakonu, a menimo, da bi s tem storili slabo stvar za naše mlade, ker bi s tem dobili nasproten efekt: »kaj bodo oni meni govorili kako naj delam«.

Mislimo, da je najbolj pomembno, da naši mladi vedo kaj so. Zato smo se tudi opredelili do vsebine, imeli na to temo dve kolumni in okroglo mizo.

Ali držijo nekatere navedbe, da skavtom ni bilo dovoljeno, da se v skavtskih uniformah udeležijo shoda nasprotnikov sprejetja predlaganega družinskega zakonika?

Irena: Nam je bilo tri dni pred samim dogodkom rečeno, če lahko priskrbimo 100 naših članov za redarje. Za politično bitko nismo želeli angažirati nikogar. Pri vsem tem vprašanje, kaj hočejo organizatorji doseči s tem, da bi na prireditvi bilo nekaj skavtov v krojih. In po našem mnenju za tem niso bili dobri nameni, zato tudi nismo poslali ljudi v krojih na ta dogodek. Nismo pa nikomur prepovedali, da se dogodka udeleži.

Žiga: Organizirali nismo prihoda organizacije, smo pa vse člane prek svojih glasil in novic povabili, da se udeležijo shoda. Smo pa dobivali tudi prošnje, da naj pripeljemo 10 mladoletnih otrok v kroju, kar pa smo zavrnili, saj z otroci in njihovimi starši ne moremo in ne želimo manipulirati.

Javnost je ob vsem tem imela vtis, kot da se skavti ne želite opredeliti, da ne bi izgubili članov, ki niso verni.

Irena: Nikoli ni bilo na to gledano iz tega stališča. Gre samo za to ali verjamem v skavtsko metodo in skozi te svoje vrednote znam to posredovati nekemu 18-letniku, da mu zaupam, da ve kaj je njegov temelj in da se bo odločal v skladu s svojimi vrednotami.

Na terenu smo ugotovili, da imajo voditelji včasih probleme s komunikacijo z mladimi glede nasilja ter da je včasih težka ločnica med tem, kdaj je kazen vzgojna in kdaj ni.

Vrnimo se na dokument o zaščiti otrok in mladostnikov. V eni izmed delovnih verzij ste zapisali, da je sprejetje tovrstnega dokumenta predpogoj za izvajanje programov, za katere ste pridobili finančna sredstva za sodelovanje v kampanji »Stop the violence«, pod okriljem WAGGGSA. Kasneje ste sicer to pojasnilo umaknili. Ste dobili za to kakšno financiranje s strani WAGGGS?

Irena: Od WAGGGSA še nikoli do sedaj nismo prejeli nobenega denarja, saj oni niso organizacija, ki bi dajali finančna sredstva. Ta stavek, ki ga omenjate, smo umaknili, ker smo videli, da je popolnoma narobe razumljen. WAGGGS pa nam je svetoval le to, da se oblikuje neko poenoteno mišljenje znotraj organizacije o (ne)nasilju, preden se izvedejo usposabljanja. Niso pogojevali ne kakšen dokument mora biti, niti tega kakšna mora biti vsebina.

Žiga: Imeli smo financirano usposabljanje treh punc – torej krite letalske karte, nastanitev in prehrano. Za ta odhod v New York je tako bilo mogoče dobiti financiranje, ker je bilo krito iz razpisa. Za kakšno drugo usposabljanje pa to ni mogoče.

Je torej sprejem dokumenta na Svetu ZSKSS posledica tega pogoja ali posledica situacije na terenu ali obojega?

Žiga: WAGGGS ničesar ne more pogojevati. Sodelovanje pri projektu je lastna izbira. Na terenu smo ugotovili, da imajo voditelji včasih probleme s komunikacijo z mladimi glede nasilja ter da je včasih težka ločnica med tem, kdaj je kazen vzgojna in kdaj ni. Naredili smo lastno raziskavo med 100 popotniki in popotnicami in 30 % jih je dejalo, da so prišli v stik z neko vrsto nasilja pri skavtih, še nekoliko več pa, da so prišli v stik z neko vrsto nasilja izven organizacije. Govorimo o vseh vrstah nasilja in zato se nam zdi ta zadeva izredno pomembna.

Irena: Skavti so varno okolje, kjer zaupaš svojemu voditelju. Prek vseh naših aktivnosti pride ven veliko čustev in posledično izpovedi, s katerimi se naši voditelji soočajo. Nimamo pa nikogar, ki bi se s tem ukvarjal in za take stvari pri nas skrbel.

Žiga: Dokument daje le smernice in nima nobenih represivnih ukrepov.

Mnogi verjetno ravno zaradi tega izražajo pomisleke, da dokument prinaša prvine permisivne vzgoje, ki bi lahko škodile avtoriteti voditeljev in niso v skladu s skavtskimi vzgojnimi načeli.

Irena: To je enako, kot montessori pedagogika, ki ji mnogi očitajo, da je permisivna, čeprav vsi vemo, da ni.

Žiga: To ni mogoče, saj je osnova skavtska metoda, ki permisivni vzgoji ne dovoljuje, da bi vstopila v našo organizacijo. Razumemo, da s tem hodimo precej po robu, ampak to ne pomeni, da se potem o tem robu ne smemo pogovarjati.

Stvari na robu kaj hitro lahko zbežijo čez rob.

Žiga: Po mojem mnenju to ne pomeni, da na tem ne smemo delati.

Že sedaj obstajajo starši, ki jim nekatere stvari pri skavtih niso všeč. Od nočnih lovov, do sklec, ki jih mora nekdo storiti. Kje je tu potem meja?

Žiga: Mi se tega zavedamo. Zato imamo v vsakem dokumentu definirano kaj je nasilje. Staršem pa moramo razložiti, da so skleci odkupnina, ki pri skavtih obstaja in bo obstajala. Če zakolneš, potem boš moral delati sklece. Prav to bi radi s tem dokumentom definirali.

Smernice pa vseeno niso prav nedvoumno definirane.

Irena: Prav zaradi tega se je na začetku dokumenta napisalo, da je osnova skavtska metoda. To potem pomeni, da se jo pri skavtih mora upoštevati. Na svetu organizacije smo o tem po dolgem času zelo konstruktivno pogovarjali in mislim, da voditelji to sedaj razumejo – kaj je delo po skavtski metodi in kaj je nasilje.

Kako ocenjujeta notranje razprave in tudi trenja, ki jih je sprejemanje dokumenta povzročilo med skavti, njihovi starši in delom javnosti? Proti dokumentu je glasovala četrtina delegatov.

Irena: Večina teh, ki so glasovali proti je najbrž tako glasovalo zato, ker je bila zadnja verzija narejena tip pred zdajci. Verjetno je bilo tudi nekaj takih, ki so v glavi še vedno imeli prvi dokument in zato niso bili sposobni preklopiti na tega zadnjega. Ponavljam, da je bila debata vseeno konstruktivna in da naša stališča niso bila daleč vsaksebi.

Žiga: Jaz sem vesel, da je bila četrtina delegatov proti, ker to pomeni, da nam bo ta četrtina vseskozi gledala pod prste. Bilo pa je veliko mnenj, od tega, da nekateri pravijo kako dokument nujno rabijo, do tistih, ki v njem ne vidijo smisla.

Čudno je bilo tudi to, da se je dokument zelo spremeni šele zadnji teden.

Irena: Delovnih verzij dokumenta je bilo preko deset. Na nek način je dobro, da je dokument prišel v javnost, zaradi tega, da so se nekateri naši voditelji le zganili in v zadnjem tednu naredili nekaj na tem dokumentu. Delal se je namreč že celo leto. Zato mi je čudno, da nekateri za dokument niso vedeli. Izgleda, da ne berejo novic, se ne udeležujejo srečanj. A kot kaže je bilo potrebno, da je nekdo zapisal, da je v dokumentu permisivna vzgoja, da so ljudje začeli brati dokument.

Žiga: Duh dokumenta ostaja isti kot je bil prej, je pa sedaj na sedmih straneh in so na teh straneh le bistvene stvari. Smo se pa v tem primeru na Združenju naučili, da v nekaterih primerih ne komuniciramo najbolje s svojimi člani. Mislim pa, da je sam dokument po vseh teh očitkih sedaj boljši. V njem pa zagotovo ni permisivne vzgoje in ga nihče ni vsilil ali zanj plačal.

Kakšno je vaše sporočilo katoliškim staršem, ki razmišljajo o tem, da bi svoje otroke vpisali k skavtom?

Žiga: Po moji osebni izkušnji lahko rečem, da sem boljši človek in da vem kakšna so moja prepričanja prav zaradi skavtov.

Staršem zato želiva povedati, da so skavti prostor, kjer se bo njihov otrok počutil varnega, kjer bo dobil dovoljšnjo mero duhovnosti in kjer bo razvil svoje talente. Tistim staršem, ki pa imajo otroke že pri skavtih, pa bi položil na dušo to, da naj zmolijo za svoje otroke, ki so voditelji. Ti so ravno v tem času, ko jih zanima še tisoč ostalih stvari, ter da jim dajo podporo pri skavtskem udejstvovanju.

Tomaž Kavčič, Tadeja Kreč