Hišni ljubljenčki bolj onesnažujejo okolje kot otroci

Ni redko, da slišimo pozive raznih tako imenovanih okoljsko ozaveščenih ljudi, da naj imamo, če nam je količkaj mar za okolje, malo ali nič otrok. V retoriki sodobnega ekološko zavednega posameznika so otroci skorajda na ravni plastičnih vrečk. Nepotrebni in ekološko problematični. Še zlasti, če jih je več.

Ekološko nevzdržni otroci?

Seveda je prvi pogoj, da ima vsak toliko otrok, kolikor jih želi in kolikor jim je zmožen zagotoviti normalne pogoje življenja, pri čemer pa normalni pogoji življenja ne vključujejo najnovejšega vozička in pozneje telefona. Tako se hitro zgodi, da družina z enim otrokom pušča veliko večji ogljični odtis kot družina s petimi. Razliko lahko pomenijo že eksotične počitnice z letalom.

Sicer pa je gledati na otroke kot na onesnaževalce sprevrženo. Otroci so najdragocenejše, kar imamo kot človeštvo, in so prihodnost tega planeta. Otrok, ki prvo obdobje svojega življenja, če gledamo samo ekonomsko, zgolj jemlje, bo preostanek svojega življenja dajal in ustvarjal.

Razni naravovarstveniki nas stalno opozarjajo, da zaužijemo preveč mesa. Da je to v količinah, kot jih konzumiramo na zahodu, nezdravo in da globalno zelo slabo vpliva na okolje. Gotovo bi lahko shajali z manj, naše telo bi nam bilo hvaležno in tudi sama pridelava mesa bi lahko postala bolj trajnostna. Kljub temu pa ravno primer mesne industrije pokaže sprevrženost sodobnega ekološkega aktivizma, ki je že davno izgubilo stik z realnostjo.  

Danes je na svetovni ravni 20% svetovne proizvodnje mesa namenjeno hrani za hišne ljubljenčke in ta delež naj bi v prihodnjih letih še naraščal. Proizvodnja hrane in 'priboljškov' za živali je industrija, vredna več kot milijard dolarjev.

Onesnaževalci, ki lajajo in mijavkajo

Danes je na svetovni ravni 20 % svetovne proizvodnje mesa namenjene hrani za hišne ljubljenčke in ta delež naj bi v prihodnjih letih še naraščal. Proizvodnja hrane in 'priboljškov' za živali je industrija, vredna več kot milijardo dolarjev.

Seveda ni nič narobe, če imamo hišnega ljubljenčka. Živimo v svobodi (kljub trenutni vladni parodiji svobode) in nimamo pravice drugim diktirati načina življenja, dokler ta ne zadeva naših pravic. In tuj hišni ljubljenček, ki ne kaka po našem pragu in ne napada naših otrok, se nas, seveda, ne tiče.

Je pa zanimiv paradoks, da so ravno »podnebno« ozaveščeni ljudje, ki tako zelo radi drugim pridigajo o njihovem načinu življenja, ki da onesnažuje naš ljubi planet, in si celo drznejo namigovati, da je neekološko imeti več otrok, zelo pogosto lastniki hišnih ljubljenčkov. Kar je, če pogledamo podatke na globalni ravni, skrajno ekološko neodgovorno in močno obremenjuje okolje.

V stilu, pometem najprej pred tvojim pragom, pred svojim pa ne bom, ali bolj svetopisemsko, pusti da vzamem iver iz tvojega očesa, bruna v mojem pa ni, kažejo s prstom na tiste, ki imajo namesto kužka ali mucka otroka in ga celo peljejo v par kilometrov oddaljen vrtec s starim dizlom, ker pač ne živijo v centru Ljubljane, da bi ga lahko s kolesom ali električno trolo.

Hišni ljubljenček kot luksuz

Vsaj eno od božjih navodil smo uspeli kot človeštvo res dobro izpolniti. In sicer: “Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita …” (1 Mz 1,28). Bog pač nikoli ni rekel: »Priskrbita si namesto otrok kužka.« Ali: »Imejta vsaj dve mački.«

Če pogledamo povsem realno – hišni ljubljenčki so popolni luksuz. Niso nujni za nobeno sodobno človekovo potrebo. Pravzaprav so velikokrat zgolj poceni nadomestek za čustveno navezanost, ki bi jo posameznik pravzaprav moral graditi s svojo vrsto. So modni dodatek, znak prestiža, hobi …

Če pogledamo povsem realno – hišni ljubljenčki so popolni luksuz. Niso nujni za nobeno sodobno človekovo potrebo.

Otrok bo zelo verjetno tekom svojega življenja, če ga ne vzgajajo popolni kreteni, temu planetu in človeštvu za vso skrb vračal z delom in ustvarjalnostjo, hišni ljubljenček bo pa samo jemal in vse, kar bo kdaj vrnil, bo kupček humusa. Govorimo seveda globalno gledano. Individualno gledano lahko ima hišni ljubljenček veliko vrednost za svojega lastnika. In očitno jih veliko ima, saj sicer ne bi bili hranjeni bolje in dražje kot je hranjen povprečen otrok v tretjem svetu.

Primerjava je seveda malo absurdna, toda logika raznih aktivistov, ki tako lahkotno pozivajo k manjšemu številu otrok (ki se pravzaprav po vsem svetu že leta umirja, na zahodu pa je v globokem minusu), je absurdna še bolj.

Če hočemo kot človeštvo preživeti, napredovati in biti okoljsko vzdržni, se lahko torej za začetek odpovemo hišnim ljubljenčkom. Ali vsaj tisti najbolj ekološko ozaveščeni med nami. Prdenje krav, ki proizvajajo hrano za njihovega psa, bolj brezsmiselno onesnažuje okolje kot prdenje krav, ki proizvajajo prehrano za ljudi.

Če se že gremo reševanje okolja na tem nivoju, potem ključna vprašanja niso, ali je ekološko imeti otroke in koliko ljudi lahko prehrani ta planet. Ampak je ključno vprašanje, ali je prav, da moj pes dnevno porabi energije za pet afriških otrok?

Prihodnost pripada otrokom 

Ne bi bilo prav omalovaževati pomena hišnih ljubljenčkov, ki so lahko v današnjem odtujenem svetu marsikomu edina družba in uteha v težkem obdobju. Toda tukaj ne sme biti pike. Človek je namreč poklican h globljim odnosom. K odnosom, v katerih je lahko tudi ranjen, a v njih raste in postaja vedno bolj on sam. Tega nam še tako imeniten kuža niti muca ne moreta zagotoviti.

Bolj trajnostna pridelava hrane ne bo prišla po poti pridiganja naivnih aktivistov, ki hranijo invazivne rečne podgane in oblačijo pse, ampak po poti tehnološkega razvoja in predvsem po poti spreobrnjenja srca, ki brez pohlepa in v spoštovanju do stvarstva vzame to, kar potrebuje za prijetno življenje in ustvarjanje.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike